prisede deklica
svetloba njenih oči
razveže nebo
da se spusti
igrata se s soncem
in premikata zvezde po svoje

primeš jo za roko
bela je in krhka
hodita skozi zid
in hribe
skozi ljudi
sebe in zvoke

stopi v reko
stopaš za njo
uležeta se na alge
gledata nebo kako se počasi dviga
in strmita v lepoto žarkov
ki se lomijo

z dolgimi enakomernimi zamahi
zaplava proti površini
držiš se za njene lase
da te tokovi ne odnesejo
ko se dvigneš nad gladino
imaš njene oči

nada pecavar