Bralke in bralci ste za najljubšo pesem izbrali Konijino pesem Če hočem ali ne - čestitke!

Uredništvo je na srečanju pripravilo naš poletni izbor. Med kratkimi pesmimi smo nominirali:

Na večer/peterostišje, Koni

Haiku, pi - irena p.

Kruiku, Sašo Zorc Florjanski

Haiga, Svit

ter izbralo Haiku 941, Lea 199, z utemeljitvijo:

Nazorna in svetla slika, ki se je avtorici izjemnega haikuja zarisala sončnega poletnega dne, prepriča s svojo nevsiljivostjo in naravnostjo. Kljub preprostosti izraza (ki je, mimogrede, eden izmed glavnih značilnosti vsakega dobrega haikuja), slika prinaša dodatne vtise, saj je podprta z doživetim zaznavanjem ptičjega oglašanja, to pa je lep zvočni okvir za stezico, ki s perspektive avtorice osončena potuje skozi zelenje. Večpomenskost se izkazuje v verzih, polnih optimizma, saj jih lahko dojamemo kot vero v življenje in upanje, da se poletje še dolgo ne bo končalo. Da ptičji ščebet in osončena stezica, po kateri hitimo skozi zeleni gozd, vsaj za čas doživljanja haikuja, vsaj za trenutek upočasnita in zaustavita neizprosni cikel življenja. Saj poletje še traja, nam govori haiku, naj jesen še počaka … (Lidija B)

Pri daljših pesmih so nas najbolj prepričale:

Predrugačenja, Albin

Po tebi sledi jesen, Amoris

Silos, Barbara Žvirc

Mala princesa, Bela

Sem to, kar nisem, Eva Šubic

Leteče ribe z okusom po snu, Jur

Nisem iskala jeseni, modricvet

gosenica za les, naprimerjanez

Zavita v zaveso ..., Polona C. Pegan

ter za izbranko poletja določili pesem Piškotki sreče, Yoda, z utemeljivtvijo:

Piškoti se zdijo zelo preprosta entiteta – včasih so s čokolado, včasih z rozinami, včasih so pusti (in ob sebi potrebujejo še čaj), včasih polni okusov, da se še dolgo kotalijo po ustih. In piškoti so tisti, ki jih lomimo za srečo, delimo, pečemo skupaj, zase, smo jih prisiljeni sprejeti pred vsakim klikom in jim previdno ali manj previdno dodajamo sestavine. Pesem Piškotki sreče posrečeno preigrava vse vrste piškotov in tako na navidezno lahkoten način drsi po površini naše realnosti. Z izbiro besedišča nam pesnik daje občutek naivnosti: Babice ne pečejo več, ... Preprostost je passe, piškotki nosijo sporočila o svobodi, izbiri, udobju …; vendar ravno s pravšnjo mero piškotnih navezav na E-je, virtualnost in kontrolo, zavohamo zažgano sredico, ki jo skriva čokoladni preliv. Še posebej odlično funkcionira refren Sprejmi in zapri, ki poleg naše ujetosti v virtualni prostor, kjer kot po tekočem traku delimo našo zasebnost, vzbudi dobršno mero utesnjenosti in ujetosti v sistem, ki mu ne moremo več pobegniti. V zameno za tistih nekaj blažilnih podatkov in obljub o sreči smo prisiljeni sprejeti vse E-je in pokopati piškote naših babic. Piškoti so torej v vsakem primeru zares nosilci sreče, le vprašanje je, če tiste votle z listki v sredi ali tiste z vonjem po janežu. (Helena Z)

Med pesmimi, zapisanimi v formi, smo izpostavili:

Prijatelji, ki so me prehiteli, maatjazh

Labodja smrt, Matej Krevs

Mrazenje, pi - irena p.

ter izbrali pesem Pozabljena Aleksandre Kocmut - Kerstin z utemeljitvijo:

Ritmična in rimana pesem v štirivrstičnicah s ponavljajočimi verzi ujema minljivost, ki jo lahko opažamo/opazimo v času svojega življenja. Tako kot zob časa grize votle niše, je tudi naš nezanesljiv spomin prepreden s pozabljanjem / obujanjem slik iz preteklosti. Skozi pesem z avtorico tudi mi naslavljamo zapuščene kraje z vprašanji: le kdo odnesel je podobe … in kje zdaj svojo zgodbo piše? Za pesmijo stoji resnična hiša in resnična pesnica, rahločutna opazovalka, ki jo zapazi kljub temu, da nobene lučke ni za vabo ... hkrati pa je pesem tako sestavljena (tudi s ponavljanjem verzov), da v bralčevi zavesti terja konkreten odziv: tudi sam v spominu, na sprehodu, potovanju … opazi in prisluhne takšni hiši. In se zave, da je vsaka hiša polna (neslišnih) odmevov in sledi preteklega življenja. Po potki, ki vodi mimo, se lahko le odide in tako to manjkajoče, odšlo, pozabljeno, prihaja k nam v obliki prebujenega spomina na hiše, ki so nekdaj v sebi nosile ljudi, njihova življenja, zgodbe. Pesem podaljšuje življenje zapuščenih prostorov in spodbuja duhovno ukvarjanje s preteklostjo krajev, hiš, ljudi in nenazadnje nas samih. (Ana P)

Tujejezične pesmi, ki so nas v tem obdobju najbolj nagovorile, so:

Senryu 026, Ivan Gaćina

Haiku, jagodanikacevic

Malpomena, Marina Adamović

Neispričano putovanje, mirkopopovic

zipka, nikita

ter izbrali Pesmico (4) Vladimirja Vukovića z utemeljitvijo:

Devetvrstičnica o ljubezni -- drobna pesem, Pesmica, kot jo naslovi avtor, o tako veliki temi. Pa vendar je izpostavljena pesem podobna ljubezni ravno v tem, da je nenadna, intenzivna, lucidna in izmuzljiva. Poda nekaj vtisov, ki se ne sestavijo v celoto, a se zdi, da govorijo o isti stvari. Ljubezen ima dolge nohte, je kameleon, mlečni zob, starostna pega, je stopalo pred skokom v nič. Njena lastnost, kot jo vidi pesnik, je v tem, da spreminja obliko. Lahko je nekaj krhkega in kratkotrajnega (kot mlečni zob) ali nekaj trajnega in obstojnega (kot kožno znamenje). Zato pesem sklene, da ljubezen ni povsem eno in ne drugo, temveč je njeno gonilo ravno igra nasprotij in paradoksov, odvisnost ene reči od druge: ljubezen ni nič od tega / brez belin, v katerih se zvijajo besede. Če je ne ubesedimo -- tako nepričakovane in nepredvidljive -- take, kot je ta pesem, ne bi (iz)vedeli zanjo. (Luka B)

Pri prevodih smo izpostavili Jurev prevod Avine pesmi Dok hodaš, skakućeš, prevod pesmi jagodenikacevic Coca - cola vs. bezeg Marka Skoka Mezopotamskega ter Makijev prevod pesmi Aleksandre Kocmut - Kerstin Zaboravljena.

Hvala vsem za sveže, zanimive in tople poletne pesmi, naj vas navdih spremlja tudi v jesen.

Naj živi ustvarjanje in  branje pesmi!

Foto: Jason Boldero

X