Je jalovo zrcalo, ki odseva
nebo, ko sonce tone za obzorje,
po njem drsi labod, ki s trupom orje
prav to poledenelo sliko dneva.
Je luč krvava, ki se polna gneva
utaplja v jezera brezbrežno morje,
je nemi ptič, ujet v ledene skorje,
ki nežno spev labodji si prepeva.
Je mrak in tema, molk je in tišina,
ko spev konča labod in smrt ga zvije,
počasi kakor brod na dno potone,
z njim upanje, lepota z njim utone.
Z nočjo pa v zvezdah lik njegov zasije
na nebu, ki zrcali ga gladina.
Enkratnoooo,
od sedmega verza naprej pa naravnost čudovito
... in na koncu pomislim:
Zareže vame se, ta groba bolečina.
Bodi lepo, Marija
je nemi ptič, ujet v ledene skorje,
ki nežno spev labodji si prepeva.
ja, bravo, no, lepo da si s soneti nazaj, Matej!
LP, Lidija
hvala lepa, popravilo nekega starega soneta, upam, da dobim navdih. Res je, zadnje čase me muza redko obišče,
LP, Matej
Poslano:
03. 11. 2022 ob 16:30
Spremenjeno:
23. 11. 2022 ob 16:52
Uredništvo na pomoč!
želel bi spremeniti zadnji tercini te podčrtanke:
Je mrak in tema, molk je in tišina,
ko spev konča labod in smrt ga zvije,
počasi kakor brod na dno potone,
z njim upanje, lepota z njim utone,
z nočjo pa v zvezdah lik njegov zasije
na nebu, ki zrcali ga gladina.
(Labod je namreč tudi ozvezdje)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!