Labodja smrt

Je jalovo zrcalo, ki odseva

nebo, ko sonce tone za obzorje,

po njem drsi labod, ki s trupom orje

prav to poledenelo sliko dneva.

 

Je luč krvava, ki se polna gneva

utaplja v jezera brezbrežno morje,

je nemi ptič, ujet v ledene skorje,

ki nežno spev labodji si prepeva.

 

Je mrak in tema, molk je in tišina,

ko spev konča labod in smrt nastopi

počasi kakor brod na dno potone,

 

z njim upanje, lepota z njim utone.

Kdor more, naj resnico to zastopi:

pravična je le grôba globočina.

Matej Krevs

triglav

Poslano:
22. 09. 2022 ob 22:34

Enkratnoooo,

od sedmega verza naprej pa naravnost čudovito

... in na koncu pomislim:

Zareže vame se, ta groba bolečina.


Bodi lepo, Marija

Zastavica

Svit

Poslano:
23. 09. 2022 ob 15:25

je nemi ptič, ujet v ledene skorje,

ki nežno spev labodji si prepeva.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
23. 09. 2022 ob 21:37

ja, bravo, no, lepo da si s soneti nazaj, Matej!

 LP, Lidija

Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
25. 09. 2022 ob 12:02

hvala lepa, popravilo nekega starega soneta, upam, da dobim navdih. Res je, zadnje čase me muza redko obišče,


LP, Matej

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Matej Krevs
Napisal/a: Matej Krevs

Pesmi

  • 22. 09. 2022 ob 20:36
  • Prebrano 178 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica