Labodja smrt
Je jalovo zrcalo, ki odseva
nebo, ko sonce tone za obzorje,
po njem drsi labod, ki s trupom orje
prav to poledenelo sliko dneva.
Je luč krvava, ki se polna gneva
utaplja v jezera brezbrežno morje,
je nemi ptič, ujet v ledene skorje,
ki nežno spev labodji si prepeva.
Je mrak in tema, molk je in tišina,
ko spev konča labod in smrt ga zvije,
počasi kakor brod na dno potone,
z njim upanje, lepota z njim utone.
Z nočjo pa v zvezdah lik njegov zasije
na nebu, ki zrcali ga gladina.
Enkratnoooo,
od sedmega verza naprej pa naravnost čudovito
... in na koncu pomislim:
Zareže vame se, ta groba bolečina.
Bodi lepo, Marija
je nemi ptič, ujet v ledene skorje,
ki nežno spev labodji si prepeva.
ja, bravo, no, lepo da si s soneti nazaj, Matej!
LP, Lidija
hvala lepa, popravilo nekega starega soneta, upam, da dobim navdih. Res je, zadnje čase me muza redko obišče,
LP, Matej
Uredništvo na pomoč!
želel bi spremeniti zadnji tercini te podčrtanke:
Je mrak in tema, molk je in tišina,
ko spev konča labod in smrt ga zvije,
počasi kakor brod na dno potone,
z njim upanje, lepota z njim utone,
z nočjo pa v zvezdah lik njegov zasije
na nebu, ki zrcali ga gladina.
(Labod je namreč tudi ozvezdje)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 22. 09. 2022 ob 20:36
- Prebrano 908 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 114.31