Once there was a shock
that left behind a long shimmering comet tail.
It keeps us inside. It makes the TV pictures snowy.
It settles in cold drops on the telephone wires.[1]
V srajcah sedimo za mizo.
Noge pokrčene. Kava vroča.
Signale iz dremave podzavesti
odnaša mimo črnin vesolja.
TV je obrnjen v steno,
električni šum napaja
obgrizen svinčnik.
Razbita ogledala, lesena tla.
Iz pip teče poezija.
To še imamo. T o š e l a h k o i m a m o.
Pred oknom v drevesa zapletene žice.
Njihovi svetleči konci dobivajo popke.
Stones throw shadows as sharp as objects on the moon surface.[2]
[1]Tomas Tranströmer: After a Death (prevod v angl. jezik: Robert Bly)
[2]Tomas Tranströmer: Outskirts (prevod v angl. jezik: Robert Bly)
Pesem, ki se zdi kot komunikacija s Tranströmerjevimi pesmimi, vendar je veliko več: zavedanje o majhnosti in izginjanju ter o poeziji (za branje / pisanje), ki je neodvisna od elektormagnetnih silnic in črnine vesolja - vsaj to še imamo ... čestitke,
lp, Ana
Ooo, najlepša hvala, draga Ana.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Žvirc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!