sve što ne mogu da nisam
ja sveudilj jesam i neću prestat' biti
sve što mene trebalo je kriti
od bolovanja kojeg tražim da nema
a koje davno za mene se sprema
sve u sebe što sama danju sijem
da
sve to
pred samom sobom krijem
dok ne shvatim da živa ću
od svog mesa jesti
da samo sjenka sam
na sunčanoj cesti
Duboka introspekcija secira svakodnevnicu i ličnu pesničku sliku ispunjava kao kolevku bolom i njiše, njiše ... Kao uvek, savršeno. Zaokruženo do poslednje ćelije, titravo i najmanjim nervom.
Pridružujem se Jagodinem komentarju in čestitke k tej pesmi, v kateri se najdemo lahko vsi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nikita
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!