Nisem zjutraj pretresla litra vaniljevega jogurta
z že odprtim pokrovčkom.
Nisem si nato pred celo jedilnico brisala
te kravje packarije s svojih očal in jopice.
(In nisem navajena v poeziji govoriti resnice.)
Moj obraz ne izgleda kot nič hudega sluteč cupid v Sikstinski kapeli,
prej kot tisti srhljivi kipi srednjeveške device Marije,
ki ti namesto nebes vztrajno obljublja praznino.
(So namensko pozabili zenice?)
Ne zvenim kot tista prikupna pomladna ptičica siničica,
ki osladno obljublja ljubezen, mir in upanje
vsem usmrajenim kmetom in nadrogiranim meščanom.
Kako zvenim, ne vem,
vem pa, da me kosi razumejo
in vrane tudi.
(Drugače ne bi čakale na moj vlak
in jaz ne bi vedela, kakšen je njihov sedežni red,
na tistem starem, zgubanem hrastu.)
Ne poslušam maminega jadikovanja.
Ker ni zanimivo in ker se vedno ponavlja.
(Ne poslušam tudi slovenske narodne glasbe
iz podobnih razlogov.)
Ne spomnim se, kaj sem ti obljubila –
včasih besede rada menjam za tišino
in oprosti, če je bilo kaj pomembnega.
(Če ti pomaga, se še spomnim, kdaj je tvoj rojstni dan.)
Nisem pozabila,
kako si rekel, da me ljubiš
in nisem pozabila, kako se ti je potem
v tvojem zmedenem vesolju
še vedno splačalo ostati z njo.
(Ker le kako bi lahko pozabila,
tako napačno rabo glagola ljubiti.)
Kako nenavaden razplet pesmi! In spretno napisano - povedano, kako v glavnem ne vemo, kaj zares pomeni beseda "ljubezen".
Zelo lepa pesem, nekako po mojem okusu, se prikrade v srce ...
Lep pozdrav, Dejan
Iskrena hvala Dejan!
Me veseli, da se te je dotaknila. Je definitivno ena najbolj iskrenih z moje strani :)
Hvala Nada!
Lepo slišati, da je imel konec na vas nek efekt :).
Kaj zares pomeni glagol ljubiti pa kot pravite sami, kdo bi vedel ...
Naprimerjanez,
me veseli, da si kradeva verze. Zdej vem komu poslat pesem, če se mi zatakne s pisanjem, pa da bo še vedno ohranjen moj slog hahah.
In pa hvala za komentar :)
Odličnooooo, rada te berem (*_*)
Lp, Marija
zanimiva in presenetljiv uvod za tako konkreten zaključek pesmi.
Bi popravila par reči (ki so slovnični zdrsi, malenkostni, a vržejo iz ritma)?
Nisem zjutraj pretresla litra vaniljevega jogurta
z že odprtim pokrovčkom.
Nisem si nato pred celo jedilnico brisala
te kravje packarije s svojih očal in jopice.
(In nisem navajena v poeziji govoriti resnice.)
Moj obraz ne izgleda kot nič hudega sluteč cupid v Sikstinski kapeli,
prej kot tisti srhljivi kipi srednjeveške device Marije,
ki ti namesto nebes brez vejice vztrajno obljublja praznino.
(So namensko pozabili zenice?)
Ne zvenim kot tista prikupna pomladna ptičica siničica,
ki osladno obljublja ljubezen, mir in upanje
vsem usmrajenim kmetom in nadrogiranim meščanom.
Kako zvenim, ne vem,
vem pa, da me kosi razumejo
in vrane tudi.
(Drugače ne bi čakale na moj vlak
in jaz ne bi vedela, kakšen je njihov sedežni red,
na tistem starem, zgubanem hrastu.)
Ne poslušam maminega jadikovanja.
Ker ni zanimivo in ker se vedno ponavlja.
(Ne poslušam niti slovenske narodne glasbe,
iz podobnih razlogov.)
Ne spomnim se, kaj sem ti obljubila –
včasih besede rada menjam za tišino
in oprosti, če je bilo kaj pomembnega.
(Če ti pomaga, se še spomnim, kdaj je tvoj rojstni dan.)
Nisem pozabila,
kako si rekel, da me ljubiš
in nisem pozabila, kako se ti je potem
v tvojem zmedenem vesolju
še vedno splačalo ostati z njo.
(Ker le kako bi lahko pozabila,
tako napačno rabo glagola ljubiti.)
LP, Lidija
Ooo, hvala Marija, mi je v čast ;).
Hvala za popravke in predloge Lidija! Sem uredila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Eva Šubic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!