… tako, kot so ji že stokrat povedali,
da ne sme,
skozi prosojno blago gleda,
kako ljudje prihajajo in odhajajo iz bližine v napad,
kako tople ženske roke
neizgovorjene stavke vtikajo v vaze z rožami
in božajo gube na prtu.
Kot bi gladile samoto in jo skušale potolažiti,
da bo nekoč dotik bolj živ.
Kako moški koraki
za hip zastanejo,
potem ko se tišina po nekem odhodu zgosti.
Kako se utrujenosti in strahovi lepijo na kuhinjska vrata,
med fotografije srečnih obrazov in njene risbe.
Tisoč barv bi ujela v objem
in jim roteče zaklicala skozi prosojno blago:
»Dajte mi besede,«
ko bi imela besede za to.
Močna pesem, ki vabi k razmisleku in me je k branju pritegnila že z naslovom. Čestitke!
LpB
Hvala, Breda, za tvoj dotik.
Bodi lepo, P.
Pesem, v katero se zavijemo, in upamo, da p. s. svoje otroštvo preživi varno, četudi zavita v zaveso, čestitke,
lp, Ana
Vredna večkratnega branja, čestitke!
LP, mcv
Hvala Ana in Modricvet. :)
Lp, P.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!