http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/96837/ptice_koje_te_prate
PTICE KI TE SPREMLJAJO
Po pločniku
Zalitim s poldnevom
Na sprehodu samevanja? /samotnosti/osamljenosti
Premišljuje morda o Elzi
Ki se na robu rečnega brega
Spotika ob noge
In ne sliši materinega klica
Ne obračaj se
Šumijo
Brezbesedni
Brezglasni glasovi:
Smrt je to ...
Kot dih!
Obstala nad reko
Zagledana v Elzine
Kite
In materine roke
Stegnjene k usodi
(Pred in za podobo četrti je
Postajališče naših življenj
Kjer zapravljamo dneve
Po vrsti (eden po eden)
Drugega za drugim
Pogovarjamo se glasno
Brezuspešno se pogovarjamo
O mostovih ki jih nihče
Ne more prečkati)
Pogleda čez ograjo
Z zlo budnostjo, neslišno
Da bi same
Nad reko
Zastale
Ona z bliskom
V hladnih očeh
Elza skitami
Na belih oblakih
In na dosegu
materinih rok
Ki ji sledijo
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/97089/netko_je_posjekao_moje_bonsai_drvo
NEKDO JE POSEKAL MOJ BONSAJ
dežuje na čelo
nocoj objokanim oknom
ne diši sadje
ki sva ga nabirala
pred snegom
zaspi pred viharjem
in ne odpiraj knjige
v kateri so zgorela hrepenenja
prespi prazne strani
silna deževja in meteže
vznemirjena obzorja
in uklenjena upanja
kajti nocoj
kličem vetrove
na preostale veje
nocoj
usmirjam
poti koprnenju
nocoj
razbiram stezo
ki je spajala
moje in
tvoje ime
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/97283/ipso_fakto
IPSO FACTO
pozno
nekega dne
bova stopala
po zgubanem obrazu
po prahu
presušenih izvirov
morda bo dih vetra
pogasil žejo, obljubljal cepetanje
z zvonkim glasom
po poti do itake
pozno
nekega dne, ko okostenijo
vozli srca
in se končajo vse gostije
bodo skozi temne hoste
molčali najini stavki
leta bodo pozabila
zakaj sva se ustavila
pod starimi trepetlikami
kjer žubori tesnoba
kjer diši rožmarin
morda na najino barko
ne bova vkrcala obrisov
oddaljenega časa
ne občutila
poznih zvokov vetra na zmečkanih
obrazih, na ranah
in profilih
toda tudi takrat bova vprašala
kam prideta vzglavji,
kam naju
odnašajo valovi
Poslano:
06. 08. 2014 ob 10:53
Spremenjeno:
07. 08. 2014 ob 01:35
Hvala ti Marko. Srdačno te pozdravljam !
Hvala, Mirko!
Vračam pozdrave!
Izvirnik:
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/99253/proljetni_dan_u_sarajevu_devedeset_trece
Hvala ti, Marko, na trudu, pažnji i susretljivosti. Doista sam ti dužnik !
Lijep pozdrav,
Mirko
mirko, mogoče bo potreben še kakšen manjši popravek.
lep pozdrav, Marko
MAR LISTOPADA OBSTAJAŠ ...*pustil listopad, čeprav je to naš november, južneje pa oktober
Ne spregovoriš. In dan
se konča z molkom. Kar slišiš
ni dihanje obzorij.
Je čas obstal?
So pozabljena sidrišča
vržena v zaledenele misli
prodnikov
sivih kot oblak ki ne pušča
sape? Zadržuješ se
v listju. Zvestem.
Ogrinja tvojo s samoto preraslo
pesem, z barvami jeseni
zaustavlja prvi sneg.
Priznaš da brez te
barve-nežnosti
ne moreš zaspati.
In ne spregovoriš. Morda
želiš da se iz sozvočja negibnosti
pojavi glas časa: nocoj ne tehtajte
verovanja v obstoječe.
Poslano:
04. 01. 2015 ob 13:17
Spremenjeno:
04. 01. 2015 ob 13:19
NEVIDNA KEPA ZLATA
na dnu polja je rasla vrtnica
njena rdeča duša lebdi
v strahu pred prazno sobo
veš
(rečem gospe B)
ne bo več dišala
zakaj potem kapljaš
v svojo notranjost
za zelenim srcem
(me vpraša)
mrmram le napol pri zavesti
otipljiv kot nenasmejan veter
v grmovju
najraje pa bi šel na ribolov
tja kjer bonaca diha
kot mirni studenec v noči
saj
ne bova imela druge priložnosti
in nikoli več ne bova
začela znova
da (ljubezen moja)
na dnu polja je rasla vrtnica
kot hladen pepel
zdaj pluje skozi tvoje oči
Poslano:
18. 02. 2015 ob 03:58
Spremenjeno:
28. 02. 2015 ob 11:23
TAKO, OB NEKIH VEČERIH
Ni zaman, rečem
ob tem času
Biti brez besede
tako
ob zatonu večera
ko misli kapljajo
brez odmeva v mir
Poglej samo
kako se nočni biseri
bosi
od nekod nekam po stezi
zlatijo
Tako, ob zatonu somraka
ko dan potone med oči
ne spregovori besede
da se ne zgodi prebujenje
Oče bo do jutra
v mesečini
ročno spletel
mrežo sna
Naj harmonija narašča
naj košuta in mesečina plešeta
na tvoji dlani
Naj se tvoje modre
in srebrne ribe
premetavajo v belih meglah
samo vzvalovano morje
se umirja
misel mu
je zaspala
v gorskih zrcalih
Zato ni zaman
ob tem času
Biti brez besede
ZEMELJSKO ZAKOTJE
enkrat ste morali iti
ponesti svoj žarek sonca
in v ostrini zemeljskega kopja
rodne/domače barve
s katerimi se boste pomikali
severno od severnice
tonili v edino možno pokrajino
ob slovesu prepojenem
s solzami domačih in stekli
prezgodaj vcepljeni v hladen
in nedozorel vrvež sveta
enkrat ste morali oditi
samoti prepustiti tišino in orle
da krožijo da pospremijo
neskončne ceste v vas
da opravičijo vašo pot ljubezni
s pletenjem gnezd
enkrat ste morali iti
brez odgovorov na vprašanja
kot nepomembne mravlje poslušati
topot nedokončane poti
od pradavnine zapisan v vas
kakor neizrečena molitev
v mraku pustolovščine živega peska
in nemilosti črva skozi čigar vid
skozi čigar sij in drob
potujejo od vekomaj vaše oči
Poslano:
06. 03. 2015 ob 13:07
Spremenjeno:
07. 04. 2015 ob 22:57
OBISK RODNEGA KRAJA
Ne čudim se nevidni Roki
ki odgrinja zaveso
k topotu tišine
zapuščene na gričkih
Sem živel ali si izmišljujem življenje
(ko dopisujem v spominske knjige
ščebetanja in vrtoglavice otroštva)
ne sprašujejo me in se ne oglašajo pravljice
mojih prednikov
na mirnih stezah somračja
tudi Očetov smeh s slike me ne vpraša
le po zdaj nevajenem obrazu
mi burja zareže brazde
veter ki mu je znala
in zmogla kljubovati Njegova roka
Njegov utrip da nad zibelko
vlada mir
Še pomni On zbledelo razpelo
Kristusa pod katerim so
v otroških očeh ledenele solze
pod katerim je življenje izpiralo kamen
Njegove žulje in roke
zarasle v obzorja
Pravzaprav ne sprašujem
le spominskim knjigam dopisujem
oblike in grimase ki bdijo
nad skrivnostjo bistva
nad z burjo oblikovanimi plodovi
nad nabrušenimi verigami vetra
ki so se izjokale
v ogledalih naših zamišljenih oči
Izvirnik: http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/103449/iskustvo_hoda
IZKUSTVO HOJE
Poskušaš se
odpočiti.
Tančica pomiritve plapola v tebi, ko potuješ
z bremenom, ki se pod zemljo
preliva po žilah.
Ta balast bi hotel
odložiti med bilke, v poigravanje vetrca,
toda zgoraj
tudi brez tvojega časa
in brez tvojih rok
raste bršljan, raste oljka
in se zareže v nebo.
Kako se potemtakem odpočiti? Kako
zatisniti oči, ko te nedolžno ogrinja
to listje in v tebe ponika njegovo oko?
Mar odpočiti se
pomeni o d i t i?
Posloviti se? Izginiti?
Spominjaš se pravljice kako
neprenehoma potuješ skozi svetlobo
in se preoblikuješ
ko odzvanjajo večni koraki
in poniknejo v tebe
z resnico,
ali z mrmranjem: ne,
nikdar ni slovesa,
nikdar ni konca.
Izvirnik:
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/102631/o_ljetnom_umoru_starca_d
O POLETNI UTRUJENOSTI STARCA D
Gibi bi mu željno pregnali dan
A je nemočen in le sence
Lezejo z njega
In z neslišnim glasom tonejo v zavreli
Hlad parkovne klopi
Julij je in redki mimoidoči
Mu ne pomagajo videti
Starčevske oslabelosti in vse bolj ubijalske
Resnice da ga sleherni utrip
Krade hoji
Komaj opazno je kako mu utrujenost
Kljuva v sencih
Razžarjena izza oči
Nihče pod zaspanimi krošnjami
Ne vpraša kdo se komu približuje - on klopi
Izza katere zorijo v spominu grantna jabolka
Ali klop starcu ki mu nosi podobo
Njega zaspalega in razporejenega
Od Večnega ognja do Predsedstva
In hladu na zahodu kjer
Je že umirjen kot svetla noč
Kot svetilnik okrog katerega
Brnijo brezzvočne ure
Poznamo ga
Četudi ga
On je glas kvartno-uniformiranega
Je tisti ki vsakodnevno
Od kante do odvrženih vreč in kruha
Zbira izgubljene sanje
Dobro je - za
avstroogrskim zidovjem molčijo
Glasniki osebnega blagostanja
In tečejo solze cinikov
Molčijo tudi šumeče trepetlike v parku
Molčijo leta čakanj
Dobro je govorijo Napredni
Če ločitev od njega
Na zadnji poti ne pospremijo
V slovesnost čutov pretočene
Šumeče trepetlike v parku
Poslano:
14. 04. 2015 ob 18:09
Spremenjeno:
19. 04. 2015 ob 16:59
Izvirnik:
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/98777/memento
MEMENTO
ali to kar ni moč ubesediti
bije zidna ura
ali iz knjige poezije izteka Svetloba
že celo Noč
se igrava z Gotovostjo
toda Isidora ne morem zaspati
- vsak april me vpraša
zakaj sva ljubila deževja
ki jih ni bilo
in ali so
se le prevare časa
oglašale da bova
vedela le da ne veva
kaj je meja vsemu
in katera raven resničnosti
bo slišna ko se celo
mojega imena
prekritega z mahom
ne boš mogla spomniti
ali to kar ni moč ubesediti
seže v čutila
izven sveta
morda naju nekdo drugi čaka
v mesečini na belem kamnu
med kazalci srca
in žuborenjem časa
Poslano:
16. 04. 2015 ob 01:49
Spremenjeno:
16. 04. 2015 ob 02:05
Izvirnik:http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/97827/doba
DOBA
vstanem med snom in maestralom
vzdolž vode za soncem diši rožnik
nekdo recitira in sežiga
najine neizpete pesmi
morda le lebdim med snom
in simfonijo vetrca na licih
s katerim se tiho vstopi v spomine
žejno se potopim v izvir zgodbe
v kateri daje vrednost življenju tudi bolečina
in se namesto tvojim rokam prepuščam
božanju večernih valov
z roba poletja kot med prsti
izteka pesek časa in še
čez prostranstvo nepozabe odmeva
tvoj utrip a krmarja ne vprašam
ali je zemeljska pot zaman
in zakaj vedno med snom
in neznanimi panoramami maha tvoja roka
ki izgine kakor zeleni vrtinec in boli
kot bolijo trenutki ko je hiša napolnjena
s poletnim somrakom v katerem skrivna solza
naznanja da se čaka na nekaj
neznanega in neosnovanega
na praznih peronih je molk
rožnik diši in nekaj se dogaja
v omejenem človeškem času
v katerem si brezčasen in čitljivo popisan
z mojo roko, se spominjaš
kako sem tedaj čakala najin čas v katerega
niso nikoli prispeli tvoji vlaki
Izvirnik:
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/100226/jesen_u_ogledalu_gospoe_ornele
JESEN V OGLEDALU GOSPE ORNELE
Z zlatom obrobljena četrt proti severu Zasačen v večerni
Zarji vidim nečitljivo ozadje sveta a bolščim
Skupaj s tišino plujem za silhuetami
Iztegnjenimi v izohipse popoldneva Od tu
S četrtega nadstropja so ljudje kot mravlje Svoje sence vlečejo
In iztegujejo proti vzhodu Na obrobju vidnega polja
zaznavam v delovni sobi svoja ročna dela Morda
Me tudi ona opazujejo z mirnim očesom Vidim njihove robove
In dvojne obrise - ene v sobi druge kot odsev na oknu
Čez cesto je Ornela sama v svojih izbah
Vedno pred ogledalom in s čopičem v roki sedi v skorajšnjih
Meglicah in v tugi oktobrskih violin reče Moj Bog kako je
Žalostno brez otrok
Ko vstane se vprašate ali ji bodo upi kdajkoli razloženi
In uresničeni a slišite nek sopran nekje visoko to je le
Čas ki prši in govori iz nje: Uokvirila mu bom sliko
S suhim listjem samote
Z rdečico obrobljena četrt Ornelina solza nezadržno pada
Na njegovo pismo (iz Londona) Tedaj ji za trenutek zažari
Uvel obraz in spominja na sliko ki jo je nekdo narisal
Ali zamislil ali izgovoril ali ozvočil Pozabil sem jo
Spomnim se le detajla: Mati ne tarnaj Ne tu ne tam ne
obstajajo dobri ljudje Tukaj je njihov bog profit tam pa
Plemenska vojna Ne poslušaj ne joka ne smeha iz otroške sobe Svet
Je resničen ker tako mislimo Vem moja sestra in njene
Zelenorjave oči te silijo k razmišljanju Mar ni bolje
(Ker si osamljena ker se zavedaš da ne bomo nikoli več družina)
Da rišeš Vse kar je zgorelo v vojni Slikaj pejsaže ki si jih
Vedno imela rada Dokler ne pridejo pozabe in tesnobna deževja
Nad Sarajevom ko motno ozadje megle ponudi vešala
Ko grob grobu šepne: Vidiš kako ji z las padajo
Srebrne perle
Nekdo se približuje po z zlatom obrobljenem drevoredu Neslišen
Je v odtenkih listja Po pločniku pluje in kliče podobe
Zgorele v vojni
Lipe in platane zagrinjajo sledi v temi Nekdo kliče Ornelo
Toda ona je potonila v ogledalo Posluša sina: Slikaj pejsaže
Ki si jih vedno imela rada
ZAVOLJO KORENIN, ZAVOLJO LISTJA
So jutra
ko tudi brez tebe žari v oknu barva vrtnice
ker nekaj v meni ve
da daljna in neznana mesta
v tvojih utripih niso substrat
ne brodolom ne polom
a vendar
v jutrih brez tebe sklepam dlani
in si želim naj se še ne zdani ker le noč
lahko naselim z iskricami tvojih oči
ki so jokale nad zablodami
lažmi in hudobijami
in te še enkrat prositi da ne vprašaš
zakaj je mesečeva lepota
oddaljena in neslišna
premolči to "bolezen"
odlepi jo z obzorja življenjepisa
čigar reke ne bodo nikoli
razdejale tvojih korenin
in ne vetrovi listja
s komaj umirjenim ozvezdjem
se po vseh tirnicah življenja
lažje širi resnico
kako se krhka človeška pleča
ne bodo nikoli osvobodila
bremena upanja
(globoko spečega
pod svetilniki
in potmi sveta
okamnelimi v mrazu)
PARAMETRI HOJE
Ko bo na dosegu roke obzorje
proti kateremu si hitel
ko se bodo umirili zemljevidi
katerim si mečkal vzporednike
ko bodo oplitvele vode
onkraj katerih si bil žejen
se srečaj, najdi čas
prerodi se da spregleda strast
lažne neskončnosti
ker šele tedaj boš videl in šele tedaj boš slišal
kako zapeljujejo stihi
varnih voda in kako vedno
čaka nek zaliv in neka barka
nasmeh nekega morja in tihi
šum vala: ne, ne spreminjaj scenarija
s svojo ciklično erupcijo
ne izcejaj iz tišine neobstoječih
pomenov v času
Marko, še moje pripombice:
ko se bodo umirili zemljevidi
katerimki si jim mečkal vzporednike
stihi>> veliko bolje je verzi
kako vedno
čaka nek zaliv in neka barka
nasmeh nekega morja in tihi
šum vala: >>>
kako nek zaliv in neka barka
vedno čakata na
nasmeh nekega morja in na tihi
šum vala: ...
lp, L
Lidija, najlepša hvala za pripombe, ki so na mestu ... seveda jih bom upošteval : )
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!