Uredništvo pesem.si je na svojem decembrskem srečanju izbralo pesmi jeseni 2012. Novost tokratnega izbora je, da smo se odslej odločili (poleg kratke, tujejezične in pesmi letnega časa) izbirati tudi pesem v formi. Vsem avtorjev nominiranih in izbranih pesmi iskreno čestitamo.
PESEM JESENI 2012
Utemeljitev uredništva - pesem Obrazek bled:
Obraz ob oknu, v snežni pokrajini, ki zapolni škraplje, žlebiče, ko je mehkoba in belina vsepovsod. Zunanja slika, ki jo bralec lahko v trenutku prikliče. Tudi veziljo (in njene znane ikone, kot so Sneguljčica, grofične in kraljične), ki se z drobnimi šivi ubada s filigranskim vzorcem. Nekakšna spokojna slika marljive dame, ki se kratkočasi v dolgih zimskih večerih. Mille fleurs, vzorec, ki vse odeva v rože in ki v nasprotju z zunanjo belino premore tisočero barv, je izbran natančno in premišljeno. Cela pesem je pretkana s številnimi bogatimi besednimi vzorci, prispodobami, metaforiko in simboli – kolorit pesmi posrečeno ponazarja slikarski slog. In podobe, kot so zdravilne zeli, močeril, jerebice, puh perjadi, ki jih natrese pred notranje bralčeve oči, so njeni spomini, je njena samopodoba? Sledimo niti, ki je njeno življenje? Simbol dvoživke nas bega, da se sprašujemo, katero je bolj pravo: to vidno – vezilja ob oknu – ali tisto, potopljeno v domišljijsko vezenino? Tedaj nastopi preobrat: v iglinem ušesu ni niti, njena dejanja so le nevidno ponavljanje šiva. Jerebica oživi pod iglo, dvoživka ponikne ... Ko se vse izteče, opazimo kri in ta je tista, ki daje barvo, vzorec, plastovitost življenju, bolečino. Je to dovolj, da življenje izstopi iz ozadja beline? Silen in počasen prizor umiranja, ki se podaljšuje (ali pač pojavi) zaradi vztrajanja. In na koncu pesmi se luč, ki je (zaradi fokusa pesmi) osvetljevala veziljo in vezenino, nenadoma obrne v bralca, da zaskeli in ga brezsramno sprašuje: kako boš pa ti odslužil svoje življenje? Videti je, da sta branje in pisanje eden od mnogo načinov, kako služiti življenju, ga videti v vseh skrajnostih, ga dvoživljati in o tem bolj ali manj pogumno premišljevati. Pesem, ki je po strukturi in pomenu večplastna in zahteva večkratno branje, da bi nas vsak njen detajl opozoril nase. Prispodoba, v katero se naposled ujamemo in premišljujemo o lastnem bledenju.
KRATKE JESENI 2012
Utemeljitev uredništva - Senryu 41:
V najkrajši možni haiku obliki (3-5-3) je avtor ujel trenutek razmišljanja, ki bi bilo morda neproduktivno, če se ne bi ledena sveča začela taliti (se je odledila zaradi razmišljanja?). Da se je to dogodilo hkrati, je igrivo in šegavo znamenje narave, povezane z razmišljujočim. Zanimiva je tudi igra jezika: ko se nečesa domislimo, nam kapne. Če razpredamo naprej, so lahko ledene sveče prispodoba za fiksacije, ki uniformirajo naše mišljenje, in šele ko nam uspe premostiti ustaljen način, lahko dojamemo pravo naravo stvari. Kot nenaden uvid, ki razsvetli mišljenjsko okorelost. Takole zavit v senryu pa tudi sprošča in navdihuje bralca.
TUJEJEZIČNE JESENI 2012
Utemeljitev uredništva - Kazivanje, drugo:
Pesem z zelo močnimi prispodobami izvrstno upodablja ujetost pesniškega subjekta v čustveno razmerje do tistega, ki ga subjekt nagovarja. To razmerje lahko razumemo na več načinov glede na raznovrstne medčloveške odnose in se tako skozi različne perspektive širše poistovetimo z njo, »u tebi zalutaloj«. Prispodoba, v kateri lahko razberemo učinek koncentričnih krogov ali spirale oziroma brezkončnosti (on se pojavi v njej, ki je izgubljena v njem), izraža neminljivost, večnost, ki ostaja kljub bolečini, ki jo poraja. Ravno v takem zaključku, ki sledi temu, da lirski subjekt samega sebe "reducira" oz. oddaljuje od razčustvovanja in patetike, se skriva katarza – tako zanj kot za bralca.
PESMI V FORMI – JESEN 2012
Utemeljitev uredništva - Klic oktobra:
V dovršeni obliki pesniške oblike rondel pesem v otožnem jambskem ritmu, skozi oklepajočo rimo in z glavnim refrenom »jesen čez gmajne je škrlat razlila« pred bralca razgrne podobo jesenskega počitka narave, ugašanja in priprave na mirovanje, ki se bo spomladi izteklo v novo življenje. Avtorica s poosebitvami naravo približa človeškemu (jesen je škrlat razlila, sanje zasnežijo zemljo v spanje, skrivnostna sila ruja kliče, personificiran pa je tudi mesec oktober), z rabo specifičnega besedišča pa na vsebinski ravni dosega priklic nostalgije (zadnja kitica), skrivnostnih naravnih procesov (škrlat ruja, odpadanje listja) in otožnega diha jeseni (sive krošnje). Kljub preprostosti jezika – ali pa prav zaradi nje – so podobe in prispodobe močne, energične, zanihajo v refleksijo in melanholijo, a ohranjajo klenost in vedrino. Pesem presega zgolj oris letnega časa in naravnih procesov; pesnica vse to ponotranji in poveže z lirskim subjektom v prvi osebi, z nekom, ki gre vsako leto oktobra na novo »potovanje«, na potovanje skozi življenje, ki ga osmišlja motiv ljubezni. Pesem z obliko in vsebino ponazarja večno življenjsko cikličnost in ujemanje. Človek, njegovo telo, njegova bit in duša so prav tako delci večnega kroženja, ki je najbolj živo (škrlat), tik preden se umiri (ali zamre).
MLADOSTNE
v letni zbornik smo uvrstili pesmi mladih avtorjev: