si sam

struga v strugi

tok zagozden v toku

in vek pod vekom

ne ločiš več

kaplje od reke

vsaka je morje, ki sneži

v globeli se ne vidi

snežinke so angelski mrliči

beli plesalci nad visokogorjem

koralnih dimnikov, ki bruhajo žarečino

ko si dolgo na dnu

si sam

slišiš

svoje srce, bron je, ki odmeva

kot topot pohabljenih

pegazov, težo zakrnelih kril

čutiš na prsnici

od spodaj zreš v lahkotnost

račje hoje proti toku

(zmeraj hodijo v paru, vzletijo pa z jato)

ne pustijo se kar tako ujeti v led

kristalno jasne gladine

ko si na dnu, le za ped globlje

od tresljajev svetlobe se ti zdijo brezbarvne

Rusalkine oči, ni modrine

ki bi ti pokazala smer toka

čutiš

vleče te, kot las, ki se bo zdaj

pa zdaj odtrgal od bolečine

lasišča

in nič ne moreš

rad bi, pa si ne upaš vprašati, zakaj

si vse bolj podoben kamnu

ki ne čuti toka v toku

niti struge na svojemu hrbtu

rad bi, pa se ne moreš odlepiti  

od sluzavega diha svojih alg.

breza