
Jesen čez gmajne je škrlat razlila,
iz sivih krošenj stresajo se sanje
in trudno zemljo zasnežijo v spanje,
da zopet v novo bo življenje vzklila.
Kam kliče ruja me skrivnostna sila?
S teboj, oktober, grem na potovanje.
Jesen čez gmajne je škrlat razlila,
iz sivih krošenj stresajo se sanje.
Na skupno pot že z rojstvom sva zavila,
spotikala ob ostro se kamenje,
prešla skrbi, ki nosi jih življenje,
in vsako leto znova se vzljubila.
Jesen čez gmajne je škrlat razlila ...
Zelo lepa,
lp, Karmen
Bravo,Adisa, zelo všeč ...lp,S
Dovršena oblika, besedilo pa preprosto, a močno, z energičnimi prispodobami, rahlo refleksivno in melanholično, a hkrati kleno in vedro. Pesem z obliko in vsebino ponazarja večno življenjsko cikličnost in ujemanje. Čestitke.
Priklop!
:)
LP, lidija
Še en priheft:).
lp, ajda
Super, Ida:)
Moje čestitke:)
Lp, Lea
Hvala uredništvu za podčrtanko, Kerstin za izviren komentar, Karmen, platanas, Lidiji, Ajdi in Lei za prijeten dotik, hvala punce in bodite dobro,
lp, adisa
Draga Adisa....ne le čez polja, s tvojo pesmijo je škrlat razlila tudi vame...Hvala, preeeeeleepa je!!!!!
Objem, rujast:)
majda
Ob potoku pa mora biti tudi kaj škrlata, je še bolj romantično:))), vračam rujast objem, čeprav moker in bodi dobro,
lp, Adisa
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Ida Semenič- adisa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!