Pesem lahko razumemo kot prispodobo minevanja ali čakanja ali ujetosti ali spomina na nekoga bližnjega in še česa. Gre za zapis, ki temelji na priklicu posebne atmosfere, v kateri se nič posebnega ne "zgodi" in ne razgalja drastičnih občutij ali pretresljivih čustvovanj. Ostaja v nekakšni zanki, v stihiji, na točki, od koder se premika le z nihanjem urnega nihala, ki pa, kot je znano, ostaja na eni in isti relaciji nihanja in ura v isti zanki kroženja kazalcev. V zaključku pesem pospeši, v čemer lahko razumemo bodisi skorajšnjo iztrganost iz cikličnosti (vzdušje v pesmi napoveduje, da bo to boleče) bodisi nesmiselno hitenje, ki pa vendarle ne more iz svoje orbite. Pesem, ki jo je treba večkrat prebrati, da dodobra začutimo njene prostore.

Aleksandra, najlepša hvala!

Pesem sem napisala za literarno delavnico (tema "Prostor in čas"), ki jo organizira JSKD in literarno sruštvo RIS to soboto v Idriji.

Lep pozdrav!