Jutranji nokturno
Ob trdi spremljavi glasovirja in godal,
izborne besede klatijo golobe, skupaj
z njihovimi postanimi iztrebki s slemen
hiš. A mojega psa ni na vrvici, ki te
neumorno vleče skozi megleno jutro
v zadnjično odprtino dne. Moj pes je
skrit. Moj pes ni podaljšek nikogaršnje
roke, nikogršnje samote. Je tiha zver v
goščavju neupovedanega, komaj vidna
senca z roba ega, ki se spretno giblje
med poblaznelimi žerci guana, smeti
in duhovičenj. Neopazen je, le včasih
zarenči v pošastno meglo besednega
poneumljanja, pripravljen na vse dobro.
Fanj:)
In glasovir si vzel iz skrinje zakladov;))), že zelo dolgo nisem naletela nanj. Take stare besede, tako sveže delujejo:)
Lp, Lea
Zvesti pes, ego, neviden, a obstojen, kot so poneumljajoče (in izborne) besede ... Malce svetobolno zveni, je pa poln metaforike, protislovnosti, večpomenja in ubeseden samo na tvoj način, ta Jutranji nokturno. Čestitke,
Ana
Hvala Lea, hvala Ana. Res je, malce svetobolja sem vtkal, ne da bi ravno hotel, a se drugače skoraj ni dalo :-) v skladu s časom :-)
baržunast konj, tiho vpet
v jutranje sozvočje: pesjan
z medom, gospodar kobilic!
pretkano spregledan očak,
vriskajoči vrvohodec. hun!
le kaj mu bo morda nekoč
obrisalo vrvežavost z lic?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 24. 10. 2012 ob 10:35
- Prebrano 1310 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 458.41