v presti

sem

 sol

 v meni

milo

Sem te približala, sem slepa ko kura :-). Preste pa še zdaj ne vidim, čeprav imam astigmatizem :-/

jaz pa sebe ;)

ruj je moj največji vir prekomernega izrabljanja tipk

Ctrl in + (tako da, ironično, plus komaj še vidim)

Izi pod mojim imenom ...

Ena izmed tistih pesmi, ki te vzame s seboj in pri katerih čakaš (radoveden) na zaključek. Ki te preseneti in pribije.

 LP, lidija

Je vezilja, ta sneguljka, ta močeril, ta jerebica, te tisočere zdravilne zelke ali je to vzorec, ki prehaja vanj in se vanj zašije in zabode in izkrvavi do bledega obraza? In, mi, ki to beremo, smo kot brezčutni opazovalci tega silnega in počasnega prizora porajanja in umiranja, je to naše odsluženje življenju (s slike)? Danes me je pač potegnila vsebina, čeprav seveda pohvale k rahločutni izbiri besed, slikanju z njimi in hkrati oblikovanju posebno svetlomračnega vzdušja, kot ga narekuje že sam naslov. Čestitke,

Ana

Lidija in Ana, hvala. Res gre za neko metaforiko preporajanja, vendar me bledenje navdaja s srhom. Upam, da prihaja do-končni preporod. Pa tudi glede tega odsluženja življenju sem se sama spraševala ... kako odslužiš življenje in čemu. Verjetno ga moramo z nečim odslužiti že preprosto zato, ker smo ga dobili na posodo? Ne vem ...

Tokrat, izjemoma, z vzvišene pozicije moškega srednjih let, ki si je z delom pričaral nekaj blaženih trenutkov občutenja izpolnjenosti. Tukaj.

Res sta talent in volja (kot je enkrat dejal Jurij Hudolin in najbrž še kdo), za takšno izpolnjenost premalo. Če se resno ukvarjamo z literaturo in nekateri si domišljamo, da se, če torej to, je treba sesti in pisati.

Pisati.

Pisati.

Pisati.

...

In kljub takšnemu občutku izpolnjenosti, (redko doživetemu), ne vem, če moremo kdaj in s čim v resnici odslužiti neskončen privilegij, da sploh smo. Tukaj.

naj čestitam prvi! :) oziroma še vedno sem v presti - to pomeni osmi?

Lp