Komentar sledi.

Na pesem se mi zdi še posebej vredno opozoriti, (seveda poleg »vsebine« in metaforike, ki jo nosi s sabo), ker je zelo lep primer, kako v »prosti formi« ujeti formo na način, da se bralec sploh ne zave, kako lepo je »urejena« pesem, saj je njen red postavljen spontano. Kot da je ves čas tukaj. Seveda bi lahko rekli, da ji to omogoča predvsem ideje vrteče baletke na (glasbeni) skrinjici, vendar to ne zmanjšuje imenitnega vrtenja v pesmi, ki je doseženo predvsem z primerno razporeditvijo ponavljanja verzov.

Ideja glasbene skrinje (najbrž na vzmet, ki jo je najprej treba še naviti…), pa odpira celo pahljačo asociacij in nostalgij in se mi zato zdi res eden bolj uspešnih spojev te vedno navzoče igre med formo in vsebino in vprašanjem, kaj je pravzaprav »važnejše« za katerikoli umetniški izdelek.