VIDENJE

če zame

sploh obstajaš

pridem k tebi

s potniškim vlakom

v starih čevljih

in poletnem suknjiču

s seboj bom vzel le nasmeh

in par svojih pesmi

vem da to ni dovolj

in da me morda ne boš

niti želela

videti

ne skrbi

razumel bom

navajen sem

vrnil se bom

z naslednjim vlakom

odnesel tiste pesmi

nasmeh pa bom pustil

na peronu

ali v skodelici kave

v kolodvorski restavraciji

na poti bom malce dremal

spet mislil nate

si predstavljal

barvo tvojega pogleda

zven tvojih korakov

vonj tvojega telesa

v mojem objemu

in to bo

moje videnje tebe

moja mila

TAKO JE BILO, MOJ PROFESOR

Nekajkrat sem ji rekel,

da nisem ne pesnik ne pisatelj,

da le opazujem ljudi, 

spremljam njihova dejanja

in si delam zapiske,

nekakšne svoje opazke

o teh ljudeh, teh dejanjih,

njihovem pomenu in namenu.

Rekel sem ji tudi, da nisem

nikakršen slikar življenja

in da se trenutki ne morejo 

ustaviti na platnu, na traku,

na tiskanem ali narisanem zemljevidu.

Ne obstaja takšen material

na katerega bi lahko prenesli

nekaj takega kot je življenje.

Profesor, ni me poslušala,

ko sem ji govoril to, 

kar sem se na prvih urah

naučil od vas.

Da vseh stvari ni potrebno razlagati,

da se vsega ne more pojasniti

in spraviti pod stroge in bistvene,

matematične, fizikalne

in logične zakone.

Pomembna je razlika med gledati in videti.

Še pomembnejša je med čutiti in občutiti.

Zahtevala je, da ji razložim svet,

da ji pojasnim sebe, njo, vesolje.

Tega, seveda, nisem znal,

tudi nisem mogel naslikati

njenega portreta v želenih barvah.

O tem me niste učili, profesor,

takrat, pri mojih petindvajsetih.

In bolje je, da niste.

Ni razumela, da se barv

ne more dodati ali odvzeti,

one enostavno so ali pa jih ni,

včasih jih ni niti v cinemaskopu,

včasih pa so prevladujoč dejavnik

navadnega črno-belega filma.

Želela je"dvornega" književnika,

lastnega slikarja po naročilu,

pisca njene namišljene biografije,

kičaste, okrašene z modrimi mislimi,

humanimi dejanji, občudovanjem.

Kar tako, hladno, načrtno, ošabno.

Odšel sem, moj profesor,

 v povsem drugačen svet,

morda bolj surov, močnejši, bolj boleč,

v vsakem primeru bolj pisan, bolj realen,

poln bojev in opotekanj, vzponov, padcev,

svet v katerem ni zmagovalca,

so pa resnice jasne, vsakomur svoja,

svet v katerem ni popravkov

ne ponavljajočih se poskusov ...

Nje, v tem svetu, nisem srečal nikoli.

Evo, tako je bilo, dobri moj profesor.

VSI POJEJO, ORFEJ JOČE

Pretresen od neupravičenega 

klicanja svojega imena

tujega zbora ali horde

samozvanih stihotvorcev,

je Orfej zajokal.

Solza je padla na Apolonovo liro

in izvabila komaj slišen zvok,

podoben ihtenju metulja v jantarju,

vendar tega žalostni Orfej ni slišal,

zasmehovan in prestrašen

zaradi nenehnega odmeva svojega imena.

Iz njega se utrga težek vzdih,

namesto z besedami pesmi se ovije

z molkom kot s plaščem,

neprosojnim in temnim,

ostane nem pred hruščem

tolikšne množice brezdelnežev.

Kaj pa naj bi storil ubogi Orfej,

razžaloščen zaradi nespoštovanja,

ponižan in užaljen

zaradi nemilozvočne pesmi,

baje odpete njemu.

Nežno je objel Apolonovo darilo,

kot da ga ščiti pred nesmislom,

se še enkrat ozrl

na prodajalce pesniške megle,

ki neusmiljeno in neprizanesljivo

vlečejo njegovo ime

po blatu lastnega neumevanja.

Spet je spustil solzo otožnico,

tako bistro kot je njegova pesem,

jim odpustil

in odšel.

Izvirnik:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/98924/grlica

GRLICA

slutil sem belino

veliko

prazno

nepojmljivo

belino

obarvano le s svetlobo

vem da je grlico prinesel

zahodnik

in vem da je takrat

tu bilo njeno mesto

skušam dojeti 

pomen

hotel sem si jo predstavljati

primerjati

z lastno podobo

in jo opisati 

v snu

neuspešno

nisem je videl

predčasno je odletela

nekje med svitom

in svitanjem

neznanokam

izvirnik:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/97455/videti_most

VIDETI MOST

Živeti svoje življenje

Sanjati svoje sanje

Poslušati svojo glasbo

Slišati glasove iz vesolja

Spoznati sebe v njih

Začutiti trepet mavrice

Premišljevati o njem

Prisluškovati sebi

Ne šteti utripov

Gledati z vsemi čutili

Videti most

Videti most ...

V MENI OSTANE PRAZNINA

v dobrih dneh

in v slabih dneh

ostaneta dve stvari

kot prisega

in kot prekletstvo

ujet

v času

v ptici

v nekih

bolj ali manj

uspelih pesmih

živim svobodno

ljubim iskreno

dajem brez vprašanj

in brez jemanj

vsakokrat

se odtrga košček srca

ki

tli do konca

jaz pa

počakam na večer

se usedem sam s seboj

naročim liter črnega

in imam

nemi pogovor

s samoto

in ko se

vino in noč

pretakata

drug v drugega

v meni

ostane le praznina

EFEKT BLODEČEGA VALA

Stoječ na mostu

nad naraščajočo reko

se sam sebi zdim igrača

nastala po lastni volji

ali vsaj s soglasjem ...

... dežuje ko čakam

vnaprej brezuspešno

in dež

in jaz

in čakanje

verjetno tudi most ...

mimo mene pospešeno hitijo

neke sive brezoblične podobe

v dežnih plaščih in pelerinah

delujejo preplašeno zaradi dežja

ali hudournika pod mostom

ne opažajo me nič bolj

kot jih opažam sam

le hitijo mimo in izginjajo

kot da se jih moje čakanje ne tiče

kot da ne obstajam

kot da se bodo na koncu mostu

razrešila njihova neznatna dolgočasna življenja ...

... še naprej stojim na mostu

od strani verjetno delujem

kot nekakšna straža

ali nekaj podobnega

ne moti me  ne enoličen dež

ne vse močnejši hudournik

ko se spominjam sebe

iz nekega drugega časa

ko nisem bil podoben igrači

in ko ni bilo soglasja

ob somraku se nekje v ozadju kulis 

tu pa tam prižge zamolkla luč

kar tako

da bi dala občasen odsev dežnim kapljam

ali služila kot lažen signal

precej zapoznelim ladjam ...

... sem tudi jaz nekakšna zapoznela ladja ...?

ali sem igrača podobna straži brez zamenjave

na tem odročnem mostu

ki povezuje dva popolnoma enaka bregova ...?

mar čakam odgovore

od koga pa?

zmanjkuje mi spominov ...

Izvirnik:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/97249/devet_i_sedamnaest

DEVET IN SEDEMNAJST

Žarek mesečine se je razpočil

nad strehami in bulvarji,

ki so kot da bi plavali v svetlobi

oddajali nenavadne odseve,

odseve

tvoje podobe v mojih pesmih,

tvoje toplote v mojih nočeh,

tvoje sledi v mojem spominu.

Vino je dišalo po cimetu,

imelo je okus

kot nepoljubljene ustne,

na začetku skrivnosten in blag,

kasneje zanosen in opojen,

na koncu oster in močan,

omamljajoč.

Čakanje se je spremenilo v noč,

prekratko, da se preživi,

predolgo, da se pretrpi,

prekleto (ne)gotovo čakanje,

prekleta lažniva noč,

preklet stolp iz obrabljenih kart ...

Zarja, svitanje, jutro, dan,

popolnoma nov in bel dan

dan ki vabi s kričečo belino,

pa spet

odganja z nekakšnim hladnim valom,

istočasno vabi in odganja,

odganja in vabi ...

Vrtavka se ne ustavi,

nikoli se ne ustavi,

včasih pospeši,

včasih upočasni,

občasno zaniha,

tako znova

in znova ...

Do konca.

Nisem bil pozoren na čas,

dneve, stoletja, letne čase.

A to je bilo, nekega leta,

pozimi, mislim da januarja,

točno ob devetih in sedemnajst.

Izvirnik:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/99302/ime_konacne_pesme

IME KONČNE PESMI

vem da pravila

že zdavnaj ne obstajajo

še od trenutka

brezčasnosti

ki je prišel 

in ostal

nobena pesem

nobena zapisana

ali živa beseda

ne more opisati

trenutka

v katerem je

nastala ona

pred tem

je bila zamegljen

negotov sen

v eni sapi

se je zgodilo vse

od tedaj

je čas prenehal

obstajati

obstaja le moment

ki je izpolnjen z njo

in ki je ona

zaradi tega

ne obstajajo pravila

ne obstajajo leta

ne obstajajo stoletja

zaradi tega

vse

prav vse

zveni kot ona

diši kot ona

zgleda kot ona

zaradi tega bo

tudi tista končna

usojena

življenjska

edina prava pesem

nosila njeno ime

Izvirnik:http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/99327/nepodeljivost

NEDELJIVOST

neodvisno od deževij

letnih časov

ali števila letnic

obstaja nekaj

nekaj za kar je vredno

živeti večno

dati vse

vložiti v to

zadnji atom moči

zaradi česar je vredno

celo svoje pesmi

prepustiti vetru

v očeh nekoga

pa nikoli umreti

biti

hoteti

umeti

ponesti in prenesti

nedeljivo občutenje

vzajemne pripadnosti

občutenje z vsemi čuti

kot z enim samim

občutenje vala

ne prihajajočega in odhajajočega

ampak stalnega

neminljivega

svetega in svetlega

občutenje

ki ima lahko 

različna imena

a le eno je pravo

in midva poznava to ime

ČE POJDEŠ PO MOJIH SLEDEH

Ne verjamem več,

da bom za seboj

pustil kakršnokoli sled.

Vendar,

če bo nekdo poskušal

vrniti desetletja

in po fragmentih

razmetanih pesmi

poskušal kreniti

po ulicah, kjer sem hodil,

sledil zaporedju odkrivanj

nekaj ključnih stvari

v življenju,

bo zašel v slepo ulico.

Zato,

menim, da ne puščam sledi.

Vsekakor pa ostanejo

lilije,

ptice,

rečni bregovi,

daljna topla morja,

jutranja zarja na vzhodu,

spomin na Auroro Borealis

in le par

nepopisanih strani.

To niso sledi.

Še manj pričevanje o obstoju.

Vse to so samo odlomki doživetega

ali odlomki davno prebujenih sanj.

Če pojdeš

po tistem za kar meniš,

da so moje sledi,

me prav gotovo ne boš našel.

Le sebe boš izgubil.

Nekaj pa moraš vedeti.

Ni sledi v času.

PTICA, LILIJA IN TRENUTEK, KI JE ZASTAL V ČASU

Skoraj vedno

je prihajala ptica,

priletavala,

se vračala ...

Prihajala je 

zbelimi lilijami.

v sebi noseč magijo

tistega enega in edinega,

drobnega trenutka,

neskončnega v trajanju

in obenem

ne daljšega od trena očesa

ali zamaha kril

navadnega nočnega metulja.

Lilije so, obvezno,

bile rpolnoma bele,

z rahlim pridihom

biserovine

ali škrlata,

odvisno do dobe dneva

in od tega ali je

v tistem trenutku

tišini vladal

soul ali blues.

Če bi, po naključju,

na bel cvetni listič

padla kapljica dobrega,

rdečega vina,

bi se na njem bleščala

kot kaplja plemenite

samorogove krvi,

s tistim nenavadnim

lesketom rubina

v neresnični svetlobi

sončnega zahoda,

nekje na južnih morjih.

En cel svet,

eno celotno vesolje

bi šlo le v tisto kapljo,

le na tisti bel cvetni listič

in le

v tisti neminljiv,

brezčasni trenutek,

v katerem je ptica,

prinašajoč dih ljubezni,

kdovekaterič

zletela v moje sanje.

kdovekaterič

zletela v moje sanje.

PORAJANJE BISERA

biserovina ne nastane z odbleskom

sončnih žarkov od morskega dna

in školjka tudi ne razmišlja o biseru

ne razmišlja niti o velikosti morja

ona ne razmišlja o ničemer

ali vsaj o ničemer pomembnem

to da ji je dano biti

zibelka čiste lepote

je ne dela nič pomembnejše

od mladiča tasmanskega vraga

ali od najvišjega poganjka

na deblu sekvoje

enostavno

tako je določeno po zakonih Narave

in občem zakonu Vesolja

če bi lahko

nekaj takega spremenili

bi bili Bogovi

vendar

tega ne moremo

in verjemite

tudi ne želimo poskusiti

to kar lahko

je to da smo nedotakljivi gospodarji

v svojem lastnem mikrokozmosu

če ga ustvarimo zase

tu smo lahko neskončno

svobodni

tu lahko brezmejno

ljubimo

in tu lahko predpišemo

da mora biser nastati

iz ene samcate srebrne dlake

v repu

male puščavske lisice