Drugič zaporedoma je postala zmagovalka bralcev eden od Sonetov pekla Dejana Bosila, tokrat je to mesto pripadlo Skritemu sonetu. Čestitke!

Uredništvo je na pomladnem srečanju nominiralo in izbralo pesmi v že ustaljenih kategorijah.

Med kratkimi smo nominirali:

Haiku 59, Bojan Foršček

Haiku, ob potoku - Majda Kočar

%°~•---, peti element

Haiku, pi - irena p.

Za kratko pesem zime pa smo izbrali Svitovo Spet z utemeljitvijo uredništva:

Zazdi se, da svetloba zazveni v ključavnici. Pesem SPET dokazuje, v kakšno neizmerno širino se lahko razprši tudi droben sij kratkic. Verzi, zapisani v obliki haikuja, so bili objavljeni na novoletni dan, vendar je njihovo dramilo lahko čisto vsakdanje, saj razmejuje tako nov čas, ki že odškrne razvlečeno temo preteklosti leta, kot tudi temo pretekle noči, kar je v tistem trenutku pravzaprav pomembnejše: izstopiti v nov dan.

Zazdi se, da zaveje toplina. Pesem je kratka, zato je pomembno, kako hiter je njen dotik. In iz te pesmi v trenutku zaveje nekakšna domačnost, verjetno tudi zaradi ključa, katerega vlogo potem prevzame svetloba in se preko nje lahko še močneje sluti in celo čuti bogastvo svetlih podob in pozitivnih pomenov, zato je v teh spektrih prepoznavanja optimizma mogoče zaznati tudi prebujanje hrepenenja.

Zazdi se, da roka že odpira vrata. Naši notranji in zunanji prostori se prepletajo s temo in svetlobo, hkrati tudi med sabo. Velikokrat pa živimo v senci. Iz teme in senc lahko včasih stopimo tudi skozi pesem. Misel doseže vabilo svetlobe, roka morda že seže po ključu. Pravzaprav postane ključ ta pesem sama. (Milan Ž)

Med pesmimi v formi so nas najbolj prepričale:

Zbogom, doktorat (R), Lorijan (Luka Šturm)

(Ka)ko se rojeva, olgasem

Sonet o sonetenju / repati sonet, triglav

izbrali pa smo Jutro, pi - irena p. z utemeljitvijo uredništva:

Pesem, pri kateri najprej predvidevamo, da gre za klasični sonet (saj se začne z dvema kvartinama jambskih enajstercev z oklepajočo rimo), to ni, saj se na koncu izteče z dodatnima kvartinama, kar ji da novo, drugačno noto. Pesem že z izbrano formo poustvari občutek kontinuitete in cikličnosti, ki ga vsakič doživljamo z menjavanjem letnih časov, v pričujočih verzih gre za prehod iz zime v pomlad. Zadnji zamahi zime - simbolizira jo severni veter, ki v zgodnjem mrzlem jutru »kamro stisne vase« - »tanjšajo šipe z mrazom, ki jih liže«, in se »z ledom podpiše na vrata«, ne morejo vstopiti v sobo, saj jo ogenj iz stare peči »zavija v šal topline«. Za oknom pa je deček, katerega nosek in male dlani na šipi puščajo sledove, ko skozi okno opazuje prve znanilce pomladi: popke hijacinte, zvončke, in vse, kar prinaša pomlad in česar »kodri so še skriti pod ruto inja«. Pesem odlikuje bogat jezik, polna je impresij, nežnosti in hkrati močne simbolnosti. Metrično popolna, ritmično dodelana in vsebinsko zaključena je poetični biser, ki pozdravlja vstop pomladi. (Lidija B)

V prostem verzu so nas najbolj nagovorile:

nekega lepega dne, brezno

Komaj čakam, Crni kos

Zbiralec klofut, Marko Skok - Mezopotamsky

Itak, nada pecavar

Frančička, Ob potoku - Majda Kočar

Šus v žilo, Priya

Nikoli odklopljeni, Ziegler

za zmagovalko pa smo izbrali  pesem Eve Šubic V perihelij si rezal mehkeje z utemeljitvijo uredništva:

Škorpijon ti leze po desni rami, / jaz pa ti v trenutku zmede rečem, / da nimaš obraza. Tako se začne pesem V perihelij si rezal mehkeje, v kateri lirski subjekt ljubeče in skrbstveno nagovarja moško osebo. Njun odnos je nedoločen, zato bralec tekom pesmi pozorno opreza za namigi. A tudi slednji so enigmatični; lirski subjekt moškemu privošči, da bi nekega dne ob branju Kafkovega Pisma očetu lahko dejal, da je bil boljši oče, hkrati pa o njem pravi, da nima veliko časa. Gre torej za mlado osebo, morda sovrstnika - ali za starejšo osebo, morda celo lastnega očeta? Gotovo pa je, da gre za osebo, ki na tej točki v času še dvomi v dobroto in vidljivost svojega dela; ki še ne prepozna odtisov svojih dlani. V njegovem notranjem svetu se dogaja trenje, ki postavlja lastno subjektiviteto pod vprašaj. Pesem izvrstno ujame (abstraktni) trenutek, v katerem moški tako prepričljivo dvomi v trdnost svojega bivanja, da se celo lirski subjekt ob njem zmede, rekoč da nima obraza. Moment povečane anksioznosti pa mine v zaključku pesmi, ko se oba zavesta škorpijona, ki je prilezel z rame do njegovega lica. In vendar ima obraz. Oddahneta si, skupaj z njima pa si oddahne tudi bralec, navdušen nad učinkom te psihološke pesmi. (Luka B)

Med tujejezičnimi pesmimi smo nominirali:

Artificijelna inteligencija, dejanivanovic

Šta sobar nije video, jagodanikacevic

Young (to Anne Sexton), Lucija Lotus Mlinarič

Opšta mesta, Vladimir Vuković

Haiku, mile

in izbrali pesem Kao kamen, breza, z utemeljitvijo uredništva:

Kao kamen je pesem, v kateri se prepletajo podobe agonije in tišina. Iz tega pa vznika tudi zanikanje tišine s (skrivnim) spregovarjanjem. Ujeta bolečina povzroča molk, prestrašenost (otrdevanje) in paralizira provoosebno opazovalko, morda še bolj kot tiste, ki so ji neposredno izpostavljeni. Je mogoče v pesem (kot rano v mehko gazo) zaviti trpljenje? Po branju te pesmi se zdi, da je pisanje skrušeno iskanje zatočišča za tiste, ki se nimajo več kam skriti (ko prostor (mesto) pada v brezno obupa). Pesem s simbolnimi besedami (gaza, kamen, oltar, ognjišče …) popredmeti vrednote varnosti, bližine in topline, ki si jih predstavljamo kot atribute človeka vrednega življenja in brez katerih je življenje (dokler še obstaja) trdo kot kamen. Večpomenskost se vzpostavlja tudi z lomljenjem verza: kako doista zvuči hiper- / bola jauka, ob kateri tudi bralci občutimo enormno bolečino, krivuljo obupa in celo pretiravanja - nepredstavljivega smrtnega pogrezanja - v dobesednem ali prenesenem smislu. Ostati v nenapisani pesmi, ki je nastala iz globoke sočutnosti, je kot bi se zatekli pod novo, neprepoznavno streho, skrito pred praznimi besedami, ki ne morejo izboljšati stanja, v katerem je izničenje življenja (masovne grobnice) cilj ene skupine ljudi proti drugi. Kao kamen je krik in klic k miru. (Ana P)

Med prevodi smo izpostavili Jureta Drljepana (Jura) prevoda pesmi Mirjam Dular Monte Alban in pesmi Nade Pečavar Ionako, 

prevoda Marka Skoka Mezopotamskega Ljubezenska pesem speculuma in Jagode Nikačević Ženska se je oblekla v pižamo svoje matere ter brezin prevod pesmi Frančiška Majde Kočar.

Vsem avtoricam in avtorjem nominiranih in izbranih pesmi iskreno čestitamo in želimo še veliko ustvarjalnosti, navdiha in pesmi, ki nas očarajo.

Foto: Trey Ratcliff