Opšta mesta
Na primer,
proleće: zeleno i vrtložno, krv
ko dah crvena (znamo li ti i ja?),
a tek naša mržnja sveta i ljubav
neprikosnovena. Zna se i ne pita
o praznini, gladi i stazi od lešina: hej, to je
automatizacija umiranja i zlatnog konsenzusa.
(A kao sat i kao čas opšta mesta klize kroz dan,
i kao dlan i kao spas sve je užasno, sve je sjajno.)
Ne sumnjam,
sasvim miran slušaćeš glase, opšta ne opšte mesta,
i zato ti nikada ne zagrebi! hej, nikada ne gledaj – jedi!
Jer
kako je passé sve
(i ova pesma, zar ne?)
dok se ne dogodi tebi.
(Iz rukopisa)
Hvala puno. Pozdrav.
Ko postanejo krogi sovraštva, ljubezni in smrti splošna mesta, lahko avtomatično drsijo mimo nas. Tudi pesmi postajajo splošna mesta, skozi katere potem ni več pomembno spregovoriti, ali bo pesniški subjekt oddrsel ranjen ali nedotaknjen. Le nekaj nihajev se ubesedi med zeleno in krvjo, da je lahko vse grozno in vse sijajno, saj se o ničemer ne sprašujemo več, vse dokler se tudi sami ne znajdemo na tistem splošnem mestu, ki potem poslednje oddrsi v konec (ne)doživetega, s praznino, ki smo jo vsrkali namesto napolnili. Čestitke!
Milan Ž.
Hvala od srca, Milane. Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vladimir Vuković
- 25. 01. 2024 ob 18:13
- Prebrano 191 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 89.84
- Število ocen: 4