Pozdravček, Ziegler, pesem se me je dotaknila s svojo slikovitostjo in pomeni, predlagam nekaj popravkov (zlasti pri vejicah ;)

V svojih majhnih urah,

se odklopimo.

Ležemo.

Nekateri sanjamo.

Drznemo si to početi.

Upamo, da se vmes,

ne zalotimo,

da smo,

pobegnili od tod.

Pa morda,

le za tistih dvanajst minut.

Nabiramo rože v dežju,

krilimo z rokami norcev,

preklapljamo radijske frekvence,

ščitimo zidove pozabljenih,

ščijemo na grafite,

lovimo krila ognjenih zmajev,

velikodušno sprejemamo riskantne odločitve,

vztrajamo v viharjih, ki trgažejo zlata jadra,

iskreni smo.

Do potankosti smo isti,

a se spreminjamo kot voda,.

Naše listje plava v jedrih plečih,

in naše nebo je naš horizont spoznanja.

Iščemo blatne sledi srnjadi,

bojimo se lastnega koraka,

da ne bi zmotili deviškega naravnega kroga,

bdimo nad prostranimi gozdovi dejanskosti

in se veselimo vsakega poljuba.

Veliki smo in majhni hkrati.

Za vrati se skrivamo in čakamo na dež.

Postavljamo spomenike padlim,

a ne zmoremo preprečiti njihovega padca.

Velikodušni smo z našimi notranjimi demoni,

vseeno pa z njimi poselimo vse tihe votline.

Deremo se na mimoidoče,

s petjem polnimo jutranjo meglo drevoredov,

z mavričnimi padali skačemo v prepade,

njih globeli so naši upi,

in iz prašnih tal kotanj,

mečemo mavrična papirna letala.

Smejemo se brez enega zoba,

generiramo nerazumljene slike,

iz prihodnosti, ki segajo za preteklostjo.

Minevamo in izginjamo,

ter se znova pojavljamo.

Ko se prebudimo,

iz kaznivega dremeža duhovnosti,

s pekočino ponižnosti spoznamo,

da najverjetneje ne bomo spremenili sveta.

A če v njem pustimo,

vsaj tiho sled svojega,

lahko zaradi teh peščenih zrn,

svet postane malo bolj ljubeč kraj.

Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana

Ana, prijeten pozdrav.

Iskrena hvala za prisrčen odgovor. Me zelo veseli. Seveda, glede vejic se zelo strinjam in sprejemam popravke. Pošiljam ponovno pregledano pesem.

Lep večer želim.

Ziegler

V svojih majhnih urah

se odklopimo.

Ležemo.

Nekateri sanjamo.

Upamo, da se vmes

ne zalotimo,

da smo

pobegnili od tod.

Pa morda

le za tistih dvanajst minut.

Nabiramo rože v dežju,

krilimo z rokami norcev,

preklapljamo radijske frekvence,

ščitimo zidove pozabljenih,

ščijemo na grafite,

lovimo krila ognjenih zmajev,

velikodušno sprejemamo riskantne odločitve,

vztrajamo v viharju, ki trga zlata jadra,

iskreni smo.

Do potankosti smo isti,

a se spreminjamo kot voda.

Naše listje plava v jedrih plečih,

in naše nebo je naš horizont spoznanja.

Iščemo blatne sledi srnjadi,

bojimo se lastnega koraka,

da ne bi zmotili deviškega naravnega kroga,

bdimo nad prostranimi gozdovi dejanskosti

in se veselimo vsakega poljuba.

Veliki smo in majhni hkrati.

Za vrati se skrivamo in čakamo na dež.

Postavljamo spomenike padlim,

a ne zmoremo preprečiti njihovega padca.

Velikodušni smo z našimi notranjimi demoni,

vseeno pa z njimi poselimo vse tihe votline.

Deremo se na mimoidoče,

s petjem polnimo meglo drevoredov,

z mavričnimi padali skačemo v prepade,

njih globeli so naši upi,

in iz prašnih tal kotanj

mečemo židana papirna letala.

Smejemo se brez enega zoba,

generiramo nerazumljene slike,

iz prihodnosti, ki hlastajo preteklost

Minevamo in izginjamo

ter se znova pojavljamo.

Ko se prebudimo

iz kaznivega dremeža

s pekočino ponižnosti spoznamo,

da najverjetneje ne bomo spremenili sveta.

A če v njem pustimo

vsaj tiho sled svojega,

lahko zaradi teh peščenih zrn

svet postane malo bolj ljubeč kraj.

Super, saj veš, da lahko pesem spremniš? Izberi gumb Uredi pri pesmi (pod profilom), odpre se ti pesem, lahko kar skopiraš to zgornjo verzijo, nato pa še enkrat klikneš Pošlji oz. Oddaj in bo spremenjena na mestu objave.

Lp, Ana

Nisem pomislil, da lahko to uredim tako enostavno. Hvala za nasvet.

Lep večer želim, Ziegler

No, zdaj tudi to veš. Čestitke k pesmi, ki zajame vsakogar ...

lp, Ana

Ana, iskrena hvala.

Me veseli, da je tale moja besedna zgoščenina leta, ki se izteka našla svoj prostor.

Prijeten večer želim.

Ziegler