Le kaj sem se naučil v teku kratkih let?

Da pesem ni napev, vse zlato ni zlato?

Da se poznam premalo, a še slabše svet?

Da mi naivnost mlado krhke niti tko?

In da pričakovanja, ne glede na to

v kaj zaupam, v močnem soncu ovenijo?

Ne vem v kaj še verjeti, kje je sanj plato,

zakaj v oblakih se upi izrodijo.

Se dnevi kdaj podaljšajo, nazori spremenijo?

Bil voden sem naprej ne da podal bi dlan,

ker želel nisem več poslušati ljudi.

Saj slika vsak le zase! Kakor podivjan

postavlja mavzolej svoj - trohico prsti,

v tej vlažni luknji razmesarjenih kosti.

Ne. Zgodbe so le bajke, videl sem preveč.

Izginem s peno preden struga izhlapi.

Ko stopal bom v neznano, horizont vabeč

- El Dorado bo pred mano, za menoj spomin rjaveč.

Ko zrem nazaj to pot poslednjih ptic odmev

mi v drugi perspektivi spesni zven balad.

Glej! - na gladini moji puščajo odsev,

kot slap ki teče skozme, preko vseh kaskad,

čez kamnita polja, čez puščavo v prepad.

A kdo so ti, ki v mrtvi strugi še stoje,

da iskra v njih ogreje nepopisen hlad?

S plameni zubljev spet življenje v žile vje,

moj utrujen duh prek trnja med oboke Dvojčkov pne.

Ne ti, ki so poželi kar je drug sadil,

ne ti, ki zdaj trepljajo moj premrli trup,

ne ti, ki jim ni mar kaj si bom sam gradil,

ne ti, ki mi je venec spletel njih obup,

ne glas, ne smeh, ne laž, ne kar utaplja strup.

Le ti, ki iz tišine nudijo pomoč,

ko drugi svetu trosijo svoj trušč in hrup.

In ti, ki še kar dajejo, čeprav vedoč,

da jim ravno ta dobrota bo izpila lastno moč.

Ker nikdar dal si nisem vsega kar poznam.

Sem zlit produkt vseh tistih, ki so v mojo bit

prelili dobro vero, kak neznaten gram,

vklesali svojo črko, vpletli svojo nit,

izbrusili en kamen, zdaj spojen v nakit.

Ne , gledati ne morem tja kjer jim živi

njih duh, ki mi dajal je, a nikdar prejel.

Sam sem hitel jemati njihove stvari,

moral pa vrniti bi vsaj del naropane krvi.

Poslednji verz zato zahvali posvetim,

da vsaj omenim vas, ki vračat vam ne znam.

In če se kdaj brezbrižno nehvaležen zdim,

če kdaj le sebe vidim, nič nazaj ne dam

- hvaležen sem. A reči ˝prosim˝ me je sram.

Zato še enkrat – hvala! – vsakomur in vsem,

ki ste dajali to kar vračal nisem sam

vsaj tokrat, tu na koncu, naj naglas povem,

vi ste razlog, da sem tukaj, vi ste razlog, da sploh sem.

Lorijan (Luka Šturm)