živjo  Eva

Škoda, da ni na svetu več ljudi, ki bi živeli

v spoznanju

In ne želim ti veliko premoženja,
ker premoženje zahteva čas,
ti pa ga nimaš veliko.

Odlično, Eva, samo napakico še odpravi  "... ne želim ti neskončnih polj rožami ..."

Manjka z.

Lp.  B.

Najlepša hvala za popravek Bojan (in za pozorno branje :))

Hvala za to misel Rajko!

Koliko časa nameniti za preživetje in koliko za življenje (ter v kolikšni meri to uspešno združiti ali ločiti) je zagotovo eno večnih vprašanj. Ko ga posameznik razdela, ga ironično doleti naslednje - tudi premoženje ali pomankanje le tega ponovno zahteva dodaten čas ...

Malenkost.

 "ga ironično doleti naslednje .......................................zahteva dodaten čas ..."

Vemo kaj dela ekvilibrist (vrvohodec)....išče ravnotežje (equilibrium)

LČestitke za pesem, ki nam ponuja priložnost za postanek ob razmisleku o tem, kaj pomeni živeti. Škorpijon kos simbol ali prispodoba večne giljotine smrti fino vpade v ta razmislek ...

  Lp, 

Čudovita pesem, imaš res prekrasen besedni zaklad poln prispodob, ta pesem je kot slika, ali si tudi slikarka?

watt areju fucked, kdo lahko izbira, razen ta, ki se je že zaležal...

Čestitke k izbranki zime 2023/24 z utemeljitvijo uredništva:

Škorpijon ti leze po desni rami, / jaz pa ti v trenutku zmede rečem, / da nimaš obraza. Tako se začne pesem V perihelij si rezal mehkeje, v kateri lirski subjekt ljubeče in skrbstveno nagovarja moško osebo. Njun odnos je nedoločen, zato bralec tekom pesmi pozorno opreza za namigi. A tudi slednji so enigmatični; lirski subjekt moškemu privošči, da bi nekega dne ob branju Kafkovega Pisma očetu lahko dejal, da je bil boljši oče, hkrati pa o njem pravi, da nima veliko časa. Gre torej za mlado osebo, morda sovrstnika - ali za starejšo osebo, morda celo lastnega očeta? Gotovo pa je, da gre za osebo, ki na tej točki v času še dvomi v dobroto in vidljivost svojega dela; ki še ne prepozna odtisov svojih dlani. V njegovem notranjem svetu se dogaja trenje, ki postavlja lastno subjektiviteto pod vprašaj. Pesem izvrstno ujame (abstraktni) trenutek, v katerem moški tako prepričljivo dvomi v trdnost svojega bivanja, da se celo lirski subjekt ob njem zmede, rekoč da nima obraza. Moment povečane anksioznosti pa mine v zaključku pesmi, ko se oba zavesta škorpijona, ki je prilezel z rame do njegovega lica. In vendar ima obraz. Oddahneta si, skupaj z njima pa si oddahne tudi bralec, navdušen nad učinkom te psihološke pesmi. (Luka B)

To pa je bilo res prijetno presenečenje. Hvala vsem urednikom za izbor in tako poglobljen komentar <3>