Na videz zelo preprosta rimanka je tematsko vse prej kot lahkotna in zgolj spevna pesmica. Je močna družbenokritična pesem, ki izpostavlja strahote vojne, nesmiselnost umiranja nedolžnih žrtev, ki so v bistvu nemočne figure v rokah glavarja, samodržca, upravljalca pravice do bivanja na »terenu, kjer mravljice živijo«. Pogled iz salelita je enak pogledu nekoga, ki igra računalniško igrico pobijanja in je v koži opazovalca. Ta opazovalec je poosebitev nas vseh, ki vojno, oziroma vse vojne na svetu, spremljamo iz naslonjača in na njih slej kot prej pozabimo, se nanje počasi navadimo in jim posvečamo čedalje manj pozornosti in vlagamo vedno manj lastnih prizadevanj, da bi se končale … Čeprav je podlaga pesmi konflikt v Ukrajini, pesem tematizira vse vojne, ki se trenutno odvijajo in se še bodo, dokler morda, tako upamo, ne bo večina ljudi namesto vojne izbrala raje – pesmi. (Lidija B)

V prostem verzu so nas najbolj nagovorile:

Devet obal, albin

Si, ko si se rodil, nameraval živeti?, Eva Šubic

Naplavljene pesmi, Hovk

Kotanje črnega zlata, Maks Jamski

V kateri smeri je jug?, modricvet

SO, nada pecavar

Tvoje kože se dotikam v jutrih, Polona C. Pegan

izbrali pa smo pesem Usoda nekega jogurta, botermesec z utemeljitvijo:

Kako se upreti v družbi, ki ti lasten upor najprej servira z butično trgovino, nato hitro rastočim trendom ter čisto v zadnji fazi s petdesetodstotnim popustom v neki mega trgovski verigi? Kaj storiti, ko se bio, eko izdelki, ki naj bi služili uporu proti kapitalistični ideji hitre porabe, znajdejo na vsakem vogalu, odtisnjeni na plastični embalaži, ki je zapakirana v plastično embalažo (no, vsaj zeleno barvo so uporabili)?  Vsekakor živimo v svetu, kjer lahko vse postane produkt. In ta produkt, ki mu lahko nalepimo simbolno vrednost ozaveščenega uporabnika (promotorja zdravega življenja), se nam bo prodal na točno isti polici, proti kateri se borimo. Mimogrede bo staknil še veliko začetnico, dosegel bo svečan položaj »the« Jogurta, kjer se nam bo nasmihal in nas prisilil, da se odločimo, ali bomo totalni nevednež, ki nič ne naredi za okolje (in sebe) ter še zmeraj kupuje čisto navadne jogurte, ali pa bomo pristali na svoj razsvetljenski položaj, ki pravi, da vemo, kaj se dogaja v svetu, da spremljamo novice, da volimo prave stranke, da nam je mar za severni tečaj in dvig morskih gladin in … še bi lahko naštevali. »The« Jogurt naenkrat nosi težo sveta, vredno Atlasa. A kaj, ko jogurtov pač ne jemo zato. Kupimo že, priznamo. Jemo pa še zmeraj zaradi tistih nekaj drobtinic sladkorja, ki osmislijo in posladkajo kak popoldan. Čisto tako kot pričujoča pesem, ki v na videz enostavni embalaži skriva polnomasten okus življenja. (Helena Z)

Med tujejezičnimi pesmimi smo izpostavili:

Fuge, dejanivanovic

Senryu 062, Ivan Gaćina

Dok su me brisali finom mikrofiber krpicom, Jelena Stojković Mirić,

Koliko te ima u vremenu, mirkopopovic

ter izbrali Legato, jagodanikacevic z utemeljitvijo:

Kaj se zgodi v samotni sobi nekega negibnega julija? Podobe, ki jih niza pesnica, izstopajo od sten, se s kotov sprehajajo kot pejzaži u nežnoj / jednini senki. Zdi se, da izrekovalka le objema najljubšo skodelico in tiho zre v nedosegljive zunanje pokrajine, ko te začnejo prehajati tudi v prostor – in se v mislih spreminjajo v pomembna sporočila ... Hladni herbarijumi srca / koje otvaraš crnim srpovima noktiju / kao jutarnju poštu predstavljajo nekaj krhkega, skrivnostnega, kar je treba načeti počasi, z vso pozornostjo in prisotnostjo. Ta zapolnjuje samoto z neprekinjenim zrenjem v stvari, ki se zdijo vse bližje, postajajo podaljšek daljnega travnika, postuega s cvetljem - beskonačni arhiv zemlje - občutje živega. Dovolj ga je le priklicati – in že je tu. Čipke s sten, ki jih riše svetloba skozi oddaljena, a vse bližja okna, te misli obarvajo v zeleno. Pesem se zdi posebna oda samoti, preliva se skozi občudujoče nanizane podobe v enakomernih, navezujočih se verzih. V bralcih prebuja notranje pokrajine – zavemo se, da se jim premalo posvečamo. Uvidimo, da čuječnost spreminja osamljeno zrenje v razpiranje notranjih pokrajin, ki lahko negibnost naredijo znosno, polno, celo zelo barvito. (Ana P)

Med prevodi smo izpostavili Sedma nebesa, Jure Drljepan (JUR) (prevod pesmi Katice Badovinac) in Postoje (prevod pesmi Nade Pečavar) ter Legato Marka Skoka Mezopotamskega (prevod pesmi Jagode Nikaćević) in 12. februar 1942. (prevod pesmi Marine Adamović).

Čestitamo vsem avtorcam in avtorjem nominiranih in izbranih pesmi in vam želimo velika navdiha tudi to jesen!