1.

Koliko neizjokanih solz
so iz človeških src
v svoje globoke oči
vzeli oblaki,
da so zajokali
tako krčevito?
Oni dan,
ko mi je deroča voda
na pragu doma
izpodnašala tla pod nogami,
sva s starcem zajokala
kakor mala otroka.
Jokala do teme.
Do poslednjih kapelj
nemoči in bolečine.
Do Tišine.

Koliko zatrtega,
zajezenega
je bilo v naših dušah,
da so nasipi klonili
pod mogočno silo?
Oni dan,
ko je deroča voda
nosila lastnino in nesnago,
sva skupaj z žensko
preklinjala mater.
Preklinjala boga.
Usodo in življenje.
Preklinjala do teme.
Do poslednje kletve
jeze in obupa.
Do Praznine.

Koliko vsega
je moralo biti
uničeno in potopljeno,
da na ruševinah starega
zraste novo?
Oni dan,
ko so se umaknile
deroče vode,
sem s svojim sinom
iz mulja in blata
pobiral lesketajoče svetinje,
ki sem jih nekdaj nosil
okoli svojega vratu.
Pobiral jih do teme.
Blatne jih poljubljal,
poslavljal se od njih.
Poslavljal se od njih
do uvelih ustnic.
Do Odpuščanja.

Jutro po tem
sem začutil,
da v meni
nekaj utripa drugače.
Čez porušena obzidja samozadostnosti,
čez plašnice samoumevnosti
je posijal sončni žarek,
na prsi mi je pristala
plaha golobica
z oljčno vejico miru
v svojem kljunu.

Hovk