Pozdravljeni,

čestitke Vesni Šare za zmagovalno Kako so hodili, ki ste jo izbrali bralci za svojo najljubšo poletno pesem. Uredništvo je na svojem video srečanju odločilo tokrat tako:

med kratkimi smo izpostavili:

Haiku 82, albin

Poslanica, Tomaž Mahkovic

Tanka (konec pouka), triglav

Haiku, Yoda

Haiku, Svit

in izbrali Kruiku  Saša Zorca z utemeljitvijo:

Kratka poletja je konkretna slika časa, ki ga trenutno živimo – časa, ki ga nismo pričakovali in nas ustavlja v svojem brezperspektivnem primežu. Morda se kdo vpraša, zakaj oznaka kruiku. Naslonimo se na razlago iz Wikipedije. Grozljivost dogodka, ki bi jo lahko kdo zamenjal za humornost in bi pesem potem postala senryu, je prav v neopisljivi stiski osebe z družbenega dna, ki ji nova situacija s corona virusom brezizhodno situacijo podvoji. Brez obvezne maske klošar ne bo prišel niti blizu možnosti, da si nekako izprosi dnevni odmerek edinega tolažnika, alkohola, ker v vinotoč nima vstopa. Prav zato slika, kako mimoidoče prosi za masko, pove vse in nas pusti brez besed. Kruiku, ki je res tak, kot bi ga avtor pisal po receptu zapovedane forme, z odkrito sliko prikaže brezizhodnost posameznika in z njim celotne držbe, v nas pa s tem prebuditi občutek nemoči, odpora, obupa, pa tudi sočutja in usmiljenja. Iz vsega tega rasteta upor in družbena angažiranost, potreba po protestu in poziv k sprememembam. (Lidija B)

Med dolgimi pesmimi so nas najbolj nagovorile:

Neznosna majhnost bivanja, Ananda

Šestega aprila, Henrik Korpnik

I can't breathe, Joakim

Čas z materjo, Lea 199

Razpoke, Mirjam Dular

Laboratorij, Magnezij

Šrodingerjeva mačka, poezijaJEzaKEKCE 

Neskončnost, Silva Langenfus

Pero brez premika, Ziegler

in izbrali pesem Paradižnik sosedov paradižnik Lare Božak z utemeljitvijo:

To je pesem, ki občutljivo združuje družbeno kritiko in eksistencialno spraševanje. Na nek način bi lahko dejali, da je pesem ekološka: pa ne zato, ker govori o paradižniku (saj ne govori zares o paradižniku), ampak ker povezuje vso človeško eksistenco in njene izraze -- resnice, veselja in tegobe -- v eno, skupno okolje. Sosedov paradižnik je tu prispodoba za napore ljudi, ki se iztrošijo v merjenju mišic (komu bo zrastel na vrtu lepši paradižnik?), čeprav si vsi želijo istih reči, ki jim ne bodo odvzete: "sosedova babica pa bo sosedovo / mezgo sosedovim vnukom postregla z enako / mero ljubezni, enako dobrodušnostjo in enakim zadovoljstvom, / ki ga vedno izda tisti privihan kotiček na njeni / zgornji ustnici, kot bi to storila tvoja." Pesem je tako poziv k pogledu proti "koreninam". Mišljenje preusmerja od vprašanja: kaj (je zraslo)?, k vprašanju: zakaj (smo posejali)?; obenem pa nas opominja, kako krvavo podobni smo si pod kožo, ne glede na prepričanja, usmeritve in razlike. (Luka B)

Med pesmimi v formi smo nominirali:

Ezoterika, Haven

Kratek song o umetnosti, Matej Krajnc

Iz mladike robide ne zraste hrast, pi - irena p.

Kmetska idila ne sodi k umetnosti, Tomaž Mahokovic

ter izbrali albinovo pesem Haiku pentlja (zgrabljene bilke) z utemeljitvijo:

Haiku pentlja je ena izmed pesniških oblik, pri kateri je forma neločljivo povezana s svojo vsebino. Da je uspešno izpisana, mora prav vsaka kitica oz. haiku stati zase, kar nujno ne pomeni (zgolj) štetja zlogov – ki je sicer v albinovi pesmi brezhibno – temveč tudi slike, ki nam jih posamezni haikuji pričarajo. Skozi pesem zgrabljenih bilk se nam izrišejo tri slike, ki s pomočjo forme pentlje tekoče prehajajo druga v drugo, se preobračajo, nadaljujejo simbolne pomene, obenem pa obdržijo sliko pokrajine, ki je sicer razrezana na tri platna, vendar je še kako pomembno, da ta visijo na isti steni. V sliko vstopimo skozi nevtralno pokrajino pokošenega travnika, vendar nas izbira končnega verza »koščeva senca« že vodi na simbolno polje smrti. To je dokončno vzpostavljeno v drugem haikuju, kjer se koščevi senci/smrti postavi nasproti dečkova igra/življenje. Da pa je pentlja popolna, zadnji haiku preobrne še začetno podobo – zgrabljene bilke pred našimi očmi oživijo, prav tako pa ločnica med življenjem in smrtjo postane manj jasna – so pokošene bilke sploh mrtve, če lahko služijo nečemu tako živemu? In če se vrnemo na začetno misel in dokončamo pentljo: albinova pentlja življenja in smrti do potankosti izrabi povezanost forme in vsebine ter se tako spretno »zapentlja« v majhno mojstrovino bivanja. (Helena Z)

Med tujejezičnimi smo izpostavili:

Riconoscimento, dimitrij

Elektra sa bratom razvaljuje đonove i skrivenu rimu, jagodanikacevic

Kapljica sna, JUR

Ja i tvoja lutka, mirkopopovic

Pesoa - kvadrant identiteta, Nikita

Aktivni ugljenik, Vladimir Vukovć

in izbrali pesem A ja se ničeg ne sećam Jelene Stojković Mirić z utemeljitvijo:

Skozi pesem potujemo v preteklost, ki ji vsak od udeležencev daje svojo težo: eden se ničesar več ne spominja, drugi pa je shranil vse nadrobnosti nekega skupnega časa. Morda gre za odraslega, ki je to pot tudi izbral (in se je zato spominja, o njej pripoveduje) in otroka, ki mu sledi (z zaupanjem in vdanostjo - verovanjem). Pokrajina, ki se izriše ob pripovedovanju prvega, nam daje vedeti, da je pot neodložljiva, samotna, na meji med življenjem in smrtjo, ki se ji p. s. izmikata s pitjem deževnice, hranjenjem s snežinkami in visokokalorično polarno svetlobo, in z veliko domišljije, v kateri oblaki na nebu skicirajo notranja stanja in kjer zaigra nevidna harfa. Ekstremne razmere rešuje druga (tista, ki se ne spominja) z igranjem na nevidno harfo in plesanjem v beli pokrajini. Pesem deluje kot pravljica, spregovarja z arhetipskim, morda celo o tem, kako skozi človekova obdobja (in v tem primeru torej lahko v celoti pripoveduje o notranjem doživljanju) - od nezavednega lastnega k skupinskemu podzavestnemu - kroji naše življenje. Vsekakor pa se pesem globoko vtisne v bralca, ga pomakne v lastno odkrivanje pozabljenega in bližine, da se vpraša: kdo je tisti, ki je voda mojega telesa? (Ana P)

Pri prevodih smo izpostavili Jurov prevod pesmi Silve Langenfus Beskraj in Anin prevod pesmi Lomljenje pečata Vladimirja Vukovića.

Vsem avtoricam in avtorjem nominiranih in izbranih pesmi čestitamo in želimo še veliko ustvarjalnih podvigov in novih pesmi.

Foto: Theophilos Papadopoulos