A JA SE NIČEG NE SEĆAM
Govori mi:
Kiša je rominjala celog dana
skrio sam te, već pokislu, pod kišobran
osušio, postavom mantila
skupljali smo jesenju kišnicu
na golim dlanovima kuvali čaj njenih plodova
Govori mi:
U snežnoj kući prezimili smo zimu
vikendom putovali u odmaralište Iglo
jeli smo pahulje, a za vreme najhladijih dana
visokokaloričnu polarnu svetlost.
Plesala si pod belim oblacima
pevušeći
Ti si sva voda mog tela,
pogledaj ova pokretna vajarska dela
oblaci skiciraju naša unutrašnja stanja
vidiš li kako bela ptica glavu naslanja na rame cveta
čuješ li kako balet boja progovara u nama,
ti si sva voda mog tela.
Govori mi:
Slali smo razglednice lednih pločica, bez markica
ispisavali ih krljuštima riba.
Kad bi nas zaglušila tišina
zatezala si kožu neba preko zvezda
gipkim prstima stvarala ritam tam-tam-tama.
Uspavljivala si me zvucima harfe,
nisi mi htela odati tajnu od čega si je u onoj belini sačinila i,
kako znaš komponovati te melodije…
Govori mi,
sve mi to govori On
a ja se ničeg ne sećam
sem plavičastog lelujanja
kišobrana
i verovanja.
Jelena Stojković-Mirić
Poslano:
22. 09. 2020 ob 08:41
Spremenjeno:
22. 09. 2020 ob 10:41
Snaga senzibilnosti koja oduzima dah.
Moje divljenje, zahvalnost i pozdrav:)
Poslano:
22. 09. 2020 ob 19:49
Spremenjeno:
22. 09. 2020 ob 21:49
Veliko hvala Mirko,
i pozdrav.
Poslano:
24. 09. 2020 ob 14:15
Spremenjeno:
24. 09. 2020 ob 16:15
A ja ću se ove još dugo sjećati. Bravo, Jelena, bravo!!!
urednica
Poslano:
24. 09. 2020 ob 16:09
Spremenjeno:
24. 09. 2020 ob 18:09
Spomini v vsakem drugače odmevajo; videti je, da je tisti, ki se spominja starejši - lepa pesem s pridihom pravljičnosti in nostalgije - čestitke,
lp, Ana
Poslano:
24. 09. 2020 ob 23:33
Spremenjeno:
25. 09. 2020 ob 01:33
Brezo, hvala od srca.
Poslano:
24. 09. 2020 ob 23:33
Spremenjeno:
25. 09. 2020 ob 01:33
Hvala Ana.
LP
Poslano:
25. 09. 2020 ob 19:21
Spremenjeno:
25. 09. 2020 ob 21:21
Link na prevod: https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/149561/jaz_pa_se_nicesar_ne_spomnim#komentar265321
Poslano:
28. 09. 2020 ob 12:19
Spremenjeno:
28. 09. 2020 ob 14:19
Znao sam da umeš ovako. Malo je takvih koji mogu da "osvoje" svojom poezijom, a ti si jedna od njih!
Poslano:
05. 10. 2020 ob 22:50
Spremenjeno:
06. 10. 2020 ob 00:50
Hvala Milene.
urednica
Poslano:
25. 10. 2020 ob 18:46
Spremenjeno:
25. 10. 2020 ob 19:46
Čestitke k tujejezični izbranki poletja 2020 z utemeljitvijo uredništva:
Skozi pesem potujemo v preteklost, ki ji vsak od udeležencev daje svojo težo: eden se ničesar več ne spominja, drugi pa je shranil vse nadrobnosti nekega skupnega časa. Morda gre za odraslega, ki je to pot tudi izbral (in se je zato spominja, o njej pripoveduje) in otroka, ki mu sledi (z zaupanjem in vdanostjo - verovanjem). Pokrajina, ki se izriše ob pripovedovanju prvega, nam daje vedeti, da je pot neodložljiva, samotna, na meji med življenjem in smrtjo, ki se ji p. s. izmikata s pitjem deževnice, hranjenjem s snežinkami in visokokalorično polarno svetlobo, in z veliko domišljije, v kateri oblaki na nebu skicirajo notranja stanja in kjer zaigra nevidna harfa. Ekstremne razmere rešuje druga (tista, ki se ne spominja) z igranjem na nevidno harfo in plesanjem v beli pokrajini. Pesem deluje kot pravljica, spregovarja z arhetipskim, morda celo o tem, kako skozi človekova obdobja (in v tem primeru torej lahko v celoti pripoveduje o notranjem doživljanju) - od nezavednega lastnega k skupinskemu podzavestnemu - kroji naše življenje. Vsekakor pa se pesem globoko vtisne v bralca, ga pomakne v lastno odkrivanje pozabljenega in bližine, da se vpraša: kdo je tisti, ki je voda mojega telesa? (Ana P)
Poslano:
25. 10. 2020 ob 20:14
Spremenjeno:
25. 10. 2020 ob 21:14
Hvala Ana, od srca,
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jelena Stojkovic Miric
- 21. 09. 2020 ob 22:30
- Prebrano 1893 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 426.57