Vstal sem zgodaj, da bi delal.
Hotel sem napisati pesem,

pa mi je z mize
padla miška
in se razletela, popokala
kot presušena njiva.

Sestavil sem jo nazaj,
pa ni delala.

Sestavljal sem jo
nazaj kar naprej,
vmes sem jo z vezalkami
povezal
na osciloskop.

Trajalo je, nisem mogel nehat.

Sem narobe obrnil baterijo?
Mogoče ima miška zavest
in štrajka
in noče sodelovati
in si misli jebi se.

Treba bo v trgovino po novo miško,
treba bo ven iz stanovanja, v katerem sem
že od pomladi. Morda mi uspe do jeseni,
jesen je čas za poezijo,
pravijo.

Treba se bo umiti,
posušiti in oprati hlače.
Medtem ko se bodo sušile hlače,
lahko pogledam ven,
kakšno je vreme. Upam, da dež,
rad se sprehajam z dežnikom.

Že dolgo me ni tako zelo
zanimalo vreme,
odkar imam meglo v glavi.

Naj bo dež, naj grem hitro po miško,
neopazno,

da me ne bi videl kdo,
ki bi me slučajno hotel zaposliti.
Jaz jim pravim

potencialni delodajalci.

Smilijo

se

mi.

V resnici nikomur od njih
nikoli nisem dal priložnosti,
da bi me zaposlili.

Rad sem samozaposlen,
rad delam pesmi -
karkoli že to pomeni.

Vse kar rabim, je pest riža,
veliko zelenjave
in popečen ribji file.

Kozarec vina
ali dva

ali tako dalje.

Grem še enkrat probat miško.
Mogoče bo vžgala,
preden pozabim, kaj sem hotel napisat.

Vidim, da ji manjka kolešček, zato ne dela.
Obrabljeno bi bilo delati
primerjave, vleči vzporednice.

Le kdo ima še miško na kolešček
in kabel,

premog

in parni stroj?

Oooo, jeba!
Samo spomniti bi se moral,
da sem muzejski človek,
pa bi prej zrihtal miško.

O, nepotrebni zapleti!
Zdi se mi, da sem si po vseh mukah zaslužil
prepečenec.

Škoda, da nimam mačka, maček bi že našel
kolešček in se z njim igral. Zdaj bom moral sam v akcijo.
Ne bo lahko,
luč v sobi je
rahitična, medla,

muzejska, na petrolej. (kaj pa drugega!)

Če bi dvignil rolete,
bi bilo najbrž več svetlobe -
v primeru, da je dan,

ampak potem bi se lahko zgodilo,
da bi opazil, kakšno je vreme.
Mogoče bi me celo pričel zanimati
svet tam zunaj in bi stopil ven.

Ne vem, če bi bilo to pametno,
ker bi mi lahko sledili
potencialni delodajalci,

jaz pa, da bi se jih otresel, bi spet pristal 
kje na Finskem 

ves nesrečen,
brezdelen

in tako daleč od
ljube miške.

Srečko Luštrek