Seveda, super, Kerstin :)! V končni fazi bi se dalo razmisliti tudi o tvoji Veri :))), kar se mene tiče izbiro prepuščam Zalki.
Ej, Jure, veš česa sem se naučila? Požgečkala me je tvoja beseda nažalost, ki jo jaz še nikoli nisem napisala skupaj :), nekako se mi je zdelo samoumnevno da se piše ločeno na žalost. In, če ne bi prav ti to besedo skupaj napisal, bi bila prepričana, da se je "ta drugi" zmotil in bi ga popravila. Tako sem danes malo brskala po slovarjih in po internetu in ugotovila, da so oba načina pravilna, ponekod se celo preporoča da se napiše skupaj :). Ob priliki se bova o tem malo pogovorila, velja?

Pozdravček vsem skupaj!
breza

POzdravljeni Jur, Breza in Kerstin!

Najlepša hvala za ves trud. Tudi sama mislim, da je Vera najboljša rešitev. Vsekakor si bom shranila vse možnosti.

Super ste!
Lp,
Zalka

Zdravo

Prevod verza

Svake nedjelje je išao Maši na misu, ispovjedio joj se
i ispraznio kesu.

sem naredil kot začasno rešitev dokler se ne spomnim česa boljšega.
Varianto, ki jo je predlagala Kerstin, bi lahko upoštevali npr. tako

Svake nedjelje je išao svojoj Vjeri, ispovjedio joj se
i ispraznio kesu.

Vsem hvala za sodelovanje.
Ravno ta primer dokazuje kako zahtevno delo je prevajanje tudi, če avtor aktivno sodeluje pri tem.

Ja, Breza, v tem kontekstu se nažalost vsekakor piše skupaj.
Tudi sam sem se predhodno prepričal o tem. Pogovor o tem in še o čem
- ob prvi priložnosti.

Lep pozdrav

JUR

Vsekakor je tako, Jur. Avtor lahko mogoče kaj razjasni, pojasni, opozori, razloži, pove svoje mnenje, se mi pa zdi, da je prav, da ima prevajalec zadnjo, saj je on tisti, ki je (običajno) večji poznavalec jezika v katerega prevaja.

Hvala še enkrat!
Zalka

Svake nedjelje je išao svojoj Vjeri, ispovjedio joj se
i sa zahvalnošču ispraznio kesu.

Meni je lepa, tko bi jst spremenila, ne vem pa če je prav napisano.
lp vsem,
h

Jur, šele danes sem odkrila tvoj prevod. Hvala!! Navdušena sem.

Že nekaj časa sem precej zaposlena. Po cele dneve sem zdoma, zvečer pa sem največkrat preutrujena, da bi sploh odprla računalnik.

Če ne prej, bo spomladi drugače, srčno upam. Morda se bom takrat tudi sama lotila kakšnega prevoda, mika me že...

Vse vas prav lepo pozdravljam in vam želim navdihujoče zimsko obdobje.

Lp d

Ne vem, žensko ime Vjera, meni osebno ni blizu v našem jeziku, kar seveda
ne pomeni da ne obstaja? Mogoče pa, da ga le jaz nisem nikoli slišala, Vera pa je zelo pogosto ime. Ena od možnih rešitvi za Zalkino Usodo bi bil prevod v srbščino (ekavski), kaj pa mislite???
Mislim, da je tudi "dobra Dušica" sprejemljiva asociacija na tisto, kar je Zalka v izvirniku povedala.
E, Jur, nisem zgrešila samo pri tej besedi (če se sploh lahko šteje za napako, ker sem izsledila da je oboje pravilno, ali o tem se bova pogovorila ob pravi priložnosti), fuuuuuuuul sem zgrešila pri t.i. "lažnem prijatelju" in v zadnjem verzu uporabila besedo ugotovila namesto shvatilaali kaj podobnega, zato, Zalka, oprost. Dogaja se, ko na hitar in direktno na forumu prevajaš.

Ja, Breza, v hrvaščini obstajata tako Vjera (žensko ime) kot tudi Vjeran (moško ime), resda nista ravno pogosta, obstajata pa vsekakor. Prepričal sem se tudi na HJP (hrvaškem jezičnem portalu).

Tvoje "lažne prijatelje" sem tudi jaz ugotovil,
in na to sem mislil, ko sem napisal, da bova še kaj drugega predebatirala.

lp

JUR

Umiranje - ajda

Brskam po morskih travah,
ki so jih naplavili
nemirni tokovi morja.
Ranjena sem se zavlekla
na brežino in čakam,
da lačno sonce popije
poslednje kapljice, ki
so se ujele v
vlaknine morskih trav,
ko so se poigravale
s kristali v noči
in niso iskale zavetja.
Prepozna sem za
svetlino, ugaša mi na dlani.



DYING AWAY


I rummage through the seaweed
Washed ashore by
The restless sea current.
Wounded I've crawled
Onto the strand, and now
I am waiting
For the hungry sun to drink up
The last droplets that had been caught
In the fibrin of the sea grass,
While playing with
The crystals by night.
I am too late for the light,
It dies away on my palm.



Kerstin

TA ZEMLJA /avtor: Kerstin/
Kako naj kdaj ta zemlja
Zadiha, zadiši drugače
Kot po mesu in kosteh
Kako naj bo zrak čist in mil
Kako naj gozdovi pozabijo
Kaj skrivajo pod listjem
Kako naj travniki in polja
Zadišijo po pšenici in detelji
Dokler jih gnoji človeška kri
Kdo bo odrešil duše
Ki kakor grenak oblak
Plavajo nad to zemljo
In kam bodo šle, na kateri planet
Ko pa je ta zemlja
Ves svet


*

Pobereš kosti
In spomine
Iz zibelke žic
Zložiš jih v ruto
V cunje, med brazde
Razjokanih lic
Nosiš jih v zemljastih
Težkih rokàh
Posajaš jih v prst
V kanjonih duše
Med skale in prah
Vse tiste otroke
Tuje in svoje
S punčkami in puškami
Na tri naboje
Vse tiste matere
Z razkrečenimi očmi
Vse tihe starce
S krvavo sivimi lasmi



Vrela juha se je polila
Iz ogromnega kotla
V dušljivi pari so se
Črna jajca izvalila
Pamet je vzela svoj
Skromni kovček
In je ta svet zapustila
Ta svet
V katerem je roka otroka
Ležala kakor igrača
Na cesti pozabljena
In sta v ognjenem objemu
Razpadala cerkev in minaret
V sveto klanje
Svet
V katerem so glave
Postale lobanje
In je uspavanko pel
Minomet



TA ZEMLJA

Kako da ikada ta zemlja
zadiše, zamiriše ikako drukčije
nego po mesu i kostima;
kako da zrak postane čist i blag
kad šume ne zaboravljaju
što skrivaju pod lišćem,
kako da njive i polja
zamirišu na pšenicu i djetelinu,
kad su nagnojene ljudskom krvlju.
Ko će odriješiti duše,
što kao čemerni oblak
nad tom zemljom plove,
a i kud bi mogle, na koji planet,
kad im je ta zemlja
sav svijet.


*
Pokupiš kosti
i uspomene
iz kolijevke od žica.
Složiš ih u maramu,
u krpu, uviješ u brazdu
uplakanog lica.
Nosiš ih u glineno
teškim rukama
presađuješ ih u crnicu,
u kanjon duše.
Među stijene i prah
sadiš svu onu djecu,
tuđu i svoju,
s lutkama i puškama
na tri naboja,
sve one majke
sa raskolačenim očima,
sve tihe starce
s krvavo sivim vlasima.

Iskipjela je vrela juha
iz ogromnog kotla.
U zagušljivoj pari su se
izlegla crna jaja
i pamet je uzela
svoj skromni kofer
i napustila taj svijet.
Taj svijet,
u kojem je ruka djeteta,
kao zaboravljena igračka
ležala na cesti,
taj svijet
u kojem se, u ognjenom zagrljaju,
zvonik i munara vatreno
zaklinju u sveto klanje,
taj svijet
u kojem su glave
postale lubanje,
a uspavanka
pjesma minobacača.

S KREDO /avtor: Kerstin/


S kredo te pišem.
Drobi se prijetno,
v delcih,
kot babje pšeno,
Posipam praskanko,
mehčam robove tal.
V suhih črkah si,
ne prijemlješ se name.
Le padaš tu in tam
skozi zrak v svoji
skrhani prašnosti.
Pišem te s kredo.
Tako si želel.
Kreda se zlahka izbriše.



S KREDOM


Pišem te s kredom.
Drobi se voljno,
osipa,
kao snježna zrnca.
Zasipam reljefne udubine
izgrebane podloge,
omekšavam prijelazne rubove.
Ostaješ u suhim slovnim linijama,
ne lijepiš se za moje prste.
Samo padaš, tu i tamo,
proletiš kroz zrak
u svojoj krhkoj prašnjavosti.
Pišem te s kredom.
Tako si želio.
Kreda se s lakoćom briše.

LEBDENJE /avtor: brezno/


še en predolgi dan
bo zaspal pred brlogom noči

otožni napev hladnega vetra
bo zavil utrujeno jesen
v škrlatni ovoj

jata netopirjev bo preletela
nejasno ločico obzorja

misel se bo obotavljala
na varljivi barki bo obglavljena lepotica
zaprla oči

nikoli več ne bova stopila
na trdna tla

preperela jadra razmajane lupine
bodo precejala ostuden zadah

nejevoljna bova lebdela na materiji
brez barve vonja in okusa

s polnimi pljuči bodo zadnje ure
hrople hladen zrak




LEBDJENJE


Još jedan predugi dan
će zaspati pred brlogom noći

sjetni spjev vjetra
će zaviti umornu jesen
u grimiz mrzlog celofana

jata šišmiša će prelijetati
među mutnog obzorja

i misao će nesigurno oklijevati
na varljivoj barki obezglavljena ljepotica
će zatvoriti oči

nikad više ne ćemo stati
na tvrda tla

niz gnjila jedra rasklimane olupine
cijedit će se odvratni zadah

mrzovoljni ćemo lebdjeti u materiji
bez boje mirisa i okusa

zadnji sati će s punim plućima
hroptati hladan zrak.

CEREBRALKA* avtor breza




CEREBRALKA*

Sestra u bijelom nam čita
svoju tek napisanu priču
o majci, što je svakog dana,
s povelikim djetetom u naručju,
dolazila na željezničku stanicu
i grozničavim pogledom
zavirivala pod svaku poru
djetetovog lica, u nadi da će
pronaći barem trzaj jednog piska
gromoglasnih lokomotiva,
što ne prolaze kroz tunel njegovog vida.

U toj priči je ženin muž nosio
titulu uz svoje cijenjeno ime
i trg, što ga je majka svojim cipelama
do klizavosti uglačala, je svojim nazivom
zauzimao znatan dio prostora na papiru,
iz kojeg je čitala sestra u bijelom.
I drveni most, koji je majka s djetetom
svakodnevno prelazila, u toj priči,
nije bio most bez imena,
što ga bistra Soča ne bi zapamtila,
pa čak ni jato nije bilo samo jato ptica,
već jato vrana, koje su slijetale,
ne na bilo koje drvo, već na hrast,
što je bio i suncobran i kišobran
nad glavom Majke i njenog Idiota,

jedinih junaka, koji u toj priči, nisu imali vlastitog imena.

Sestra u bijelom je čitala bezbojnim glasom,
ispranim kroz nebroj odbjeglih duga
iz dvadeset i prvog stoljeća.

Svim raspoloživim katancima
sam zaključala trepavice,
da mi se iz očne jame ne sruče
kosti oglodane suze, da ne nasrne
nemoć plača na sestrin bljedunjavo plavi pogled,
što se gusto, kao magla u zimska predvečerja,
spušta po vrhovima naših tjemena,
u očekivanju pljeska.

Dok su drugi plješćući ustajali,
olakšana spoznajom da se niko
od prisutnih nije morao baviti pojmom
cerebralne paralize, sam se spustila niže,
da skupim epileptične napade, sve nesvjesne
pokrete i još manje svjesne osmjehe
u čvrstinu glasa:

Mom sinu je bilo ime Mirza
i nikad nije učinio ništa tako idiotskog!


*cerebralac - umni radnik, književnik, filozof (Matoš o Poliću u eseju Lirika lizanja)




CEREBRALKA*

Sestra v belem nam bere
svojo pravkar spisano zgodbo o materi,
ki je s precej velikim otrokom v naročju,
vsak dan prihajala na železniško postajo
ter z mrzličnim pogledom
kukala pod vsako poro
njegovega obraza, v upanju,
da bi našla vsaj en trzljaj
oglušujočih piskov lokomotiv,
ki se ne zmorejo prebijati skozi predore
njegovega vida.

V tej zgodbi je ženin mož imel
naziv ob svojem cenjenem imenu
in trg, ki ga je mati s svojimi koraki
zgladila do poledenelega sijaja,
je prav tako imel ime, ki je zavzemalo
znaten del prostora na papirju,
iz katerega je brala sestra v belem.
In tudi leseni most, v tej zgodbi,
ki ga je mati z otrokom vsak dan prehodila
ni bil brez imena, ki ga bistra Soča ne bi pomnila,
in niti jata ni bila le jata ptic,
ampak jata vran, ki so se spuščale,
ne na katerokoli drevo, temveč v krošnjo hrasta,
ki je bila zavetje pred soncem ter dežjem
za Mati in njenega Idiota,

edinih junakov v tej zgodbi, brez lastnih imen.

Sestra v belem je brala z brezbarvnim glasom,
neštetih izpranih mavric, že davno pobeglih
iz enaindvajsetega stoletja.


Z vsemi verigami, ki jih premorem
sem vklenila veke,
da se mi iz kotanj oči
ne izlijejo kosti oglodanih solza,
da se nemoč joka ne zapodi
v praznino sestrinega sinjega pogleda,
ki se kot gosta megla zimskih predvečerov
spušča z vrhov naših temen,
v pričakovanju ploskega udarca.


Medtem, ko so vsi drugi
vstajali s plešočimi koraki,
sem se lahkotna ob spoznanju,
da se jim ni treba ukvarjati
s pojmom cerebralna paraliza,
ponižana pobirala s tal,

da bi vse epileptične napade,
vse nehotene kretnje
in še manj zavedne nasmehe
zgnetla v nezlomljiv glas:

Mojemu sinu je bilo ime Mirza
in nikdar ni storil karkoli
tako idiotskega.

---------------------------------------------------------------------
Breza, upam, da je približno uspelo. Na koncu sem imel dileme
pri: pljesku(udarcu), spustiti se niže(ponižanju).
Zanima me če sem si te besede prav razlagal.
Za "bledunjavo", sem izbral praznino, ki močneje sugerira
brezobzirnost, odsotnost sočutja kot pa bledost/bledikavost.
Kako se ti zdi?

lp,b

Kerstin, zelo sem vesela, da si prevedla mojo pesem Umiranje. Verjamem, da je prevod zelo dober, žal nisem tako vešča v znanju tujih jezikov, a vem, da je to to:)). Hvala ti, res:), je lepši dan, ne boš verjela, res tako, četudi je pesem med tistimi, ta otožnimi.

Če ne bi pokukala sem, sploh ne bi vedela in verjetno je še marsikdo, ki ne prebere vsake teme prikrajšan za veselje, seveda je pa tu tudi avtorjev trud, ki si morda lahko tudi misli svoje, zakaj ni odziva. Morda v razmislek upravitelju portala, če bi se dalo na nek način "opozoriti" na nove teme, ki jih sigurno ni malo.

lp, ajda

Boris, v prevod Cerebralke bi se še jaz malo vtaknila, če dopuščaš, nimam posebnih pripomb glede prevoda (no nekaj jih je), gre predvsem za prerazporeditev ločil (vejice, ki si jih nekje izpustil, kakšna pa je tudi odveč).
Pa še tale stavek bi bilo dobro popraviti:

ki je bila zavetje pred soncem ter dežjem
za Mati in njenega Idiota,
Za Mater in njenega Idiota)

Sem kar kopirala prevod, prestavljene in ukinjene vejice pa najdeš za vsakokrat no podčrtano besedo


Sestra v belem nam bere
svojo pravkar spisano zgodbo o materi,
ki je s precej velikim otrokom v naročju
(ali pa tako: ki je, s precej velikim otrokom v naročju,)
vsak dan prihajala na železniško postajo
ter z mrzličnim pogledom
kukala pod vsako poro
njegovega obraza v upanju,
da bi našla vsaj en trzljaj
oglušujočih piskov lokomotiv,
ki se ne zmorejo prebijati skozi predore
njegovega vida.

V tej zgodbi je ženin mož imel
naziv ob svojem cenjenem imenu
in trg, ki ga je mati s svojimi koraki
zgladila do poledenelega sijaja,
je prav tako imel ime, ki je zavzemalo
znaten del prostora na papirju,
iz katerega je brala sestra v belem.
In tudi leseni most v tej zgodbi,
ki ga je mati z otrokom vsak dan prehodila,
ni bil brez imena, ki ga bistra Soča ne bi pomnila,
in niti jata ni bila le jata ptic,
ampak jata vran, ki so se spuščale,
ne na katerokoli drevo, temveč v krošnjo hrasta,
ki je bila zavetje pred soncem ter dežjem
za Matier in njenega Idiota,

edina junaka v tej zgodbi brez lastnih imen.

Sestra v belem je brala z brezbarvnim glasom
(neštetih izpranih mavric, že davno pobeglih)
"ispranim kroz nebroj odbjeglih duga"
izpranim skozi neštete pobegle mavrice
iz enaindvajsetega stoletja.

Z vsemi verigami, ki jih premorem,
sem vklenila veke,
da se mi iz kotanj oči
ne izlijejo kosti oglodanih solza,
da se nemoč joka ne zapodi
v praznino sestrinega sinjega pogleda,
ki se kot gosta megla zimskih predvečerov
spušča z vrhov naših temen,
v pričakovanju ploskega udarca.

Medtem, ko so vsi drugi
vstajali s plešočimi koraki,
sem se lahkotna ob spoznanju,
da se jim ni treba ukvarjati
s pojmom cerebralna paraliza,
ponižana pobirala s tal,

da bi vse epileptične napade,
vse nehotene kretnje
in (((še manj)))? zavedne nasmehe
"da skupim epileptične napade, sve nesvjesne
pokrete i još manje svjesne osmjehe
u čvrstinu glasa:
(tukaj mi nekaj ne štima, ker v originalu je to stopnjevanje iste besede: nesvjesne i još manje svjesne)
ti, B., pa imaš dve besedi: nehoten in še manj zavdene in ne npr: nehotene in še manj hotene ali pa nezavedne in še manj zavedne; gre za navezavo istega pridevnika ..., zato me stopnjevanje zmoti ... (ne vem, če sem dobro razložila problem, ampak nimam še reštive:)))

zgnetla v nezlomljiv glas:

Mojemu sinu je bilo ime Mirza
in nikdar ni storil časarkoli
tako idiotskega.

Tako, nekaj sem se trudila ...
LP, Lidija

Ajda, me veseli. Pesem me je pritegnila in skozi prevod sem jo, kot se to zgodi vedno ob prevajanju, podoživela na nekako nov način.

Breza, hvala! Čudoviti prevodi!

Lidija/B.Novak,
zadnji verz:
in nikdar ni storil česa
tako idiotskega.

Kerstin

Hvala za popravke, glede vejic se ne mislim kregat, nisem hodil na filo fax. :)
Pri neštetih izpranih mavricah, sem kr precej tuhtal, kako speljati. Tudi tvoja rešitev je bila v igri, ampak meni je takoj precej čudno zazvenela -(izpranim skozi (neštete pobegle) mavrice).
Na koncu sem se seveda spraševal ali dvakrat uporabit isto besedo- "nezavedno"(ponavljanje) ali pa speljat kako drugače. Ni pa tu logične napake, ker je "nehoten", sinonim za "nezaveden". Tu sem pomislil, da bi napisal:
nehotene kretnje/še bolj nezavedne nasmehe. Potem pa je moral slediti še "neupogljiv glas". Ne vem. Grem nekaj popravit, glede ostalega pa počakajmo brezo - itak ima avtorica zadnjo besedo.
Sem pa zlo vesel ter hvaležen, da si se vtaknila, in - nobene nevihte ne bo. :)))
Pesem me je pritegnila zaradi vsebine in sem takoj smelo pomislil, da bi jo probal prevesti. So pa to trdi orehi.

lp, b

Ja, - česarkoli, karkoli, česa. Verjetno bi več ljudi v takšnih situacijah reklo:
"česa", zato sem spremenil. Hvala za oko sokolovo. :)))

lp.b

B., Kočijaž, Kerstin hvala, resnično sem zelo hvaležna, da ste mi namenili svoj čas. B., tebi se pa posebej zahvaljujem in prav tako Juretu, ki mi je že po mejlu poslal svoj prevod Cerebralke (ne vem zakaj ga ni postal tudi tukaj? Jur???) Veliko lažje je zidati na že obstoječem temelju in vidva sta res naredila dober temelj. Cerebralka res ni niti malo lahka za prevajanje, tudi zame ne, čeprav vem, kaj sem hotela povedat. Besede ni težko prevesti, pri prevajanju občutja, za katera itak težko najdemo prave izraze, tudi v lastnem jeziku, pa nastane problem. Evo, da zdaj ne bi razlagala vrstico po vrstico, bi bilo mogoče najboljše pripraviti coctail a la
B., Jur, Kočijaž, Kerstin in Breza, le da brezin morate piti počasi - doliti ali pa odliti za boljše petje - slovnično ;).


CEREBRALKA*


Sestra v belem nam bere
svojo pravkar spisano zgodbo o materi,
ki je s precej velikim otrokom v naročju
vsak dan prihajala na železniško postajo
ter z mrzličnim pogledom
kukala pod vsako poro
njegovega obraza, v upanju,
da bo našla vsaj trzljaj
enega žvižga lokomotiv,
ki so švigale mimo tunela njegovega vida.

V tej zgodbi je ženin mož
ob svojem imenu imel še cenjen naslov,
in trg, ki ga je mati s svojimi čeveljčki
zgladila do spolzkosti, je s svojim nazivom
zasedal znaten del prostora na papirju,
s katerega je brala sestra v belem.
Tudi leseni most, ki ga je mati
z otrokom vsak dan prečkala,
v tej zgodbi ni bil brez imena,
ki si ga bistra Soča ne bi zapomnila,
celo jata ni bila le jata ptic,
temveč jata vran, ki so spuščale,
ne na katerokoli drevo, ampak v krošnjo hrasta,
ki je bila hkrati tudi sončnik in dežnik
nad glavama Matere in njenega Idiota,

edinih junakov, ki v tej zgodbi nista imela lastnega imena.

Sestra v belem je brala z brezbarvnim glasom,
izpranim skozi neštete pobegle mavrice
iz enaindvajsetega stoletja.

Z vsemi razpoložljivimi ključavnicami
sem vklenila veke,
da se mi iz očesne votline
ne vsujejo kosti oglodane solze,
da se nemoč joka ne zapodi
v praznino sestrinega sinjega pogleda,
ki se je, pogost kot megle v zimska predvečerja,
spuščal na vrhove naših temen,
v pričakovanju aplavza.

Medtem, ko so se ostali ob ploskanju dvigovali,
sem, olajšana ob spoznanju, da se nikomur
od prisotnih ni bilo potrebno ukvarjati s pojmom
cerebralne paralize, počepnila, da zberem
vse epileptične napade, vse nezavedne gibe
in še manj zavedne smehljaje
v nezlomljivi glas:

Mojemu sinu je bilo ime Mirza
in nikdar ni storil česa tako idiotskega.


*cerebralec – razumnik, književnik, filozof(Matoš o Poliću v eseju Lirika lizanja)


Še enkrat, vsem skupaj, neskončno hvala!

Lp, breza

Sem kar v post vnesla tvoje tri popravke popravke (to lahko v svojem vedno narediš tudi sama (imaš možnost "spremeni")
Našla sem še nekaj odvečnih vejic,

in popravila sem še :

... na papirju S katerega je brala in (ne iz katerega ...)

LP, lidija