Dule, ala si me namučio, brate... Nič ne de, to so zame "slatke muke". Evo ti pesem, upam da boš zadovoljen. Predlagam, če uredništvo dovoli, da jo daš na "prvo stran".
Lep pozdrav, MAKI
NIKAD VIŠE DECA
Jednog davnog toplog leta sreli su se – pričo kaži – mlada srca iz dva sveta na rovinjskoj divnoj plaži.
Plivali smo, nosili nas vali – ti si znala šta je prava stvar: žar sunca smo na stenama krali, tvoj zlatni osmeh bio mi je dar.
Neki dečko u bermudama je bio junak tvoje priče. Priča je, po meni, bila puna srama iz koje luda želja u meni niče.
A ja, zaneseno svojeglav, u glavi tup, po manirima fin, dugo nisam razumeo tvoj stav: vukla si vodu (mene) na svoj mlin.
Važnim stvarima bila si obuzeta – već si znala što sve druge znaju: sa dečkom od devetnaest leta zabavljala si se u rodnom kraju.
„Možeš sa momcima ići vani, al’ pamet u glavu, dobro se pazi!“, od majke su ti saveti dani da te u ludosti strast ne pregazi.
A ja sam glumio mudraca, iznosio budućnosti planove. Željnog nauke priča me baca u tom pravcu, strast me zove.
Pred nama nejasna životna putanja: iza nas osnovna škola, ispred nas mnoga pitanja, a ti bezbrižna, ohola.
Poslednje veče naše stajasmo na obali za ružinim trnom; moja se ruka spontano maše za tvojom kosom crnom.
Vrele usne nam se spojiše i okusiše slast slađu od meda. Zaželeh, da te ne ispustim više, nikome da te srce ne da.
Bio sam mlad, tako reći dete, da bih krenuo put Beograda; inače, sudba bi drukčije da plete životnu priču – sreće il’ jada.
Neko vreme nas je spajalo pismo, al’ vremenom veze prestaše. Pošto se dugo videli nismo jedino more čuva tajne naše.
Bili smo tako mladi; sad nismo deca, to jasno vidim. Susret sa tobom tako uradi da se nikada više ne stidim...
Pitanja me silna guše: zar mi je na ramenima glava petla, kad te zaboravih u dubini duše gde ne stiže ni zračak svetla?
Želja da te vidim stvara oluju – u srcu nada umrla nije; možda bogovi želju mi čuju: da sretneš dečka iz Slovenije.
E, pa brate, ti si to uradio u svom velokom stilu, čestitam !!!
najlepša hvala , Maki :))))
ampak sedaj je to tudi tvoja pesem, tako da jo ti daj na prvo stran in napiši sebe in mene kot avtorja ... super tole, si mi dal eno krasno idejo glede Swarovskega ... moram še malo premisliti n bom povedal tukaj na forumu ;)
O Kerstin, o ti, rumena jabuko (jabolko, če hočeš)... kaj naj rečem - trema me hvata, samo to: majstor si svog zanata. Kako ti le uspe tak prevod? Jaz se zelo matram.. Sem pa zelo počaščen, če so ti moje pesmi navdih. Seveda bom vse prevode shranil - to so biserji. No, jasno je, da so tudi taka "srca", ki jih ne bi otajalo ni če bi Maki napisal GAVRANA (KROKAR) od Edgarja Alana Poa. Takima sem zahvalen, za nastanek pesmi kot je omenjena.
Maki, običajno izbiram za prevod pesmi, ki se me dotaknejo. Prepričana sem, da bi se, če bi prevajalci vedno imeli to možnost, nivo prevodov pri nas (in sploh povsod po svetu) izjemno dvignil. Ko prevajaš, kar ti je blizu, si lahko res dober, te izvirnik ne uklešči, omejuje, vodi, temveč se poklopiš z njim, ga začutiš vsaj napol kot svojega, se poistovetiš z njim vsaj do neke mere. Če odmisliva samoumevno znanje in spretnost pri jezikovnem izražanju, je prav to tisti element, ki daje prevodu, sploh pa leposlovnemu, tisti plus, ki v njih pogosto manjka. Poznamo celo prevode, ki so boljši od izvirnika (no, seveda lahko govorimo o relativnosti :). Tale tvoja pesem me je takoj 'poklicala', je takorekoč 'duša dvojnica' moje Če se rodiš poet.
Kerstin, bravo za tale zadnji prevod!! Oba z MAKI-jem sta super mojstra rim , moram pa reči, da si njegovo že tako super pesem še požlahtnila :))) Po moje se tudi Maki strinja, kajne?
Lidija, strinjam se. Aleksandra je le ena. Užitek je brati njene pesmi, pa tudi prevode. No, tudi ti si mojstrica. Te dni nimam dosti časa, bom kasneje probal še kaj prevesti.
Bila si kot princesa iz diznijevih risank. Plesala si v dolgi beli obleki na kamniti mizi pod lipo.
Odšla si iz otroštva, kjer si odštevala ure, ko si pri stari materi v kotu klečala na bukovih polenih.
Sama si prebelila vse prostore, kamor sta se naselila. Rodila si v sterilni porodniški sobi. V plenice si zajemala ostanke rasti svojega otroka. Pozimi se je z ekspresnim vlakom odpeljal tvoj mož.
Na postaji si nabirala belo omelo in doma sušila listke, postavala si ob oknih hiše.
Z belim pudrom si pokrivala modrice, ki si jih dobila, kadar se je vrnil.
Potem si nehala mesiti preste in svaljkati testo. V bel zvezek si s črnilom pisala, kako ti je hudo.
Čez dolgo se je skozi sveto knjigo prikazal sel v obleki odrešenja, in si padla predenj. Brala si njegova znamenja, dokler ti ni postalo vse jasno. Zdaj veš, kako si lahko prislužiš večnost.
Tako si preživela. Otrok sega čez naročja tvojih kril, ki spet plapolajo nad belimi čeveljci, kadar te ne čakajo v veži.
Mažeš se s faktorjem 50 in z lasmi prekrivaš vitiligo. Ko pomivaš porcelan, si nadeneš plastične rokavice.
Ne dotikaš se sten in lebdiš v prostorih, ko te obiščem. Govoriva o stari materi in jeva smetano iz črnih skodel.
Djevojčica u bijelom
Bila si kao princeza iz diznijevih crtanki. Plesala si u dugoj bijeloj haljini na kamenom stolu ispod lipe.
Otišla si iz djetinjstva, jer si odbrojavala sate, dok si kod bake u kutu klečala na bukovim drvima.
Sama si okrečila sve prostore, u koje ste se smjestili. Rodila si u sterilnoj porodiljskoj sobi. U pelenice si zavijala ostatke rasta svog djeteta. Po zimi se je s ekspresnim vlakom odvezao tvoj muž.
Na stanici si brala bijelu imelu i kod kuće sušila listiće, koje si stavljala na prozorske police.
S bijelim puderom si pokrivala modrice, što si ih dobila kad se vratio.
Potom si prestala mijesiti hrskave kolutiće i valjati tijesto. U bijeloj bilježnici si s crnom tintom upisivala težinu dana.
Poslije dugo vremena je iz svete knjige stigao glasnik, odjeven u spasioca i pala si pred njega. Proučavala si njegove znakove, dok ti nije postalo sve jasno. Shvatila si kako se može zaslužiti vječnost.
Tako si preživjela. Dijete je preraslo naručje tvojih suknji, koje opet lepršaju nad bijelim cipelicama, kad te ne čekaju u predvorju.
Mažeš se s faktorom 50 i s kosom prekrivaš vitiligo. Kad pereš porculan plastičnim rukavicama zaštitiš ruke.
Ne dotičeš se više zidova, dok lepršaš između prostorija, kad te posjetim pričamo o baki i jedemo šlag iz crnih šalica.
Breza: mojstrica si! Hvala ti za tvoj odličen prevod. Zanimivo je prvič brati. To je kot bi se zasvojenec tresel, ko odpira čokolado - saj veš, kaj je notri, ampak, kako so razporejeni vsi lešniki in rozine in kakšen okus ima čokolada ...
Oblačim tvoje gole roke v dlaneno platno, obuvaš oje bose noge v dlaneno platno, in ko se, plamen, slačim zate v pepel noči oblačiš moje bežne rame v dlaneno platno, i ko se, voda, slačiš zame v obalo žeje, oblačim nežne, snežne dojke v dlaneno platno, in ko se, zrak, preoblačim v mehak somrak objemov, oblačiš vse hvaležne boke v dlaneno platno in ko se, zemlja, slečeš v podzemlje želje, oblačim neizbežnost spola v dlaneno platno, in ko me slačiš, gola, ko me slačiš, gola rana, oblačim tvojo krhko ženskost v dlaneno platno, in ko te slačim, čas, in ko te slačim, lačni čas, oblačiš mojo prhko moškost v dlaneno platno, in zdaj, ko naju zebe, zdaj, ko naju zebe jutro, oblačim tvojo golo smrtnost v dlaneno platno, oblačiš mojo golo smrtnost v dlaneno platno …
Dlaneno platno (gazela)
Oblačim tvoje gole ruke u dlaneno platno, obuvaš moje bose noge u dlaneno platno, i dok se, vatro, svlačim za tebe u pepeo noći, oblačiš moja hitra ramena u dlaneno platno, i dok se, vodo, svlačiš za mene u obalu žeđi, oblačim nježno snježne dojke u dlaneno platno, i dok te, nebo, presvlačim u meki sumrak zagrljaja, oblačiš sve zahvalne bokove u dlaneno platno, i čim se, zemljo, svučeš u podzemlje želje, oblačim neizbježnost spola u dlaneno platno, i dok me svlačiš, gola, dok me svlačiš, gola rano, oblačim tvoju krhku ženskost u dlaneno platno, i dok te svlačim, vrijeme, i dok te svlačim, vrijeme gladno, oblačiš moju prhku muškost u dlaneno platno, i sad, dok nas hladi, sad, dok nas hladi jutro, oblačim tvoju golu smrtnost u dlaneno platno, oblačiš moju golu smrtnost u dlaneno platno.
Osjećam se kao Posljednji Izumrli Dinosaurus, koji je svom najboljem prijatelju, Reptilu ( ovaj je već začeo misao da postane ptica ) na samrti rekao: „ Nemoj blizu sunca... još ne... prejako je.“
Od toga će čudesnom evolucijom tradicije nastati pjesma:
„ Crni leptiru bježi u noć, jutro sačekaj, svjetlost će doć'.“
ČUDEŽNA EVOLUCIJA
Počutim se kot poslednji izumrli Dinozaver, ki je, preden je izdihnil, svojemu najboljšemu prijatelju, Reptilu, (ta je v mislih že postal ptič) dejal: »Nikar v bližino sonca, ne… ne še… premočno je!«
Iz tistih besed, v čudežni evoluciji tradicije, bo nastala pesem:
»Crni leptiru, bježi u noć, jutro sačekaj, svjetlost će doć'.«
Nič več Se ne nadejam Polnokrvnosti V tvoji naduhi
Tvoj vdih Je plima V kristalna Metuljeva krila Se stekajo Komaj rojene zvezde
V izdihu Se izgubiva Mavrične prizme Posrkajo še tisto malo Kar je ostalo od naju
Leti tja čez Preko meja Neopisljivega Ti Kristalni metulj
Oj Kako glasno Znaš prhutati Na polici V izložbi Swarovskega
Za prevod pesmi v nemški jezik je poskrbela moja prijateljica Minyka , tudi ona piše pesmi in jih objavlja v svojih blogih na Netlogu.
Njene pesmi so zeloooo lepe, moram reči, da je res škoda, da jih ne vidimo tudi tukaj, morda pa se nekega dne odloči in svoje pesmi začne objavlajti tudi tukaj :)))
Über die Grenzen
Endlich Kann ich dich einatmen In vollen Zügen
Nicht mehr Hoffe ich Auf die Vollblütigkeit In deinem schwerem Atem
Dein Einatmen Ist die Flut In deinen Kristallflügeln Fliesen Kaum geborene Sterne
Wir verlieren uns In dem Hauchen Regenbogenprismen Absorbieren auch das Wenige Was von uns blieb
Fliege hinüber Über die Grenzen Des Unbeschreiblichen Du Kristallschmetterling
Ah Wie laut Kannst du flattern Auf dem Regal Im Schaufenster Von Swarovski
hodaš desnom stranom jednom nogom po asfaltu a drugom po nabijenom šljunku njišeš s bradom al' znam da ne žvačeš
vidim te svaki puta kad dolaziš nasuprot ujutro silaziš s brda a popodne se vraćaš kosa ti strši vodoravno iz lubanje u magli i snijegu pa i u vjetru odjeća živahnih boja leprša oko tvojih leđa kao trepetljike tvoje oči su bezizrazne
nisam te još vidjela na tržnici iako pužeš uzbrdo natovarena vrećicama iz kojih prosijavaju naranče i kifle buljiš ispred sebe nikada ne digneš ni palca ni pogleda ravnomjerno brodiš kroz oblak i svojom sjenkom probadaš svijetlost
kako možeš biti stalno jednaka činiš mi se kao bandera i iznenada pomislim da se prikazuješ samo meni
zato se raspitujem o tebi veterinar inkasant seoske tračare šofer školskog kombija cvjećarica poštar župnik gostioničar šetačica pasa grabljačica kosac skretničar učiteljica pjevanja krovopokrivač sakupljačica gljiva konobarice lovac tajnica strugar odmahuju glavom
ne, nitko te još nije opazio nitko te ne poznaje kao da si samo moje priviđenje ali produbljene bore govore da i ti prolaziš
Jur, super prevod! Zanimivo mi je tudi, da si uporabil besedo tržnica za trg - mišljeno je bilo središče manjšega kraja - kot osrednji del kraja, ampak mi je tržnica še bolj všeč, mogoče bom tudi v slovenski verziji trg spremenila kar v tržnico;-)
Lepo se imej, hvala ti, upam, da se kmalu kje srečamo.
Veseli me, da ti je prevod všeč. Kar zadeva trg mi je bilo bližje da se natovorjeni z vrečkami vračamo iz tržnice po drugi strani med prihajati na trg in prihajati v trg je precejšnja razlika, če se ne motim...
Marsikakšna finesa ali na prvi pogled nepomembna drobnarija zna biti zelo pomembna ali odločilna pri prevajanju iz jezika v jezik. To sem se velikokrat prepričal pri prevajanju lastnih pesmi in sem potem velikokrat spreminjal ali popravljal original...