Forum
- Datum objave:
09. 09. 2009 ob 10:28 - Spremljaj
- Število komentarjev: 1157
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 70364 krat
PREVEDI PESEM
Prevajalski entuziasti na plan :-)))
Lp,
Zalka
Me je pa tvoj odgovor spomnil na aforizem (E. Juriča, mislim):
Poznam nenadkriljivega pesnika, nad katerim vsak dan krili žena.
;)
Kerstin
ala si me namučio, brate...
Nič ne de, to so zame "slatke muke".
Evo ti pesem, upam da boš zadovoljen. Predlagam, če uredništvo dovoli, da jo daš na "prvo stran".
Lep pozdrav,
MAKI
NIKAD VIŠE DECA
Jednog davnog toplog leta
sreli su se – pričo kaži –
mlada srca iz dva sveta
na rovinjskoj divnoj plaži.
Plivali smo, nosili nas vali –
ti si znala šta je prava stvar:
žar sunca smo na stenama krali,
tvoj zlatni osmeh bio mi je dar.
Neki dečko u bermudama
je bio junak tvoje priče.
Priča je, po meni, bila puna srama
iz koje luda želja u meni niče.
A ja, zaneseno svojeglav,
u glavi tup, po manirima fin,
dugo nisam razumeo tvoj stav:
vukla si vodu (mene) na svoj mlin.
Važnim stvarima bila si obuzeta –
već si znala što sve druge znaju:
sa dečkom od devetnaest leta
zabavljala si se u rodnom kraju.
„Možeš sa momcima ići vani,
al’ pamet u glavu, dobro se pazi!“,
od majke su ti saveti dani
da te u ludosti strast ne pregazi.
A ja sam glumio mudraca,
iznosio budućnosti planove.
Željnog nauke priča me baca
u tom pravcu, strast me zove.
Pred nama nejasna životna putanja:
iza nas osnovna škola,
ispred nas mnoga pitanja,
a ti bezbrižna, ohola.
Poslednje veče naše
stajasmo na obali za ružinim trnom;
moja se ruka spontano maše
za tvojom kosom crnom.
Vrele usne nam se spojiše
i okusiše slast slađu od meda.
Zaželeh, da te ne ispustim više,
nikome da te srce ne da.
Bio sam mlad, tako reći dete,
da bih krenuo put Beograda;
inače, sudba bi drukčije da plete
životnu priču – sreće il’ jada.
Neko vreme nas je spajalo pismo,
al’ vremenom veze prestaše.
Pošto se dugo videli nismo
jedino more čuva tajne naše.
Bili smo tako mladi;
sad nismo deca, to jasno vidim.
Susret sa tobom tako uradi
da se nikada više ne stidim...
Pitanja me silna guše:
zar mi je na ramenima glava petla,
kad te zaboravih u dubini duše
gde ne stiže ni zračak svetla?
Želja da te vidim stvara oluju –
u srcu nada umrla nije;
možda bogovi želju mi čuju:
da sretneš dečka iz Slovenije.
najlepša hvala , Maki :))))
ampak sedaj je to tudi tvoja pesem, tako da jo ti daj na prvo stran in napiši sebe in mene kot avtorja ... super tole, si mi dal eno krasno idejo glede Swarovskega ... moram še malo premisliti n bom povedal tukaj na forumu ;)
lp,
Dule
MAKI
Ne traži, pesniče, da te razumeju,
A još manje traži da ti pesme hvale!
Zamrznute duše ne mogu da greju
Iste vatre koje tvoje srce pale.
Razumi da oni ništa nisu krivi
Što ne mogu shvatit' stihova nauke,
I što svaki od njih na svoj način živi
Ne mareć' za tvoje zlaćane jabuke.
Sladi se užitkom dok ti duša poje
I dok gledaš kako rastu tvoja krila,
I ništa ne mâri okolina što je
Na svu tvoju sreću ravnodušna bila.
Ne traži, pesniče, da ti rimu pamte –
Otkraviti nećeš duše pune mraza.
U samoći uvek srca lepše plamte –
Dok je tako ti se ne plaši poraza.
NE IŠČI RAZUMEVANJA
Ne išči razumevanja, ki pesniš.
Ne išči njih, ki berejo, pohvale.
Zaledenele duše ognja pesmi,
Ki greje te, ne bodo kdaj zaznale.
Zavedaj se, da niso sami krivi,
Da gluhi so za stihov melodijo
In da na drug način kot ti so živi,
Da tvoja jabolka jim ne dišijo.
V sladkost se skrij, dokler ti duša poje,
Dokler zanosno širiš svoja krila.
Obup naj ne razjeda sreče tvoje,
Če tvoja pesem ni sveta ganíla.
Ne žêli, pesnik, da bi rime vroče
Stalile trde duše, polne mraza,
Saj pesem le v samoti se izjoče
In vzpne prek blata, dogem in poraza.
Kerstin
o ti, rumena jabuko (jabolko, če hočeš)...
kaj naj rečem - trema me hvata,
samo to: majstor si svog zanata.
Kako ti le uspe tak prevod? Jaz se zelo matram..
Sem pa zelo počaščen, če so ti moje pesmi navdih. Seveda bom vse prevode shranil - to so biserji. No, jasno je, da so tudi taka "srca", ki jih ne bi otajalo ni če bi Maki napisal GAVRANA (KROKAR) od Edgarja Alana Poa. Takima sem zahvalen, za nastanek pesmi kot je omenjena.
Lep pozdrav,
MAKI
Tale tvoja pesem me je takoj 'poklicala', je takorekoč 'duša dvojnica' moje Če se rodiš poet.
Kerstin
Oba z MAKI-jem sta super mojstra rim , moram pa reči, da si njegovo že tako super pesem še požlahtnila :)))
Po moje se tudi Maki strinja, kajne?
LP, Lidija
Lep pozdrav.
MAKI
Bila si kot princesa iz diznijevih risank.
Plesala si v dolgi beli obleki
na kamniti mizi pod lipo.
Odšla si iz otroštva, kjer si
odštevala ure, ko si pri stari materi
v kotu klečala na bukovih polenih.
Sama si prebelila vse prostore,
kamor sta se naselila.
Rodila si v sterilni porodniški sobi.
V plenice si zajemala ostanke
rasti svojega otroka.
Pozimi se je z ekspresnim
vlakom odpeljal tvoj mož.
Na postaji si nabirala belo omelo
in doma sušila listke,
postavala si ob oknih hiše.
Z belim pudrom si pokrivala
modrice, ki si jih dobila,
kadar se je vrnil.
Potem si nehala mesiti
preste in svaljkati testo.
V bel zvezek si s črnilom
pisala, kako ti je hudo.
Čez dolgo se je skozi sveto knjigo
prikazal sel v obleki odrešenja,
in si padla predenj.
Brala si njegova znamenja,
dokler ti ni postalo vse jasno.
Zdaj veš, kako si lahko
prislužiš večnost.
Tako si preživela.
Otrok sega čez naročja tvojih
kril, ki spet plapolajo nad
belimi čeveljci, kadar te ne
čakajo v veži.
Mažeš se s faktorjem 50
in z lasmi prekrivaš vitiligo.
Ko pomivaš porcelan,
si nadeneš plastične rokavice.
Ne dotikaš se sten in lebdiš v prostorih,
ko te obiščem. Govoriva
o stari materi in jeva
smetano iz črnih skodel.
Djevojčica u bijelom
Bila si kao princeza iz diznijevih crtanki.
Plesala si u dugoj bijeloj haljini
na kamenom stolu ispod lipe.
Otišla si iz djetinjstva, jer si
odbrojavala sate, dok si kod bake
u kutu klečala na bukovim drvima.
Sama si okrečila sve prostore,
u koje ste se smjestili.
Rodila si u sterilnoj porodiljskoj sobi.
U pelenice si zavijala ostatke
rasta svog djeteta.
Po zimi se je s ekspresnim
vlakom odvezao tvoj muž.
Na stanici si brala bijelu imelu
i kod kuće sušila listiće,
koje si stavljala na prozorske police.
S bijelim puderom si pokrivala
modrice, što si ih dobila
kad se vratio.
Potom si prestala mijesiti
hrskave kolutiće i valjati tijesto.
U bijeloj bilježnici si s crnom tintom
upisivala težinu dana.
Poslije dugo vremena je iz svete knjige
stigao glasnik, odjeven u spasioca
i pala si pred njega.
Proučavala si njegove znakove,
dok ti nije postalo sve jasno.
Shvatila si kako se može
zaslužiti vječnost.
Tako si preživjela.
Dijete je preraslo naručje
tvojih suknji, koje opet lepršaju
nad bijelim cipelicama, kad te ne
čekaju u predvorju.
Mažeš se s faktorom 50
i s kosom prekrivaš vitiligo.
Kad pereš porculan
plastičnim rukavicama zaštitiš ruke.
Ne dotičeš se više zidova, dok lepršaš
između prostorija, kad te posjetim
pričamo o baki i jedemo
šlag iz crnih šalica.
To je kot bi se zasvojenec tresel, ko odpira čokolado - saj veš, kaj je notri, ampak, kako so razporejeni vsi lešniki in rozine in kakšen okus ima čokolada ...
Lep večer,
Ana
Lep pozdrav!
(gazela)
Oblačim tvoje gole roke v dlaneno platno,
obuvaš oje bose noge v dlaneno platno,
in ko se, plamen, slačim zate v pepel noči
oblačiš moje bežne rame v dlaneno platno,
i ko se, voda, slačiš zame v obalo žeje,
oblačim nežne, snežne dojke v dlaneno platno,
in ko se, zrak, preoblačim v mehak somrak objemov,
oblačiš vse hvaležne boke v dlaneno platno
in ko se, zemlja, slečeš v podzemlje želje,
oblačim neizbežnost spola v dlaneno platno,
in ko me slačiš, gola, ko me slačiš, gola rana,
oblačim tvojo krhko ženskost v dlaneno platno,
in ko te slačim, čas, in ko te slačim, lačni čas,
oblačiš mojo prhko moškost v dlaneno platno,
in zdaj, ko naju zebe, zdaj, ko naju zebe jutro,
oblačim tvojo golo smrtnost v dlaneno platno,
oblačiš mojo golo smrtnost v dlaneno platno …
Dlaneno platno
(gazela)
Oblačim tvoje gole ruke u dlaneno platno,
obuvaš moje bose noge u dlaneno platno,
i dok se, vatro, svlačim za tebe u pepeo noći,
oblačiš moja hitra ramena u dlaneno platno,
i dok se, vodo, svlačiš za mene u obalu žeđi,
oblačim nježno snježne dojke u dlaneno platno,
i dok te, nebo, presvlačim u meki sumrak zagrljaja,
oblačiš sve zahvalne bokove u dlaneno platno,
i čim se, zemljo, svučeš u podzemlje želje,
oblačim neizbježnost spola u dlaneno platno,
i dok me svlačiš, gola, dok me svlačiš, gola rano,
oblačim tvoju krhku ženskost u dlaneno platno,
i dok te svlačim, vrijeme, i dok te svlačim, vrijeme gladno,
oblačiš moju prhku muškost u dlaneno platno,
i sad, dok nas hladi, sad, dok nas hladi jutro,
oblačim tvoju golu smrtnost u dlaneno platno,
oblačiš moju golu smrtnost u dlaneno platno.
Osjećam se kao Posljednji Izumrli Dinosaurus,
koji je svom najboljem prijatelju,
Reptilu ( ovaj je već začeo misao da postane ptica )
na samrti rekao:
„ Nemoj blizu sunca... još ne... prejako je.“
Od toga će čudesnom evolucijom tradicije nastati pjesma:
„ Crni leptiru bježi u noć, jutro sačekaj, svjetlost će doć'.“
ČUDEŽNA EVOLUCIJA
Počutim se
kot poslednji izumrli Dinozaver,
ki je, preden je izdihnil,
svojemu najboljšemu prijatelju, Reptilu,
(ta je v mislih že postal ptič) dejal:
»Nikar v bližino sonca,
ne… ne še… premočno je!«
Iz tistih besed,
v čudežni evoluciji tradicije,
bo nastala pesem:
»Crni leptiru, bježi u noć, jutro sačekaj, svjetlost će doć'.«
Končno
Te lahko diham
S polnimi pljuči
Nič več
Se ne nadejam
Polnokrvnosti
V tvoji naduhi
Tvoj vdih
Je plima
V kristalna
Metuljeva krila
Se stekajo
Komaj rojene zvezde
V izdihu
Se izgubiva
Mavrične prizme
Posrkajo še tisto malo
Kar je ostalo od naju
Leti tja čez
Preko meja
Neopisljivega
Ti Kristalni metulj
Oj
Kako glasno
Znaš prhutati
Na polici
V izložbi
Swarovskega
Za prevod pesmi v nemški jezik je poskrbela moja prijateljica Minyka , tudi ona piše pesmi in jih objavlja v svojih blogih na Netlogu.
Njene pesmi so zeloooo lepe, moram reči, da je res škoda, da jih ne vidimo tudi tukaj, morda pa se nekega dne odloči in svoje pesmi začne objavlajti tudi tukaj :)))
Über die Grenzen
Endlich
Kann ich dich einatmen
In vollen Zügen
Nicht mehr
Hoffe ich
Auf die Vollblütigkeit
In deinem schwerem Atem
Dein Einatmen
Ist die Flut
In deinen Kristallflügeln
Fliesen
Kaum geborene Sterne
Wir verlieren uns
In dem Hauchen
Regenbogenprismen
Absorbieren auch das Wenige
Was von uns blieb
Fliege hinüber
Über die Grenzen
Des Unbeschreiblichen
Du Kristallschmetterling
Ah
Wie laut
Kannst du flattern
Auf dem Regal
Im Schaufenster
Von Swarovski
Djevojčica u narančastom
hodaš desnom stranom
jednom nogom po asfaltu
a drugom po nabijenom šljunku
njišeš s bradom
al' znam da ne žvačeš
vidim te svaki puta kad dolaziš nasuprot
ujutro silaziš s brda
a popodne se vraćaš
kosa ti strši vodoravno iz lubanje
u magli i snijegu pa i u vjetru
odjeća živahnih boja
leprša oko tvojih leđa
kao trepetljike
tvoje oči su bezizrazne
nisam te još vidjela na tržnici
iako pužeš uzbrdo natovarena
vrećicama iz kojih prosijavaju
naranče i kifle
buljiš ispred sebe
nikada ne digneš ni palca ni pogleda
ravnomjerno brodiš kroz oblak
i svojom sjenkom probadaš svijetlost
kako možeš biti stalno jednaka
činiš mi se kao bandera
i iznenada pomislim
da se prikazuješ samo meni
zato se raspitujem o tebi
veterinar inkasant seoske tračare šofer školskog kombija cvjećarica poštar župnik gostioničar šetačica pasa grabljačica kosac skretničar učiteljica pjevanja krovopokrivač sakupljačica gljiva konobarice lovac tajnica strugar
odmahuju glavom
ne, nitko te još nije opazio
nitko te ne poznaje
kao da si samo moje priviđenje
ali produbljene bore govore
da i ti prolaziš
dakle ti postojiš
Lepo se imej, hvala ti, upam, da se kmalu kje srečamo.
Ana
Kar zadeva trg mi je bilo bližje da se natovorjeni z vrečkami
vračamo iz tržnice po drugi strani med prihajati na trg in
prihajati v trg je precejšnja razlika, če se ne motim...
Marsikakšna finesa ali na prvi pogled nepomembna drobnarija
zna biti zelo pomembna ali odločilna pri prevajanju iz jezika v jezik.
To sem se velikokrat prepričal pri prevajanju lastnih pesmi in sem
potem velikokrat spreminjal ali popravljal original...
Lahko noč
JUR
Drobec ranljivosti avtor Davorina
Zrno ranjivosti
Ponekad pomiluješ
kakvo stablo
recimo negdje tako
na osami
da ne ispadneš smiješan
pred pogledima
Možda imaš čak
i svoju smreku
bukvu ili hrast
za zagrljaje
samo da nije previše
na vidjelu
Padne li ti
kadgod na um
da bi zatim
to stablo nagrdio
ili ga šutnuo
da dokažeš
da nisi suviše sladak?
Ustvari
cijelo vrijeme čezneš
za buđenjima
u kojima je umjetnost
disanje djeteta
Arhimedova točka
u kojoj postaneš
nevažan.
Komentiranje je zaprto!