Forum
- Datum objave:
09. 09. 2009 ob 10:28 - Spremljaj
- Število komentarjev: 1157
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 70370 krat
PREVEDI PESEM
Prevajalski entuziasti na plan :-)))
Lp,
Zalka
Sledi končni prevod.
VSTANI, ČAS JE
Okovi zime so že prepereli.
V roso se je zdavnaj
pretočilo ivje.
Le na tvojih okamnelih
kolenih še poseda
srh dotika
in zbujaš se nepripravljena,
brez spisanih not
na pljučni mreni.
Pa vendar je v tebi začetek vseh začetkov,
v tebi so stoletja,
ki te z brstjem hrasta
(dokler metulj še spi)
vozlajo na seme,
ki nihaje zibke sanja
in hrepeni po mehkobi perja.
Vstani, čas je.
Okovi zime so že prepereli.
V roso se je zdavnaj pretočilo ivje.
Le popravi naslov na oglasni ;), izbriši hrvaški naslov
Objem!
Es ist Zeit langsam zu gehen /Ivan Korponai/
Es ist Zeit langsam zu gehen,
leise und ohne bittere Worte.
All die Erinnerungen die in mir waren,
und etwas für mich bedeuteten, sind blass.
Nicht mal die blühende Lüneburger Heide,
nicht mal das wunderschöne Lenninger Tal,
kann mich jetzt aus diesem Alptraum wecken.
Es ist Zeit leise zu gehen,
langsam und ohne bittere Worte.
Alles was war und was noch kommen sollte,
wollte ich irgendwo in mir, zur strafe vergessen.
Wollte ich, aber glauben sie mir, das kann ich nicht.
Es ist nicht ein Jahr, es sind über sechs und dreißig
Die ich wie ein tiefer Stempel in meinem Herzen trage.
Es ist Zeit langsam zu gehen,
leise und ohne bittere Worte.
Ich frage mich ob das alles war von meinem Leben,
stehe ich alleine an dem Anfang von meinem Ende?
Bin ich Froh oder auch verbittert im meinem Herzen,
dass es nicht anderes war, nicht so wie ich es mir wünschte.
Bin ich nun zufrieden und glücklich abschied zu nehmen?
Es ist Zeit leise zu gehen,
langsam und ohne bittere Worte.
Wer wird, und wer möchte mir schon verzeihen,
für all die schlechten Gedanken die ich in mir trage,
wer hat den Mut mir die Wahrheit ins Gesicht zu sagen
ohne zu Denken das er mich dabei Beleidigen könnte.
Es ist Zeit langsam zu gehen,
aber ich habe angst, kann ich das?
PREVOD /Ivan Korponai/ Čas je, da počasi grem
Čas je, da grem, počasi,
tiho in brez grenkih besed.
Vsi spomini, ki so bili v meni
in ki so mi kaj pomenili, so zbledeli.
Ne cvetoča Luenerburška pokrajina
niti prekrasna Lenningerska dolina,
nič me ne prebudi iz te nočne more!
Čas je, da grem, tiho,
počasi in brez grenkih besed.
Vse, kar je bilo in kar naj bi še prišlo
sem želel nekje v sebi, kot za kazen, pozabiti,
res sem hotel, a verjemite, ne morem.
Ne samo eno leto, več kot šestintrideset jih je,
ki jih kot poštno znamko iščem v srcu …
Čas je, da grem, počasi,
tiho in brez grenkih besed.
Je vse to res bilo moje življenje?
Stojim sam na vrhuncu lastnega konca?
Sem v srcu srečen ali tudi zagrenjen,
da ni bilo drugače, da ni bilo tako, kot sem si želel?
Jemljem slovo pomirjen in zadovoljen?
Čas je, da grem, počasi,
tiho in brez grenkih besed.
Kdo mi bo, kdo mi sploh lahko oprosti
vse slabe misli, ki jih iščem v sebi?
Je kdo, ki mi bo v obraz vrgel resnico
ne da bi se bal, da me bo s tem užalil?
Čas je, da grem, počasi,
tiho in brez grenkih besed.
Lidija
Stell dir mal vor das ist deine Welt,
keine Kreise, keine Linien, keine Gedanken…
Schau es dir an und sage ganz leise,
das ist meine Welt…
Sei ehrlich, ist das nicht eine lüge?
PREDSTAVLJAJ SI
Predstavljaj si, da je to tvoj svet.
Nobenih krogov, nič črt, nobenih misli ...
Razglej se in čisto mirno reci:
To je moj svet.
In, bodi iskren: Ni to laž?
Lidija
INTIMA
Naučila sam dovoljno
o intimi sazviježđa
i prstenju predaka,
o sluzavim algama,
što lome čvrstinu koraka
na lopatici mlinskog kola.
Naučila sam dovoljno
o fikciji slika, o mišu
što surfa po valovima Gugla
i otkriva famozna tkanja
u ćelijama kristala;
naučila sam dovoljno
o grickanju vremena
i tapiseriji (sve)mira,
što crnim rupama svjedoči
apsolutno postojanje ničega.
Sad znam da crna rupa
ima oblik beskonačnog
Ajfelovog tornja,
ali još ništa ne znam
o crnici Marsovog polja
i intimi žila,
što ni nalik nisu ovim
ispod stola,
na kojem dogorijeva svijeća
i hlapi moć pejotla,
što meksičku pustinju
presvlači u pariška svjetla.
Naučila sam mnogo i sad znam
da s tobom neću vidjeti Pariz.
Nikad neću napisati pjesmu
o boemskom slikaru na Monmartru.
Nikad se niko neće diviti
našem osmjehu u Luvru i nikad,
nikad nećemo istim pogledom
izmjeriti radijus blještavog kruga
i dubinu mraka, iza svijetlog ruba.
Nećeš mi pružiti ruku
kad s vrha krenem ka dnu
i možda ti neću uspjeti reći -
znaš, naučila sam se svašta
a o nama još uvijek ne znam ništa.
++++++++++++++++++++++
INTIMA
Naučila sem dovolj
o intimi sozvezdja
in prstanu prednika
o sluzastih algah,
ki na korcu mlinskega kolesa
lomijo trdnost korakov.
Naučila sam dovolj
o fikciji slike, o miški,
ki surfa na valovih Google-a
in razkriva famozna tkanja
v celicah kristala;
naučila sam dovolj
o najedanju časa
in tapiseriji (vse)mirja
ki z črnimi luknjami priča
o absolutnem obstoju niča.
Zdaj vem, da črna luknja
ima obliko neskončnega
Eifflovega stolpa,
vendar še nič ne vem
o črni prsti Marsovega polja
in intimi ožilja,
ki ni niti podobno tistemu
izpod mize,
na kateri dogoreva sveča
in hlapi moč pejotla,
ki mehiško puščavo
preoblači v pariški lesket.
Naučila sem veliko in zdaj vem,
da s teboj ne bom videla Pariz.
Nikoli ne bom napisala pesem
o boemskem slikarju na Montmartru.
Nihče ne bo nikoli občudoval
najin smehljaj v Louvreu in nikoli,
nikoli ne bova z enakim pogledom
izmerila premer bleščečega kroga
in globino mraka, izza svetlega roba.
Ne boš mi podal roke,
ko z vrha krenem proti dnu
in mogoče ti ne bom utegnila reči :
Veš, marsičesa sem se naučila
toda o naju, o naju tako malo, gotovo - nič.
Le eno besedo bi zamenjala v tem verzu:
... mehčajo trdnost korakov ... (lomijo ... zlamljajo ... spodnašajo ... ali kaj podobnega - že vem, da boš našel pravo besedo :))))!
Objem, breza, in še enkrat hvala!
Ne boš mi podal roke, (rodilnik)
Lp, Ana
Praznina je polna praznih besed
in pogledov brez izraza.
Nasičena je z mrkostjo sivine,
barve izgubljajo ugled.
Zakričim, pa ne slišim.
Pobožam drevo, pa ni dotika.
Pregrizem jekleni vrat.
Ven curlja praznina.
Bom končno izkrvavela?
Praznina
Praznina je puna praznih riječi
i bezizraznih pogleda.
Zasićena je mrklinom sivila,
boje gube ugled.
Zavrištim, a ne čujem ništa.
Pomilujem drvo, a nigdje dodira.
Pregrizem gvozdeni vrat.
Procuri praznina.
Hoću li konačno iskrvariti?
Ne trkajte /avtor: Silvy/
Pero z belim črnilom
na črnem snegu.
Sladke solze in
grenak smeh.
Bolečina žgečka
okostje.
Dež se dviga nad oblake.
Glava podpira dlani.
Jezik brez ust
uči se hoditi.
Ne trkajte.
Ostanite zunaj na toplem.
Ne kucajte
Pero s bijelom tintom
na crnom snijegu.
Slatke suze i
gorak osmjeh.
Bol golica
skelet.
Kiša se diže iznad oblaka.
Glava podupire dlanove.
Jezik bez usta
savladava hodanje.
Ne kucajte.
Ostanite napolju, bit će vam toplije.
Moje telo
bo nekoč spet prah
in bo pepel
in moj izgubljeni duh
bo nekoč našel
svojo ugasnjeno zvezdo
za mano bo ostalo
vse utrujeno človeštvo
kot plankton lebdeče
v breztežnosti
in črne luknje bodo
srkale
neka druga
neka druga
upepeljena telesa
in na nebu bodo
čarobne meglice
pobarvale Orion
v čarobne barve raja
kot da se ni zgodilo nič.
Orion
Moje će tijelo
jednom opet biti prah
bit će pepeo
i moj izgubljeni duh
će jednom naći
svoju ugašenu zvijezdu
iza mene će ostati
umorno čovječanstvo
kao plankton će lebdjeti
u svojoj lakoći
i crne rupe
će srkati
neka druga
neka druga
kremirana tijela
i na nebu će
čarobne izmaglice
obojiti Orion
zanosnim bojama raja
kao da se nije dogodilo ništa.
Hvala za pripombe. Upoštevano.
lp
JUR
lp, breza
mislim, da bi moral uporabiti "naučila sem se dovolj"
na valovih Google-a (bez e - Googla)
Zdaj vem, da črna luknja
ima obliko neskončnega - tu bi ohranila naraven vrstni red: zdaj vem, da ima črna luknja obliko ....
in še rodilnik:
Nikoli ne bom napisala pesem - pesmi
o boemskem slikarju na Montmartru.
Nihče ne bo nikoli občudoval
najin smehljaj v Louvreu in nikoli, - najinega smehljaja ali najinih smehljajev.
Zdaj pa mislim, da sem bila dovolj pozorna.
Pesem in prevod sta pa super.
Lp, Ana
Silvy
Joakim
:)
Prav?
Lidija
PREVOD Breza: INTIMA
INTIMA
Naučila sem se dovolj
o intimi sozvezdja
in prstanu prednika,
o sluzastih algah,
ki na korcu mlinskega kolesa
lomijo trdnost korakov.
Naučila sam dovolj
o fikciji slike, o miški,
ki surfa na valovih Googla
in razkriva famozna tkanja
v celicah kristala;
naučila sem dovolj
o najedanju časa
in tapiseriji (vse)mirja
ki z črnimi luknjami priča
o absolutnem obstoju niča.
Zdaj vem, da ima črna luknja
obliko neskončnega
Eifflovega stolpa,
vendar še nič ne vem
o črni prsti Marsovega polja
in intimi ožilja,
ki ni niti podobno tistemu
izpod mize,
na kateri dogoreva sveča
in hlapi moč pejotla,
ki mehiško puščavo
preoblači v pariški lesket.
Naučila sem veliko in zdaj vem,
da s teboj ne bom videla Pariz.
Nikoli ne bom napisala pesmi
o boemskem slikarju na Montmartru.
Nihče ne bo nikoli občudoval
najinega smehljaja v Louvreu in nikoli,
nikoli ne bova z enakim pogledom
izmerila premer bleščečega kroga
in globino mraka, izza svetlega roba.
Ne boš mi podal roke,
ko z vrha krenem proti dnu
in mogoče ti ne bom utegnila reči :
Veš, marsičesa sem se naučila
toda o naju, o naju tako malo, gotovo - nič.
Tole sem našla jaz:
Naučila sem se dovolj
o intimi sozvezdja
in o prstanu (prstanih) prednika (prednikov), ..... breza ima tu množino
o sluzastih algah,
ki na korcu (lopatici) mlinskega kolesa ....... korec je stara, neznana narečna beseda za mlinsko loputo ...), Slovenci jo razumemo kot strešnik, to pa tu ni
lomijo trdnost korakov.
Naučila sam (sem se) dovolj
o fikciji slike, o miški,
ki surfa na valovih Googla
in razkriva famozna tkanja
v celicah kristala;
naučila sem dovolj
o najedanju časa
in tapiseriji (vse)mirja (vesolja) ... mirja in tudi vsemirja v sl. težko kaj pomeni v tem smislu ..., kvečjemu vsemira
ki z črnimi luknjami priča
o absolutnem obstoju niča.
Zdaj vem, da ima črna luknja
obliko neskončnega
Eiffelovega stolpa,
vendar še nič (ničesar) ne vem
o črni prsti Marsovega polja
in intimi ožilja,
ki ni niti podobno tistemu
izpod mize (pod mizo), ... "izpod mize" nekaj vzamemo, "pod mizo" nekaj je :)
na kateri dogoreva sveča
in hlapi moč pejotla,
ki mehiško puščavo
preoblači v pariški lesket (pariške luči).
Naučila sem veliko (Veliko sem se naučila) in zdaj vem,
da s teboj ne bom videla Pariz (Pariza).
Nikoli ne bom napisala pesmi
o boemskem slikarju na Montmartru.
Nihče ne bo nikoli občudoval
najinega smehljaja (nasmeha) v Louvreu (Louvru) in nikoli,
nikoli ne bova z enakim pogledom
izmerila premer (premera) bleščečega kroga
in globino (globine) mraka (tu je že brezina vejica odveč) izza svetlega roba. ... rodilnik 2x
Ne boš mi podal roke,
ko z vrha krenem (ko se z vrha odpravim) proti dnu
in mogoče ti ne bom utegnila reči :
Veš, marsičesa sem se naučila,
toda o naju, o naju tako malo, gotovo - nič
( a o naju še vedno ne vem ničesar).
LP, Lidija
PS: Breza, še ti daj kakšno pripombo na popravo ;)
No, za nameček še:
ki z črnimi luknjami priča - s črnimi.
Intimo smo pa timsko prerešetali - kot v pravi delavnici. Upam, da ti je prav?
Lp,
Ana
;)No malo heca mora bit, samo, ni tako lahko dobro prevajat v slovenščino, sploh če to ni tvoj materni jezik, a ne JUR?
Ampak prav lepo je, da se trudiš, ker samo z direktno rabo in poskušanjem pridemo do avtomatizmov, ki izključujejo napake.
Breza, kaj pa ti praviš, je prevod ujel tvojo izpoved?
Lidija
Intima
Naučila sem se dovolj
o intimi sozvezdja
in o prstanu prednika ... (zdi se mi, da nekako lepše steče, ko se bere ... ni nujno, da ostane množina, zato predlagam, da ostane tako, kot je Jur napisal)
o sluzastih algah,
ki na lopatici mlinskega kolesa
lomijo trdne korake (?)
Naučila sem se precej (?)
o fikciji slike, o miški,
ki surfa na valovih Googla
in razkriva famozna tkanja
v celicah kristala;
naučila sem se dovolj
o najedanju časa
in tapiseriji vesolja,
ki s črnimi luknjami priča
o absolutnem obstoju niča.
Zdaj vem, da ima črna luknja
obliko neskončnega
Eiffelovega stolpa,
vendar še ničesar ne vem
o črni prsti Marsovega polja
in intimi ožilja,
ki niti malo ni podobno
tistemu pod mizo,
na kateri dogoreva sveča
in hlapi moč pejotla,
ki mehiško puščavo
preoblači v pariške luči.
Veliko sem se naučila in zdaj vem,
da s teboj ne bom videla Pariza.
Nikoli ne bom napisala pesmi
o boemskem slikarju na Montmartru.
Nihče ne bo nikoli občudoval
najinega nasmeha v Louvru in nikoli,
nikoli ne bova z enakim pogledom
izmerila premera bleščečega kroga
in globine mraka izza svetlega roba.
Ne boš mi podal roke,
ko se z vrha odpravim proti dnu
in mogoče ti ne bom utegnila reči:
Veš, marsičesa sem se naučila,
a o naju tako malo, gotovo ničesar. (?) ... ali pa tudi lahko ostane tako, kot si ti, Lidija, prevedla.
evo ... prisrčno se zahvaljujem vsem skupaj :)!
lp, breza
Komentiranje je zaprto!