Pala avtor
Maja EzgetaEvo Majo "pala" je i ova
Padla
Noč je tudi zvezde v negibnost ledu zabrisala,
ne migotajo, nepremične molčijo
kakor da jih je kreda v višavah narisala,
kakor da tudi one to puščobo slutijo.
Tihota povsod, v srcu, v mraku,
šele misel mi hipoma plaho
zadrhti v zraku.
Le pesem se še lahko v to noč prelije
a pisala bi, vsaj iz kaprice,
toda vse besede so enake v temni peči
tudi če jih spletem iz zlate žice
v ledeno temo se ne bi hotele uleči.
Tudi reka se v morju ubije,
srce ne najde lastnih sledi,
toplina davna iz oči se izlije,
ali to le solza s svojim sijajem
zasenčiti sonce želi?
Nekdo je ukradel še zadnji moj polet,
a leteti, to sem že znala!
Zlaži se mi vsaj tokrat, življenje,
da to ni konec, da nisem odpadla,
da se zaradi mraka ne vidi nebo
ali pa sem le v njega padla. ------------------------------
PalaI zvijezde je ova noć umirila ledom,
ne trepere, nepomične šute
u visini kao nacrtane kredom,
ko' da i one ovu pustoš slute.
I svuda mir je, u srcu, u mraku,
tek misao mi na trenutak
plaho zadrhti u zraku.
U ovu noć bi samo pjesma stala
i pisala bih, barem iz inata,
ali u tami sve su iste riječi
pa da ih kujem i od suhog zlata
u ledenu tamu odbile bi leći.
I rijeka sebe u moru ubije,
vlastiti trag ne nalazi srce,
toplina davna iz oka se izlije,
ili to samo suza sjajem
želi zasjeniti sunce?
I zadnji let mi netko ote,
a letjeti, pa to sam znala!
Slaži mi bar sad živote,
da nije kraj, da nisam stala,
da se od mraka ne vidi nebo
il' da sam samo u njega pala.