Pozdravljeni, že nekaj časa med izbrankami najdete svežo bero prejšnjega letnega časa. Tu je še podrobnejše poročilo z utemeljitvami našega izbora:

Kratke, nominirane:
Haiku (vsakdanje jutro) Marko Skok Mezopotamsky
Sami norci, Polde
Brahek, Murka
Prispodoba, Srecok
*** (Tako globoko), Sara Špelec
izbrana: Haiku 65, albin

Slika, ki je jasna: ulica, drevo, odsev, praznina. Haiku pa poleg te na prvi pogled takoj prepoznane slike ponuja tudi globlje interpretacije: ulica, ki velja za urbano in živo, je prazna, drevo, ki vedno stoji tam in ga imamo za samo po sebi umevno, v uličnem ogledalu (namenjeno temu, da se v gneči ne bi zaleteli ob uvozu na ulico), motri (pozorno opazuje) trenutno ali stalno praznino? Lahko je praznina le trenutna odsotnost vsega in deluje kot oddih, presenečenje, lahko pa je praznina tista, ki je tako prisotna, da prehaja s predmetov na bitja in je motrenje praznine pravzaprav lovljenje gibanja. Posrečena podoba, ki v notranjem ogledalu bralca prižiga zanimive slike in razmisleke.

Forma, nominirane:
Midva sva tiho, Sonofearth
Ivana Orleanska, Matej Krevs
Kufer, Evelina
izbrana: Drevinja (sonet), Jana Kolarič

Prvoosebni lirski subjkt, drevinja, ženska - drevo, negibno in vraščeno v tla, občuti pretakanje, življenje, četudi se ne more premikati, kot se živali ali človek. Tistega, ki potuje in se od tega na večer utrudi, vabi v svoje naročje k počitku. Utripanje srca se ji zazdi kot seme, pravzaprav nadomestek semena. Zanimiva dikcija, da po smrti drevinje v človeškem srcu obstaja seme. Bo to spomin, pribežališče? Sonet je zapisan v mojstrsko dodelani formi - ritem, slog in vsebina nas vzajemno prepričajo. Ob njem si lahko domišljamo, kako je biti drevo in kako hrepenimo po naročjih hladu, zelenja in miru, kar lahko najdemo v tem sonetu, ne da bi se premaknili s svojega mesta.

Tujejezične, nominirane:

Bez naslova (Svijet je izmišljen), Koki
Pesma, Mikailo m. z.
Salonska pesma, KKJ (Sarita)
Ti, moj, Emilija Mijaović
izbrana: Ne moraš uvek otići, Luiz, Milen Šelmić

 
Ljubezenska pesem, ki prinaša že znano nasprotje med umetnikom in njegovo stvaritvijo, tu na organski in všečen način zapelje bralca … Prvoosebni lirski subjekt se pogovarja z Luiz, ji očita, ker mu ne odpisuje na pisma, ki ji jih je pisal v mislih, in pravi, kako rad ima njene (tudi izmišljene) odgovore. Kljub vsem očitnim znamenjem neobstajanja Luiz postaja iz verza v verz bolj resnična in polnokrvnejša: spoznamo Luiz kot kontrast pesniku, predmet poželenja, njene oblike in obleke in več: Luiz kot duhovno hrano, upredmeteno dvojino, katere zgodba narašča in se vse bolj razpreda. Tako malce zapitemu, izgubljenemu, vremensko občutljivemu, depresivnemu in sanjavemu pesniku (njegova podoba se sklada z romantično predstavo) ne zamerimo, da se njegova Luiz v detajlih morda razlikuje od tiste, ki bi si jo ustvarili v svoji glavi. In prav pride, da je nasproti svoje (stvaritve) Luiz videti nezanimiv in ubog, takorekoč odveč. V bistvu pa v oživitveni prevari bralci izdatno sodelujemo: verjamemo vanjo in jo vidimo prihajati in sedati k vinu v beli obleki, in zazdi se celo, da je pesnik neresnični hrepeneči subjekt te pesmi, ki si ga je izmislila resnična Luiz.

Pesem poletja 2014, nominirane:

Bela kraljevska pot, Dani Bedrač
Oče, hvala ti (za šibka krila), Marko Skok Mezopotamsky
Ena, Li
You vs. All other human beings, Majamiloševič
Second hand, Karmen Vidmar
Ponavljanja, Majda Kočar Ob potoku
Bit, Timy
izbrana: Pesem samotarke, Hanja

Drugoosebni, odmaknjeni in hkrati prisotni glas pesmi opazuje samotarko, ki se nahaja v različnih družbenih konstelacijah, povazanih s potovanji in odzivi neznancev – npr. pohote v moških očeh, zaradi katere, se zdi, je v njej dozorela odločitev o oddaljevanju. Stiki z ljudmi so vse bolj površni in povezanost s seboj vse večja. Potovanje dojemamo kot simbol življenjske poti, vstopanje na vlak pa kot posvečanje notranjosti, ki se zgodi postopoma, zaradi občutka pretiranega ukvarjanja s postajami (s čakanjem, posedanjem, statičnostjo). Na vsaki postaji izstopi del, ki se je med potovanjem odluščil, izkazal za nepotrebnega. Kar ostane, je pesem, pridobljena z izkopavanjem, arheološkim brskanjem po duši. V tej pesmi je samotarka zares doma, ne v mestu, ki se pelje skozenj ali vanj. Usodi lahko sledimo zaradi samosti, ki je pretežen občutek sobivanja v tem času. Prepričljiva in sveža pesem, ki nam razkriva našo lastno samotnost.

Čestitke vsem avtorjem nominirank in izbrank, ki bodo objavljenje v naslednjem letnem zborniku.

Še veliko navdiha za pisanje!