1.

evaporiraj tiho, siva snov, in napolni pljuča

oblakov z razkošno drznim dežjem! norost

praviloma sega onkraj brežin jezika: v trd

bazalt kosti so vtkane vitice praspominčic,

porodna bolečina zvezd in radoživost živali

iz časov, ko je sonce sijalo še brez imena.

2.

in ko se z dolgimi nohti izkoplješ izpod balasta

metafor, se prikaže črvina kraljevske poti: bela

od vročih kažipotov, ki te iz dneva v dan vodijo

mimo rebričastih strnišč opuščenih planetoidov

razuma do nahajališč pojočih podzemnih voda,

do stvari brez lastnosti, da si tam zgradiš dom.

3.

a v izbi iz okamenelega ožilja preži lunina žival,

ki pevcem še onkraj smrti z lačnim, vrtinčastim

kljunom počasi pije besede z rok in liže grenak

med z lobanjskega dna: nenasitna žival, ki ji še

nikoli ni ušla nobena, še tako splošna človeška

misel in nobeno, še tako nepomembno dejanje.

Dani Bedrač