DREVINJA, sonet
Nogé so vpete v trdne korenine,
zemljíjo me, ko trup se k nebu vzpenja,
prst mati je, saj v njej se vse začenja,
iz zemlje rastem, temne bolečine.
In roke, ki posegajo v višine,
in moji boki – zibelka življenja,
in moje prsi z mlekom poželenja,
pod gladko skorjo skrite brazgotine.
Zahaja dan in na obzorju noč je.
Če mimo greš, ustavi se, popotnik,
položi vročo glavo mi v naročje,
naj te tolažim v urici samotni!
In bom za hip srcé človeško zrla,
za seme bo, ko bom nekoč umrla!
Odličen sonet z odlično tematiko. Sprašujem se/te samo, če je tisti klicaj na koncu soneta nujno potreben? Zdi se mi, da bi se sonet bolje zaključil samo s piko, torej s padajočo intonacijo.
Lp, shadyyy
Za svaku pohvalu!
Lijep pozdrav,
Mirko
Bravo, Jana, za odličen sonet o drevesu v obliki ženske, ki je počelo samo. Vse, zavedanje rojstva in smrti in tudi vsega, kar obstaja ter se godi med tema dvema skrajnima točkama, se v sonetu zrcali na tak popoln, ritmično, slogovno in mojstrsko formalno dodelan način. Čestitke.
Lidija
Jana,
moje čestitke za izbranko poletja :)
Lp, Lea
Pridružujem se čestitkam, Jana. Sredi poletnega vrvenja sem pesem kar spregledala. Zato pa toliko prisrčneje vzklikam: Čin!
Lp Andrejka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: janakolaric
- 28. 08. 2014 ob 11:27
- Prebrano 3051 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 561.72
- Število ocen: 17