Se spomniš, kako so ptice gnezdile na najinih blazinah iz gosjega perja, v zbranosti umika in pozabe razodete? Ko si se danes z obrazom obrnil proti meni, me je prevzela posebno zaupna toplina. Ko si se zamotal v preplet najinih prstov na nogah, v obredu vzajemnega prebujanja, si se mi zdel tako domače dober kakor mamin kruh, da sem poduhala tvojo skorjo, okušala tvojo rosno sredico in se z drobtinami prikupila ostanku dneva. V obotavljajočem krogu polbudnega sna je naju naplavilo v jutro.
Adagio
Sjećaš li se kako su gnijezdile ptice na našim jastucima iz guščijeg perja, razgolićene u leglu povlačenja i zaborava? Kad si se danas s licem okrenuo prema meni me je preplavila toplina povjerenja. I kad si se omotao pletivom naših nožnih prstiju, u obrednom uzajamnom buđenju, učinio si mi se tako domaćinski dobar kao mamin kruh, da sam morala pomirisati tvoju koru i okusiti tvoju voljnu sredinu, da se s mrvicama priljubim ostatku dana.
U usporenom krugu napola budnog sna ulazimo u luku jutra.
Narobe svet/Andrejka/
V svoji torbici stanujem ogledalo samo sebi daljinec lastnih gibov ključ do vrat prostorov, ki drugačni bi bili, če bi torbo kdo okrog obrnil in me stresel iz notranjosti.
Naopako okrenuti svijet
Stanujem u svojoj torbici, ogledalo samoj sebi, daljinski upravljač vlastitih kretnji, ključ do vrata prostora, što bi bili posve drugačiji kad bi neko okrenuo torbicu i istresao me iz unutrašnjosti.
Jesen je kot ženska v zreli lepoti. Prihaja z mirnostjo in s toplino v očeh, s sadovi sončnih dobrot v naročju.
Utrujeni roki ji počivata v mehkobi vetra, pozdravlja zapoznelo nabiralko medu na zmedeni roži, ki jo je ohladila jutranja rosa.
Zadnjič hvaležno poljubi sonce, vedoč, da je čas vročih podvigov mimo. Svoj čar nosi neslišno, neizogibno se stara tja proti zimi. Sneg bo nežno zaprl vrata za njo.
OBRAZ JESENI - DODIR PROLAZNOSTI
Jesen je kao zrela ženska ljepota. Prilazi smirena, s toplinom u očima i naručjem punim sočnih, sunčanih dobrota.
Umorne ruke pruža mekoći vjetra, maše zadnjoj skupljačici meda, što se na začuđenom cvijetu, ogleda u prehladnoj rosi.
Zahvalna upija mlačne poljupce sunca, osjeća da je šmugnulo vrijeme vrućih podviga. Ogrnuta uvelim čarima nečujno se okreće ka zimi. Iza nje će snijeg nježno zatvoriti vrata.
POŠASTNI PLES /Adisa/
Ugaša me s srepim pogledom kalnih oči, utiša z volčjim tropom besnih zveri, zastruplja s smrdečimi hlapi pijanih noči. Vitice shirane duše cefra, krhke poganjke sproti mendra. Trga nitke korenine do boleče praznine, hladne votline v breznu besa pošastnega plesa.
JEZIVI PLES
Gasi me svirepim pogledom mutnih očiju, utiša s vučijom hordom bijesnih zvijeri, truje smrdljivim hlapovima pijanih večeri. Trga lozice iznemogle duše, usput gnječi krhke izdanke. Čupa žilice korijena, do bola praznine, hladne šupljine u jami bijesa sati jezovitog plesa.
Dragi moji, Tomaž, Kerstin, Zelo čustveno sem prebral (in si kopiral) prevode moje pesmi. Ne misliti, da se vam "prilizujem", ker moram povedati: Oba sta izredno opravila nalogo - prava strokovnjaka. Posebej sem vesel, da vama je uspelo ohraniti bistvo, in vodilno nit pesmi do podrobnosti, obenem pa najti primerne besede v slovenščini. Res fantastično. Treba je vedeti, da prevod takoimenovane moderne poezije, ni niti približno zahteven, kot takšen prevod (upam da kolegi ne bodo užaljeni). Tukaj se potrjuje dejstvo, da bi prevajalci vedno morali biti pesniki. Recimo, prebral sem Jesenina (moj vzornik) od več prevajalcev in v časih bil zelo razočaran nad prevodi (bral sem v srbščini in slovenščini - Pavček je solidno prepesnil mnoge pesmi). Nekatere (v srp.) sem skušal po svoje prevesti in sem (bo ispadlo da se hvalim?) prepričan, da je ispadlo bolje kot pri nekaterih "znanih" prevajalcih, ki so tiskali pesmi v 5ooo izvodov! Še enkrat se vama iskreno zahvaljujem. Seveda, če imata čas... Kar naprej...
Breza, srček si, tako si me razveselila, da ti ne morem povedati. Lahko ti le rečem iskrena hvala in ti čestitam za tvoje krasne pesmi ter prevode. Bodi dobro, objem Adisa!
Res je dobrodošlo mnenje avtorja, ki ga prevajam, tudi če to mnenje ne bi bilo pozitivno, bi ga rada slišala :). Pravim, da se učim ... Tiste najboljše prevode bi rada objavila, tam kjer bo to pač mogoče, v spletni ali pa tiskani obliki, seveda, z vašim dovoljenjem :). Adisa, Kerstin, hvala, veseli me da sem zadela!
Možda bi bilo bolje (Đavo će ga znati), Da sam rodno polje Sinu mogao dati Umesto kompjutera.
Možda bi bilo bolje Da sam se držao pluga Moleći Boga da žito rodi. Tada bih bar imao drûga Koji mi konja vodi.
Možda bi bilo bolje Da me seljačka muka bije, Da imam sinova pet, I da me nikada nije Video beli svet.
MORDA BILO BI BOLJE
Morda bilo bi bolje (vedi si ga zlomek), Če bi rodno polje – Namesto računalnika – Sinu dal za domek.
Morda bilo bi bolje, Da bi držal se pluga In za pridelek molil. S tem bi imel vsaj druga, Ki bi mi konja vodil.
Morda bilo bi bolje Da bi trpel med voli, Imel sinov deset, In da bi me nikoli Ne videl beli svet.
* Pet sinov je postalo deset zaradi ritma. V prvi kitici sem zadnja dva verza obrnila, ker se mi zdi bolje, da se zadnji verz rima z enim od prej, da ne obvisi v zraku. Slednje bi priporočila tudi v izvirniku.
Zbudim se nekega jutra, in si rečem: "Ajde bre Maki, šta si kukavica! Voda nije tako hladna kao što izgleda. Kad mogu drugi, možeš i ti. Skoči i plivaj!" In tako... Zamižim in... "bućnem u vodu". Ali plavam, ali se potapljam?
DEŽNE KAPLJE - WOLF
Dež pada, na nebu koprena siva, Kaplja se za kapljo proti zemlji izliva. Uprizarjajo svoj igrivi ples, Kot da bi rekle – zdaj gre za res.
Kapelj ples človeku svoboda ponazarja. Ko pa s padcem se na tla konča, Na minljivost življenja opozarja, Isti ples boš plesal ti od zibelke do grobarja
Mokre kaplje nagajivo se smejijo, Ko z neba na rodno zemljo dol hitijo. Da njihov padec ne bi bil zaman, Rastlinam življenje dati si želijo.
Tako kot dežne kaplje, skozi življenje tudi mi hitimo, Kaj koristnega ustvariti vedno si želimo. Nekomu nekaj prej, nekomu drugemu kasneje Stara znanka – sreča – se nasmeje.
Dež pa še kar pada, uživam v čarobnem prizoru. Zdaj bi želel, da nisem tukaj, ampak na odmoru. Pot skozi divjino, skozi moč narave, mirno poteka, Ena kaplja, en kanček sreče na tem svetu za vsakega človeka.
KIŠNE KAPI
Kiša pada, na nebu koprena siva, Nebrojeno kapi na zemlju se sliva. U svom plesu živo se razigrale, Kao da kažu: s nama nema šale.
Svojim plesom sliku slobode daju; A kada kiša miris zemlje proba, Na prolaznost života kapi podsećaju: Tako plešemo od kolevke do groba.
Radosno su kapi doletele – Dočekalo sve ih tlo je rodno. One biljkama snagu dati žele – Zato im padanje nije besplodno.
Poput kapljica kroz život žurimo – Ostvariti šta korisno želimo. Kad- tad sunce svakoga ogreje – Poznanica sreća se nasmeje.
Kiša još pada – uživam u tom blagu. Lepo bi bilo bez obaveza biti, Skitati divljinom, srkati prirode snagu I svakom kapljicom čoveku sreće doliti.
Poskušal sem ujeti bistvo brez dobesednega prevajanja, pa tudi skrajšati nekatere verze, ker so, po mojem, predolgi.
PS. In zakaj „zelenaške“, a ne razbrazdane, ali pa izgrebane? Zato ker sem skozi pesem začutila goljufijo, oderuško prevaro, če se motim, Sigi, lahko popraviš :).
super je :) ja. nekako tako je bilo mišljeno, čeprav vsakič ko berem pesem za nazaj, (je že stara), se mi zdi kot da sem želel nekaj drugega povedat...
hvala za prevod, sem počaščen, škoda, da sem tako pozno opazil. =/