Ljudje ne čakajo, se ne shranjujejo na pergamentih za spomladne kresove.
Ljudje, ki jih vidim jaz, so podobni fadu, kot vešča, ki ponoči vonja melanholijo, in se ne pomiri, dokler brezsrčno sonce ne pljune v njena krila maternico zore.
Fado
Le persone non aspettano, non si mantengano sul pergamena per il falo di primavera.
Le persone, che le vedo io, sono simili il fado, come la falena, che di notte odora la malinconia, e non si calma, fino a quando il sole spietato non sputasse nelle sue ali l’utero d’aurora.
Serigala, ko sem brala tvoj prevod Fada, sem opazila par škratov in tudi nesprejemljivosti (kar se tiče italijanske sintagme). Preden ta prevod objaviš, ga bo potrebno dodelati. Ker se sama ne čutim dovolj sposobno, da bi ti svetovala izboljšave (in hkrati ne bi tudi sama kje udarila mimo, ti svetujem, da za pregled in kakšen poetični nasvet poprosiš Legya, ki se je na tem področju (prevajanje v italijanščino in tudi popravljanje in izboljšava naših približnih prevodov) že izkazal!
o, senada! :-) kako lepo presenečenje, moj prvi prevod v hrvaščino ...
verze v prvi kitici sem še malo spremenila, izpustila sem ponovitev, ki mi že prej ni bila najbolj všeč, upam, da ni narobe, da sem to naredila še med ocenjevanjem (če je pa pesem še čisto sveža in upogljiva) ... moja nepotrpežljivost mi spet ni dala počakati še dan ali dva, preden jo objavim.
Všeč mi je, da nisi prevajala dobesedno. Če poskušam obdržat to formo in sporočilnost, bi lahko bil recimo prevod z rahlimi popravki, takšen:
Fado
Le persone non aspettano, non si mantengono sulla pergamena per i falò primaverili.
Le persone, che vedo io, sono simili al fado, come la falena, che di notte odora la malinconia, e non si calma, fino a quando il sole spietato non sputa nelle sue ali l’utero d’alba.
Meni mogoče zato zveni, ker v slovenšči ljudje, ki jih vidim jaz / se mi zdi poudarjen in mi paše zraven kratek premor, vdih. No tako sem jaz brala. :) Najboljš da se avtorica odloči, pa bo. :) hehe
O Serigala hvala za prevod :D In tud tebi Legy za popravke ;) Tale ljudje, ki jih vidim jaz / z unim le-jem in brez. Oboje mi zveni v redu, tako da bom zadovoljna z in brez.
Mislim ne poznam italijanščine, ampak iz španščine prevedeno je približno takole: / la gente que la veo yo / torej ljudje, ki jih vidim jaz. Ta la (če mislm prav) je podoben oz. skorajda isti kot tisti /le/ pri italjanski verziji ... A se motim?
Serigala, Legy in Nemo: prav tisti "le" me je ziritiral, da sem se oglasila. Zanj sem 100 posto prepričana, da ne paše noter (je le ostanek zaradi dobesednega prevoda iz sl.), zato je fajn da bo pesem brez! Fino sta jo dodelala, Serigala in Legy!
Sredi gostote, sredi mase diha dvorezni meč, odet v oholost. Tihi šepet, skriti dotik neštetih pomenov na livadah brez smisla. Iskanje resnice v nejasni kopreni. Pogledi zalivajo usahle brazde čutov, ki čakajo v skritih sobanah. Valove tihih opozarjanj odrivajo nekam v zaledje.
USRED NEČEGA
Sred gustoće, sred mase disanja dvosjekli mač u koricama oholosti. Tihi šapat, prikriveni dodir nebrojenih značenja na livadama bez smisla. Traganje za istinom pod nejasnom koprenom. Pogledi zalijevaju isušene brazde osjećaja što čame u skrivenim sobama. Valove tihih upozorenja ćuškaju negdje u zaleđe.
ČUTIM
Čutim te, čeprav za zidovi zamegljene daljave. Čutim tvoje dihanje, svilnato se ovija okrog moje kože. Toplina jezika drsi po gladini sleherne pore. Čutim prelivanje ustnic z njihovim sokom. Valovito me obliješ s šepetanjem mehkobe in tvoja koža me docela prekrije. Čutim prepletanje najinih bokov in njihovo drsenje v brezno ednine. Sence z obrisi izginejo z milje, skupaj z njenimi toni. V prijemu viharja vklenem svojo bit k tvoji in v dotiku čutnosti spolziva na pročelje prostranosti.
OSJEĆAM
Osjećam te, mada iza zidova zamagljene daljine. Osjećam tvoje disanje, svilenkasto se ovija oko moje kože. Toplina jezika klizi po utihi svih pora. Osjećam pretakanje sokova preko usana. Zapljuskuješ me valovima mekog šaputanja i tvoja koža me cijelu pokriva. Osjećam preplitanje naših bokova, klizeći se spuštaju u ponor jednine. Sjene s obrisima nestanu s miljea zajedno sa svim tonovima. U obujmu vihora privežem svoju bit uz tvoju i u dodiru čulnosti spuznemo na pročelje prostranosti.
ČUVAJ
Naklon, odet v gozdne sence, njegov vrh pokrit z nedotakljivo, silovito modrino. Na trenutke nežno, drugič sunkovito premikanje okorelih vej in njegovega upora v razprte peruti sokolovih oči. Oči s pogledom navzdol, na drobne točke neznanih bivanj. Z ostrino temne zenice zre na utrujeno naivnost v človeških telesih, ki se raztezajo po sledeh hrapavega ozemlja usod. S strpnostjo nasičeni čuvaj nadzoruje razpršenost toka v vulkanski neobvladljivosti.
ČUVAR
Nagib, odjeven u šumske sjene, njegov vrh je pokriven nedodirljivom silovitom modrinom. Ponekad nježno, katkad mahnito pomicanje okorjelih grana i njegov otpor u raširenim krilima sokolovih očiju. Oči uprte dole na sićušne tačke neznanih bivanja. Oštrinom tamne zjenice zuri u umornu naivnost u ljudskim tijelima, što se rastežu po tragovima hrapavog ozemlja usuda. Sa strpljivošću nasićeni čuvar nadgleda raspršenost toka u vulkanskoj neukrotljivosti.
Samomorilskemu kitu na obali iz ust polzi zmaj rdeče granaten in krilat golta nebo in vodo Maori vedo za kaj gre vsi drugi se čudijo napovedujejo apokalipso in žrejo lastne okončine dokler jih še kaj ostaja nato žrejo tuje zmaj znese prepeličje jajce izleže se črv po kolobarjih razpada da rojeva opice ki se sladostrastno režijo človekovi zmoti medtem ko se množijo vsepovprek da poblaznelo hehetanje odzvanja v kozjem meketu samo brada še manjka pulimo si dlako brke lase in kocine vsak po svoje izbira v kaj bo odet opice se krohotajo krohotamo kakšen svet gromozanske jagode so pogoltnile tržnico in ptiči padajo z neba da ljudje ne bomo lačni brez skrbi saj se ves čas žremo če ne sami pa nas gloda slaba vest
Loša savjest
Samoubilačkom kitu na obali iz usta puže zmaj krilat i crven kao šipak guta nebo i vodu Maori znaju o čemu se radi svi drugi se čude najavljuju apokalipsu i žderu vlastite ude dok im traju a potom žderu tuđe zmaj snese jaje prepelice izlegne se crv raspada se u kolobarima da rađa majmune koji se sa sladostrasnošću podsmjehuju ljudskoj zabludi dok se sve poprijeko neograničeno razmnožavaju tako da mahnito hehetanje odzvanja u kozjem meketanju samo brada još manjka čupamo si vlasi brkove kosu i dlake svako sebi odabira odjeću majmuni se grohoću grohoćemo kakav svijet glomazne jagode su progutale pijacu i ptice s neba padaju da ljudi ne budemo gladni bez brige žderemo se cijelo vrijeme ako ne sami potom nas glođe loša savjest
Mrmranje jeznih senc na robu brazd, ki jih je zaoral demon časa se upognjeno v zavetje ponujene dlani. Še včeraj so srca letela oznanjat pomlad, da ljubezen dobila bi potrdilo in bila bi zaklad. A zdaj so megle prešle Svit se kaže v zenici ljubljene, ki z rokami zagrne dan na mojem čelu. Na prazni mizi hitenja so oluščki dni, tistih, ki imajo še priti.
[b]Lupine dana
Mrmljanje nakostriješenih sjena na rubu brazda koje je zaorao demon vremena naginje se u zavjetrinu ponuđenog dlana. Još jučer su letjela srca najavljujući proljeće, da ljubav dobije potvrdu i postane vrijednost. Ali sad su se navukle magle. Svitanje je u zjenici voljene, koja rukama zagrće dan na mom čelu. Na praznom stolu hitanja su lupine dana, onih, koji trebaju tek stići.
NOVA SAMOTA
Vode izmivajo usodo donedavnega cesarstva svilnatih poljubov. Z nemim bleskom razpršenega neona v očeh spočenjava robote, ki bodo jedli atomski prah iluzij. Novi planeti so le žogice boga, ki se je učil igrati tenis. Mar nisva usoda mesa, mar nisva vesolje oddano za sladostrastja. Mar nisva stvaritelja nove samote …
Nova samoća
Vode ispiru usud donedavnog carstva svilenih poljubaca. Nijemim blijeskom raspršenog neona u očima oplođujemo robote koji će jesti atomski prah iluzije. Novi planeti su samo loptice boga koji se je učio igrati tenis. Zar nismo usud mesa, zar nismo svemiri poslani u sladostrašće. Zar nismo stvoritelji nove samoće…
včasih ko sem se neprestano prebujal posebno ob polnih lunah ko so sence in rdečkasti koncentrični obroči zapolnjevali mojo sobo
in ko je dež vse noči padal enakomerno kot sulice rimskih centurionov na galska naselja in rosil stekla mojih celofanskih oken
ko je veter v bližnjem gozdu kuštral drevesom lase in jim slačil pretesne obleke ko so trave dobivale še bolj izrazito fantastično zelenkasto halogensko barvo ko sem ponoči sameval v sobi in opazoval kako se materializirajo duše umrlih kako prehajajo skozi moje roževinaste stene osamljenosti
in bolj ko sem napenjal svoje možgane in oči bolj sem zaznaval njihove obrise
sami znani pokojni obrazi ki so zaznamovali moje življenje
duše so se samo sprehajale in nič niso govorile svetloba je bila medla in nekakšna božanska tišina in toplina je napolnjevala podpalubje moje duše one pa kakor da bi lebdele zavite v črne druidske kute
bilo me je strah in bela koščena roka mi je onemela da bi prižgal luč na moji lebdeči nočni omarici
komaj sem čakal da dozori jutro da razprši to iluzijo
bilo mi je nerodno da bi se komurkoli zaupal že tako so me imeli vedno za norca
neke noči nisem več zdržal preveč mi je trpinčilo dušo in telo
zaupal sem se prijatelju in on mi je dejal ves prestrašen naj se poškropim z blagoslovljeno vodo ker me je obsedel hudič
vzel sem več stekleničk in se podal v cerkev da jih napolnim
sam sem bil le moji prestrašeni koraki so odmevali po dolgi neskončni ladji slike svetnikov na stenah so se topile in me zlobno opazovale zrak se je nasitil z vonjem stopljenega laka tresel sem se in slaba vest me je prežemala
izza zakristije me je opazoval zveličar s svojim fluorescenčnim očesom hotel je sestopiti ves krvav s križa in se zrušiti name
vsak večer sem se škropil z blagoslovljeno vodo molil nekakšno svojo molitev v žepe pižame sem si tlačil stroke česna da ublažim zveličarjevo oko a strahu in slabe vesti nisem pregnal
nekaj časa je bilo vse spokojno normaliziralo se je moje duhovno življenje dokler nisem nekega večera ko je polna luna povila mojo melanholično sobo začel prebirati knjigo mojih priljubljenih sonetov in v njej presenečen uzrl na platnici s peresom zarisano posvetilo pokapano s krvjo
Tvoja Laura Anno domini I327
========================
LAURA
onda kad sam se neprestano budio posebno za vrijeme punog mjeseca kad su sjenke i crvenkasti koncentrični obruči ispunjavali moju sobu
i kad je kiša noćima padala ravnomjerno kao sulice rimskih centuriona po galskim naseljima i rosila stakla mojih celofanskih prozora
kad je vjetar u obližnjoj šumi mrsio kosu drveću i svlačio pretijesna odijela kad su trave dobivale još izrazitiju fantastičnu zelenkasto halogenu boju kad sam noću sam čamio u sobi i promatrao kako se materijaliziraju duše umrlih kako prolaze kroz moje rožnate zidove usamljenosti
što sam više napinjao mozak i oči bolje sam razaznavao njihove obrise
sve sami poznati pokojni obrazi koji su obilježili moj život
duše su samo šetale – ništa nisu govorile svjetlost je bila mutna i nekakva božanska tišina i toplina ispunjavala je potpalublje moje duše a one kao da lebde zavijene u crne druidske kute
strah me je bilo a bijela koščata ruka mi je utrnula da bih upalio svijetlo na svom lebdećem noćnom ormariću
jedva sam čekao da dozori jutro da rasprši tu iluziju
bilo mi je neugodno da se bilo kome povjerim ionako su me uvijek tretirali kao budalu
jedne noći nisam više izdržao previše mi je mučio dušu i tijelo
povjerio sam se prijatelju i on mi je rekao sav prestrašen da se poškropim blagoslovljenom vodom jer me je obuzeo vrag
uzeo sam više bočica i krenuo u crkvu da ih napunim
bio sam sam samo moji prestrašeni koraci su odjekivali po beskrajno dugoj crkvenoj lađi slike svetaca na zidovima su se topile i zlobno gledale zrak se je zasitio mirisom istopljenog laka tresao sam se i grižnja savjesti me je prožimala
iza sakristije me je promatrao spasitelj svojim fluorescentnim okom htio je sići sav krvav s križa i srušiti se na mene
svake večeri sam se škropio blagoslovljenom vodom molio nekakvu svoju molitvu u džepove pidžame sam trpao glavice češnjaka da ublažim spasiteljevo (božje) oko ali straha i grižnju savjesti nisam otjerao
neko vrijeme je bilo sve spokojno normalizirao se moj duhovni život dok nisam jedne večeri kad je pun mjesec povio moju melanholičnu sobu počeo čitati knjigu svojih priljubljenih soneta i u njoj iznenađen ugledao na koricama perom zapisanu krvlju pokapanu posvetu