Forum
- Datum objave:
09. 09. 2009 ob 10:28 - Spremljaj
- Število komentarjev: 1157
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 70461 krat
PREVEDI PESEM
Prevajalski entuziasti na plan :-)))
Lp,
Zalka
imam nekaj pripomb / predlogov
1. V verzu
bezbrojne bačve vina,
bi bližje originalu bila beseda mnoge
2. V verzu
u tamnu noć uspomena.
mislim da bi bilo bolj primerno uporabiti besedo sjećanja
3. Za zadnja dva verza bi predlagal
pristao na suprotnoj obali
i usidrio smiješak na svom licu.
Lep pozdrav
JUR
Glede tvojih pripomb:
1) mi je ljubša besedna zveza bezbrojne bačve vina,
2) se strinjam, sem kolebal med obema besedama,
3) priznam, tule si mi zelo pomagal, obalo sem imel v precepu, v zadnji verz pa nisem bil čist prepričan.
Najlepša hvala in lep pozdrav,
mezopotamsky
Spet poskušam. :)
Fado
Ljudje ne čakajo,
se ne shranjujejo na pergamentih
za spomladne kresove.
Ljudje, ki jih vidim jaz,
so podobni fadu,
kot vešča, ki ponoči
vonja melanholijo,
in se ne pomiri,
dokler brezsrčno sonce
ne pljune v njena krila
maternico zore.
Fado
Le persone non aspettano,
non si mantengano sul pergamena
per il falo di primavera.
Le persone, che le vedo io,
sono simili il fado,
come la falena, che di notte
odora la malinconia,
e non si calma,
fino a quando il sole spietato
non sputasse nelle sue ali
l’utero d’aurora.
Lp S.
LP, Lidija
Mogoče se vpišem v kakšen tečaj, pa bo bolje! :)))
lp S.
ura je pozna in jaz
s smirkovim papirjem
brusim zarjavele sanje
majska sapa
dviga prah
med škripajoče
krošnje hrastov
Proljetno čišćenje
kasni je sat, a ja
šmirgl papirom
brusim zahrđale snove
majski dašak
diže prah
među krošnje
škripajućih hrastova
verze v prvi kitici sem še malo spremenila, izpustila sem ponovitev, ki mi že prej ni bila najbolj všeč, upam, da ni narobe, da sem to naredila še med ocenjevanjem (če je pa pesem še čisto sveža in upogljiva) ... moja nepotrpežljivost mi spet ni dala počakati še dan ali dva, preden jo objavim.
hvala :)
Všeč mi je, da nisi prevajala dobesedno. Če poskušam obdržat to formo in sporočilnost, bi lahko bil recimo prevod z rahlimi popravki, takšen:
Fado
Le persone non aspettano,
non si mantengono sulla pergamena
per i falò primaverili.
Le persone, che vedo io,
sono simili al fado,
come la falena, che di notte
odora la malinconia,
e non si calma,
fino a quando il sole spietato
non sputa nelle sue ali
l’utero d’alba.
Če se ti zdi, da bi kako drugače, povej.
Lep dan,
Legy
Sinoči sem zamudila
srebrne zvezde na nebu
zvlekla me je sila nemoči
v brezčasni sen niča.
Zjutraj, ko se je zora zbudila
kar ni dolgo od tega do sedaj
prebiram komaj živo budnost
med mrakom tihih besed.
16 sati
Sinoć sam propustila
srebrne zvijezde na nebu
sila nemoći me je usrkala
u bezvremenski san ničega.
Jutros, otkako se je zora probudila
što i nije bilo puno prije od ovog sada
iščitavam jedva živu budnost
među mrakom tihih riječi.
le persone, che le vedo io
a tukaj ta le zelo zmoti?
drugače mi je pa všeč! :)
hvala!
lp S.
Lp, legy
ljudje, ki jih vidim jaz / se mi zdi poudarjen in mi paše zraven kratek premor, vdih.
No tako sem jaz brala. :)
Najboljš da se avtorica odloči, pa bo. :) hehe
lp S.
1.jpg "Nemo")
Tale ljudje, ki jih vidim jaz / z unim le-jem in brez.
Oboje mi zveni v redu, tako da bom zadovoljna z in brez.
Mislim ne poznam italijanščine, ampak iz španščine prevedeno je približno takole:
/ la gente que la veo yo / torej ljudje, ki jih vidim jaz. Ta la (če mislm prav) je podoben oz. skorajda isti kot tisti /le/ pri italjanski verziji ...
A se motim?
prav tisti "le" me je ziritiral, da sem se oglasila. Zanj sem 100 posto prepričana, da ne paše noter (je le ostanek zaradi dobesednega prevoda iz sl.), zato je fajn da bo pesem brez! Fino sta jo dodelala, Serigala in Legy!
Torej absolutno glasujem za "brez le".
LP, lidija
Sredi gostote,
sredi mase diha
dvorezni meč,
odet v oholost.
Tihi šepet,
skriti dotik
neštetih pomenov
na livadah brez smisla.
Iskanje resnice
v nejasni kopreni.
Pogledi zalivajo
usahle brazde čutov,
ki čakajo v skritih sobanah.
Valove tihih opozarjanj
odrivajo nekam v zaledje.
USRED NEČEGA
Sred gustoće,
sred mase disanja
dvosjekli mač
u koricama oholosti.
Tihi šapat,
prikriveni dodir
nebrojenih značenja
na livadama bez smisla.
Traganje za istinom
pod nejasnom koprenom.
Pogledi zalijevaju
isušene brazde osjećaja
što čame u skrivenim sobama.
Valove tihih upozorenja
ćuškaju negdje u zaleđe.
ČUTIM
Čutim te,
čeprav za zidovi
zamegljene daljave.
Čutim tvoje dihanje,
svilnato se ovija
okrog moje kože.
Toplina jezika
drsi po gladini
sleherne pore.
Čutim prelivanje ustnic
z njihovim sokom.
Valovito me obliješ
s šepetanjem mehkobe
in tvoja koža
me docela prekrije.
Čutim prepletanje
najinih bokov
in njihovo drsenje
v brezno ednine.
Sence z obrisi
izginejo z milje,
skupaj z njenimi toni.
V prijemu viharja
vklenem svojo bit k tvoji
in v dotiku čutnosti
spolziva na pročelje
prostranosti.
OSJEĆAM
Osjećam te,
mada iza zidova
zamagljene daljine.
Osjećam tvoje disanje,
svilenkasto se ovija
oko moje kože.
Toplina jezika
klizi po utihi
svih pora.
Osjećam pretakanje sokova
preko usana.
Zapljuskuješ me valovima
mekog šaputanja
i tvoja koža
me cijelu pokriva.
Osjećam preplitanje
naših bokova,
klizeći se spuštaju
u ponor jednine.
Sjene s obrisima
nestanu s miljea
zajedno sa svim tonovima.
U obujmu vihora
privežem svoju bit uz tvoju
i u dodiru čulnosti
spuznemo na pročelje
prostranosti.
ČUVAJ
Naklon, odet
v gozdne sence,
njegov vrh pokrit
z nedotakljivo,
silovito modrino.
Na trenutke nežno,
drugič sunkovito
premikanje okorelih vej
in njegovega upora
v razprte peruti
sokolovih oči.
Oči s pogledom navzdol,
na drobne točke
neznanih bivanj.
Z ostrino temne zenice
zre na utrujeno naivnost
v človeških telesih,
ki se raztezajo po sledeh
hrapavega ozemlja usod.
S strpnostjo nasičeni čuvaj
nadzoruje razpršenost toka
v vulkanski neobvladljivosti.
ČUVAR
Nagib, odjeven
u šumske sjene,
njegov vrh je pokriven
nedodirljivom
silovitom modrinom.
Ponekad nježno,
katkad mahnito
pomicanje okorjelih grana
i njegov otpor
u raširenim krilima
sokolovih očiju.
Oči uprte dole
na sićušne tačke
neznanih bivanja.
Oštrinom tamne zjenice
zuri u umornu naivnost
u ljudskim tijelima,
što se rastežu po tragovima
hrapavog ozemlja usuda.
Sa strpljivošću nasićeni čuvar
nadgleda raspršenost toka
u vulkanskoj neukrotljivosti.
Samomorilskemu kitu na obali iz ust polzi zmaj
rdeče granaten in krilat golta nebo in vodo
Maori vedo za kaj gre vsi drugi se čudijo
napovedujejo apokalipso in žrejo lastne okončine
dokler jih še kaj ostaja nato žrejo tuje
zmaj znese prepeličje jajce izleže se črv
po kolobarjih razpada da rojeva opice
ki se sladostrastno režijo človekovi zmoti
medtem ko se množijo vsepovprek
da poblaznelo hehetanje odzvanja
v kozjem meketu samo brada še manjka
pulimo si dlako brke lase in kocine
vsak po svoje izbira v kaj bo odet
opice se krohotajo krohotamo kakšen svet
gromozanske jagode so pogoltnile tržnico
in ptiči padajo z neba da ljudje ne bomo lačni
brez skrbi saj se ves čas žremo
če ne sami pa nas gloda slaba vest
Loša savjest
Samoubilačkom kitu na obali iz usta puže zmaj
krilat i crven kao šipak guta nebo i vodu
Maori znaju o čemu se radi svi drugi se čude
najavljuju apokalipsu i žderu vlastite ude
dok im traju a potom žderu tuđe
zmaj snese jaje prepelice izlegne se crv
raspada se u kolobarima da rađa majmune
koji se sa sladostrasnošću podsmjehuju ljudskoj zabludi
dok se sve poprijeko neograničeno razmnožavaju
tako da mahnito hehetanje odzvanja
u kozjem meketanju samo brada još manjka
čupamo si vlasi brkove kosu i dlake
svako sebi odabira odjeću
majmuni se grohoću grohoćemo kakav svijet
glomazne jagode su progutale pijacu
i ptice s neba padaju da ljudi ne budemo gladni
bez brige žderemo se cijelo vrijeme
ako ne sami potom nas glođe loša savjest
Mrmranje jeznih senc
na robu brazd,
ki jih je zaoral demon časa
se upognjeno
v zavetje ponujene dlani.
Še včeraj so srca letela
oznanjat pomlad,
da ljubezen dobila bi
potrdilo in bila bi zaklad.
A zdaj so megle prešle
Svit se kaže v zenici ljubljene,
ki z rokami zagrne dan
na mojem čelu.
Na prazni mizi hitenja
so oluščki dni,
tistih, ki imajo še priti.
[b]Lupine dana
Mrmljanje nakostriješenih sjena
na rubu brazda
koje je zaorao demon vremena
naginje se
u zavjetrinu ponuđenog dlana.
Još jučer su letjela srca
najavljujući proljeće,
da ljubav dobije
potvrdu i postane vrijednost.
Ali sad su se navukle magle.
Svitanje je u zjenici voljene,
koja rukama zagrće dan
na mom čelu.
Na praznom stolu hitanja
su lupine dana,
onih, koji trebaju tek stići.
NOVA SAMOTA
Vode izmivajo usodo
donedavnega cesarstva
svilnatih poljubov.
Z nemim bleskom
razpršenega neona v očeh
spočenjava robote,
ki bodo jedli
atomski prah iluzij.
Novi planeti
so le žogice boga,
ki se je učil igrati tenis.
Mar nisva usoda mesa,
mar nisva vesolje
oddano za sladostrastja.
Mar nisva stvaritelja
nove samote …
Nova samoća
Vode ispiru usud
donedavnog carstva
svilenih poljubaca.
Nijemim blijeskom
raspršenog neona u očima
oplođujemo robote
koji će jesti
atomski prah iluzije.
Novi planeti
su samo loptice boga
koji se je učio igrati tenis.
Zar nismo usud mesa,
zar nismo svemiri
poslani u sladostrašće.
Zar nismo stvoritelji
nove samoće…
Joker.
Hahljam se
tistim ...
Idealom.
Ljubezni ipd.
Smešno,
kako me s svojimi
škrbastimi nasmehi
skušaš oploditi.
Brez denarja, semena
in čustev.
Da, nekoč sem bila za - ljubljena.
Nekoč si vsa usta
zalepim pod šminko.
In se hahljam.
Brez zraka.
Ha ha.
Joker
I flout those ...
ideals.
Love etc.
Queerly, how you try to
impregnate me
with your gap-toothed smile.
Without money, semen
and emotions.
Well, yes. I had been in-love.
I've put my whole mouth
underneath lipstick once.
And I've flouted.
Sans air.
Ha ha.
I've enjoyed it! :)
LAURA
včasih
ko sem se neprestano prebujal
posebno ob polnih lunah
ko so sence in rdečkasti koncentrični obroči
zapolnjevali mojo sobo
in ko je dež vse noči
padal
enakomerno
kot sulice
rimskih centurionov
na galska naselja
in rosil stekla
mojih celofanskih oken
ko je veter v bližnjem gozdu
kuštral drevesom lase
in jim slačil pretesne obleke
ko so trave dobivale še bolj izrazito
fantastično
zelenkasto halogensko barvo
ko sem ponoči sameval v sobi
in opazoval kako se
materializirajo duše umrlih
kako prehajajo skozi moje
roževinaste stene osamljenosti
in bolj ko sem napenjal svoje možgane
in oči
bolj sem zaznaval njihove obrise
sami znani
pokojni obrazi
ki so zaznamovali
moje življenje
duše so se
samo sprehajale in nič niso govorile
svetloba je bila medla
in nekakšna božanska tišina
in toplina je
napolnjevala podpalubje moje duše
one pa
kakor da bi lebdele zavite v
črne druidske kute
bilo me je strah
in bela koščena roka mi je onemela
da bi prižgal luč
na moji lebdeči
nočni omarici
komaj sem čakal
da dozori jutro
da razprši to iluzijo
bilo mi je nerodno
da bi se komurkoli zaupal
že tako so me imeli vedno za norca
neke noči nisem več zdržal
preveč mi je trpinčilo
dušo in telo
zaupal sem se prijatelju
in on mi je dejal ves prestrašen
naj se poškropim
z blagoslovljeno vodo
ker me je obsedel hudič
vzel sem več stekleničk
in se podal v cerkev
da jih napolnim
sam sem bil
le moji prestrašeni koraki so odmevali
po dolgi neskončni ladji
slike svetnikov na stenah
so se topile
in me zlobno
opazovale
zrak se je nasitil
z vonjem stopljenega laka
tresel sem se in slaba vest
me je prežemala
izza zakristije me je
opazoval zveličar
s svojim fluorescenčnim očesom
hotel je sestopiti
ves krvav
s križa
in se zrušiti name
vsak večer sem se škropil z blagoslovljeno vodo
molil nekakšno svojo molitev
v žepe pižame sem si tlačil
stroke česna
da ublažim zveličarjevo oko
a strahu
in slabe vesti nisem pregnal
nekaj časa je bilo vse spokojno
normaliziralo
se je moje duhovno življenje
dokler nisem nekega večera
ko je polna luna
povila mojo
melanholično sobo
začel
prebirati knjigo
mojih
priljubljenih
sonetov
in v njej
presenečen
uzrl
na platnici
s peresom
zarisano
posvetilo
pokapano s krvjo
Tvoja Laura
Anno domini
I327
========================
LAURA
onda
kad sam se neprestano budio
posebno za vrijeme punog mjeseca
kad su sjenke i crvenkasti koncentrični obruči
ispunjavali moju sobu
i kad je kiša noćima
padala
ravnomjerno
kao sulice
rimskih centuriona
po galskim naseljima
i rosila stakla
mojih celofanskih prozora
kad je vjetar u obližnjoj šumi
mrsio kosu drveću
i svlačio pretijesna odijela
kad su trave dobivale još izrazitiju
fantastičnu
zelenkasto halogenu boju
kad sam noću sam čamio u sobi
i promatrao kako se
materijaliziraju duše umrlih
kako prolaze kroz moje
rožnate zidove usamljenosti
što sam više napinjao mozak
i oči
bolje sam razaznavao njihove obrise
sve sami poznati
pokojni obrazi
koji su obilježili
moj život
duše su
samo šetale – ništa nisu govorile
svjetlost je bila mutna
i nekakva božanska tišina
i toplina
ispunjavala je potpalublje moje duše
a one
kao da lebde zavijene u
crne druidske kute
strah me je bilo
a bijela koščata ruka mi je utrnula
da bih upalio svijetlo
na svom lebdećem
noćnom ormariću
jedva sam čekao
da dozori jutro
da rasprši tu iluziju
bilo mi je neugodno
da se bilo kome povjerim
ionako su me uvijek tretirali kao budalu
jedne noći nisam više izdržao
previše mi je mučio
dušu i tijelo
povjerio sam se prijatelju
i on mi je rekao sav prestrašen
da se poškropim
blagoslovljenom vodom
jer me je obuzeo vrag
uzeo sam više bočica
i krenuo u crkvu
da ih napunim
bio sam sam
samo moji prestrašeni koraci su odjekivali
po beskrajno dugoj crkvenoj lađi
slike svetaca na zidovima
su se topile
i zlobno
gledale
zrak se je zasitio
mirisom istopljenog laka
tresao sam se i grižnja savjesti
me je prožimala
iza sakristije me je
promatrao spasitelj
svojim fluorescentnim okom
htio je sići
sav krvav
s križa
i srušiti se na mene
svake večeri sam se škropio blagoslovljenom vodom
molio nekakvu svoju molitvu
u džepove pidžame sam trpao
glavice češnjaka
da ublažim spasiteljevo (božje) oko
ali straha
i grižnju savjesti nisam otjerao
neko vrijeme je bilo sve spokojno
normalizirao
se moj duhovni život
dok nisam jedne večeri
kad je pun mjesec
povio moju
melanholičnu sobu
počeo
čitati knjigu
svojih
priljubljenih
soneta
i u njoj
iznenađen
ugledao
na koricama
perom
zapisanu
krvlju pokapanu
posvetu
Tvoja Laura
Anno domini
I327
Komentiranje je zaprto!