Takrat se ravnokar prebujene oči še močno otepajo priprtih vek in motni pogled išče hišne copate, ki nikakor ne bodo prenesle šestega koraka skozi objokane trave.
Nikar. Ne poslavljaj se že ob prvem svitu.
Takrat se zvezde šele pogrezajo vase in skozi špranje mraka uhaja medla svetloba, ki plašno tipa, ne vidi, ne ve, do kod je sploh prišla in se negotovo oziraš, zaletavaš, spotikaš.
Počakaj. Ne odhajaj že ob prvem svitu.
Takrat se v megli prepleta jeza s hruščem šepeta. Z iglicami diha se tetovirajo pljuča, kri je črna, ker med borovjem v steklovini zrkla ni sonca in zrak je prekleto težak in prst sita vonja po gnilobi.
Ne! Nikar ne odhajaj ob tej uri.
Takrat se po gozdovih, s sekiro v roki, sprehaja molk. Lahko ti preseka pot v Tišino. Lahko zbudi zverino, ki te bo nagnala skozi podrast v lastno past
in potem bodo zaman tvoja tisočera usta, s katerimi bom klicala na pomoč.
breza
Ti, koji me požuruješ, nikad
Ne pozdravljaj se u prvi osvit.
Tada se upravo probuđene oči još čvrsto drže pritvorenih kapaka i mutni pogled traži kućne papuče, koje nikako neće podneti šesti korak kroz uplakane trave.
Nikad. Ne pozdravljaj se već u prvi osvit.
Tada se tek zvezde potapaju u sebe i kroz pukotine mraka beži prigušena svetlost, koja plašljivo pipa, ne vidi, ne zna do gde je uopšte došla i nespretno se okrećeš, zalećeš, spotičeš.
Sačekaj. Ne odlazi već u prvi osvit.
Tada se u magli prepliće bes sa bukom šapata. Sa iglicama daha se tetoviraju pluća, krv je crna jer među borovima u staklastoj jabučici nema sunca i vazduh je prokleto težak i zemlja sita trulog mirisa.
Ne! Nikad ne odlazi u taj čas.
Tada se po šumama sa sekirom u ruci šeta ćutanje. Može ti preseći put u Tišinu. Može probuditi zver koja će te naterati kroz šiblje u sopstvenu zamku
i onda će biti uzalud tvojih hiljadu usta s kojima ću zvati u pomoć.
Pozdravljena Breza,
Se lahko s prevodom priklonim tvoji današnji podčrtanki? Lp
Ufff, Vertigo, hvaaalaaa! Še nimam nobene svoje pesmi prevedene v srbski jezik. Hvala, res hvala! za tvoj trud. Upam, da mi ne boš zamerila, če popravim nekaj besed v tvojem prevodu, ker so bistvene za dojemanje pesmi. Recimo, v samem naslovu, besedo "požuruješ" bi trebalo popraviti v "pretičeš, prestižeš, zaobilaziš", ali pa v neko drugo besedo v tem pomenu. Mišljeno je kot "prehitevanje" recimo dogodkov, ko reagiramo na prvo žogo in se brezglavo zaletavamo ... Tudi beseda "nikad" v naslovu, kakor tudi v samem tekstu pesmi, ne funkcionira, predlagam, da jo popraviš v "nemoj". Besedo "nespretno", na koncu druge kitice, bi lahko popravila v "nesigurno" ali pa v neko drugo podobno besedo, s katro boš pričarala negotovost. Potem predlagam, da "u staklastoj jabučici" spremeniš v "u staklovini očne jabučice", ker šele potem bo jasno o čem govori ta verz. Upam, da nisem preveč zahtevna in da mi ne boš zamerila, ker prevod mora smiselno funkcionirati tudi v jeziku v katerega se prevaja. Zelo, zelo vesela bom, če objaviš ta prevod. Še enkrat, iskrena hvala za trud :-))!
Takrat se ravnokar prebujene oči še močno otepajo priprtih vek in motni pogled išče hišne copate, ki nikakor ne bodo prenesle šestega koraka skozi objokane trave.
Nikar. Ne poslavljaj se že ob prvem svitu.
Takrat se zvezde šele pogrezajo vase in skozi špranje mraka uhaja medla svetloba, ki plašno tipa, ne vidi, ne ve, do kod je sploh prišla in se negotovo oziraš, zaletavaš, spotikaš.
Počakaj. Ne odhajaj že ob prvem svitu.
Takrat se v megli prepleta jeza s hruščem šepeta. Z iglicami diha se tetovirajo pljuča, kri je črna, ker med borovjem v steklovini zrkla ni sonca in zrak je prekleto težak in prst sita vonja po gnilobi.
Ne! Nikar ne odhajaj ob tej uri.
Takrat se po gozdovih, s sekiro v roki, sprehaja molk. Lahko ti preseka pot v Tišino. Lahko zbudi zverino, ki te bo nagnala skozi podrast v lastno past
in potem bodo zaman tvoja tisočera usta, s katerimi bom klicala na pomoč.
breza
Ti, koji me prestižeš, nemoj
Ne pozdravljaj se u prvi osvit.
Tada se upravo probuđene oči još čvrsto drže pritvorenih kapaka i mutni pogled traži kućne papuče, koje nikako neće podneti šesti korak kroz uplakane trave.
Nemoj. Ne pozdravljaj se već u prvi osvit.
Tada se tek zvezde potapaju u sebe i kroz pukotine mraka beži prigušena svetlost, koja plašljivo pipa, ne vidi, ne zna do gde je uopšte došla i nesigurno se okrećeš, zalećeš, spotičeš.
Sačekaj. Ne odlazi već u prvi osvit.
Tada se u magli prepliće bes sa bukom šapata. Sa iglicama daha se tetoviraju pluća, krv je crna jer među borovima u staklastoj očnoj jabučici nema sunca i vazduh je prokleto težak i zemlja sita trulog mirisa.
Ne! Ne odlazi u taj čas.
Tada se po šumama sa sekirom u ruci šeta ćutanje. Može ti preseći put u Tišinu. Može probuditi zver koja će te naterati kroz šiblje u sopstvenu zamku
i onda će biti uzalud tvojih hiljadu usta s kojima ću zvati u pomoć.
Pozdravljena Breza,
Corpus Vitreum, delček vseh nas, ki mi dela težave se v srbščini reče Staklasto telo. Me zanima kako ti zdaj izgleda prevod? Lahko noč
Lepo, Vertigo, hvala! Vem, da ti beseda staklovina ni domača, po pravici povedano tudi meni ni, pa vendar sem jo vseeno uporabila, ker se mi je nekako sama od sebe "vpletla" v kontekst pesmi. Steklovina dobesedno pomeni Staklovina anat. = želatinozno rijetko vezivo koje ispunjava unutrašnjost očne jabučice između leće i mrežnice /prepričana sem, da to velja tudi za srbščino/. Mislim, da prevod vodsjaj očne jabučice ne bi bil dober, zato ker "tam, kjer ni sonca" ne more biti niti odseva. Seveda, vse to so le metaforične slike :-)). Ni potrebno, da dobesedno prevajaš, lahko se tudi "po svoje" poigraš z besedami, pomembno je le to, da si čim bližje izvirniku in da se sporočilnost ohrani. Prav vesela sem, da si se lotila prevajanja in počaščena, ker si izbrala mojo pesem. Hvala!
Vertigo, kaj če bi potem prevedla "u staklastim zenicama"? Lažje se bere, se ti ne zdi? Seveda, lahko tudi pustiš tako, kot si že prevedla. V hrvaščini obstaja beseda staklovina in sem bila prepričana, da je v srbšini enako. Ostalo se mi zdi super. Ko bom utegnila tudi sama se bom poigrala s prevodom te pesmi v hrvaščino. Prav zanima me ali bo kakšna razlika :-)). Vesela sem tvojega prevoda!
pospravili smo ostanke svojih teles v pisane kovčke s hitro pošto smo jih poslali na luno na mars
zaklenili smo se v matične ladje okostja naših duš so šklepetala od mraza srca so bila nema kot vesolje
ljubili smo se v kapsuli iz titana v hladnih skafandrih so nas dušila čustva parili smo se s fotoni v trdem osrčju zamrznjene teme
sipali smo žveplo in fosfor grizli v svinec v azbest
diamantne konice so zarezale v beločnice čez otrple zenice je kri zalila pogled sončni pletež je razpletla topa bolečina počasi smo nasedli na ledeno čer
marmorni sarkofagi zevajo prazni krivda nas žge kot novorojeno sonce
Krivnja
pospremili smo ostatke svojih tijela u šarene kovčege hitrom poštom smo ih poslali na mjesec na mars
zaključali smo se u matične lađe skeleti naših duša su škrgutali od studeni srca su bila nijema kao svemir
ljubili smo se u titanovoj kapsuli u hladnim skafanderima gušili su nas osjećaji parili smo se s fotonima u tvrdom osrčju sleđene tame
sipali smo sumpor i fosfor zagrizali u olovo azbest
dijamantni vrhovi su zarezali u bjeloočnice krv je preko ukrućene zjenice zalila pogled tupi bol je raspleo sunčevo pletivo polako smo nasjeli na ledeni greben
mramorni sarkofazi zijevaju prazni krivnja nas peče kao novorođeno sunce
Brezno, oprost, Jur me je opozoril, da je sončni pletež izraz za tretjo čakro, kar mi še na misel ni prišlo, zato bi ta del prevoda spreminila v:
... tupi bol je raspleo pletivo pupčane čakre
ali pa:
... tupi bol je raspleo manipuru u središtu solarnog pleksusa
Lahko bi me tudi sam opozoril na to napako :-), saj prav nič ne bi bila užaljena, nasprotno, saj za to imamo delavnico. Prosim, povej mi, kaj ti bolj ustreza, da lahko popravim prevod.