svoju pesmu si sam preveo ja sam ti samo pomogao i dao par predloga, ja sam isto tako zahvalan ako mi neko pomogne... znači pesma je tvoja a i prevod. Ako i drugu put pokušaš nešto uraditi, uradi, pomoći ću ti koliko mogu.
Breza tvoj prevod v hrvaščino mi je zelo všeč, če želiš ga lahko objaviš.
Ma ne, mezopotamski, ti si prevajal svojo pesem in prevod je tvoj, kot sem že prej omenila; moja je le prijateljska pomoč. Lahko objaviš prevod pod svojim imenom :-). Še veliko navdiha! Lep pozdrav, breza
<a href="http://www.pesem.si/article.php?blog_id=29530">Brezi (HAIKU)</a> avtor <a href="http://www.pesem.si/clani.php?idc=1179" title="Več objav tega avtorja">mezopotamsky</a>
Pozdravljena Breza! Objavil bom srbski prevod, ker menim, da je hrvaški pač tvoj, tako čutim. Mi je pa zelo ljub:) Upam, da nisi huda;) V zahvalo sem prevedel tale haiku, če imaš kakšno pripombo popravi;)
Brezi (haiku)
V stampedu burje breza brezo objema žolto poljublja.
Hvala, mezopotamsky, sem počaščena :-)! Nobene zamere ni, razumem zakaj tako čutiš in spoštujem. Tvoj haiku v izvirniku je čudovit. V prevodu popravi naslov in prvi verz, imaš šest zlogov. Naslov lahko daš v oklepaj.
svetlobe se najbolje znebiš tako da jo pred spanjem odložiš v škatlo za čevlje poleg izrabljenih solz in koščkov dišečega neba ki si jih tistega večera ljubeče pobrala iz blata hrepenenja kljub temu da so se ti drobile dlani in je dež sproti izpiral vonjave iz krvavečih nosnic jeseni
Legy
Savet
Svetlosti se najlakše otarasiš tako da je pred spavanjem ostaviš u kutiji za cipele pored istrošenih suza i delića mirišljavog neba koje si te večeri s ljubavlju pokupila iz blata želja uprkos tome da su ti se dlanovi drobili i da je kiša isprala mirise iz krvavih nozdrva jeseni.
Spakovala sam smisao postojanja u prosvetljen trenutak današnje stvarnosti. Nimalo mudro, ni razumno, čudno je uzgledao kao ton bez odjeka.
ZEN, Vertigo (prevod)
Smisel bivanja sem zapakirala v prosvetljeni trenutek današnje stvarnosti. Niti malo modro in tudi ne razumno. Zdel se je čuden, kakor ton brez odmeva.
Nema razlike između sarkofaga ugaslih sazviježđa i tvoga, zar ne, dobri moj oče? Uvijek je to sigurna kuća, s vratima bez izlaza i pogledom obrnutim unutra. Negdje iza su nepregledna igrališta, ringišpil sa zvjezdanim sjedištima, tobogan, s vrećom iz oblaka, za siguran pad. Unutra. Negdje iza je neizmjerna zračna postelja i početak svih priča, čiji je kraj zapisan u živopisnim zvečkama tišina.
Takvih nema u ovdašnjim trgovinama, a opet se penjemo na prste i zavirujemo na najviše police, kao da bi htjeli sami sebe prerasti i odjednom završiti sve priče. Ne da bi zaspali.
NEDORASLI
Ni razlike med tvojim sarkofagom in sarkofagi ugaslih sozvezdij, mar ne, dobri moj oče? Vedno je to varna hiša z vrati brez izhoda, s pogledom obrnjenim v notranjost. Nekje izza so nepregledna igrišča, vrtiljak z zvezdnatimi sedali, tobogan z vrečo iz oblakov, za siguren pristanek. Notri. Nekje izza je neskončna zračna postelja in začetek vseh zgodb, katerih konec je zapisan v živopisnem rožljanju tišin.
Takšnih ni v tukajšnjih trgovinah, pa se vseeno vzpenjamo na prste in kukamo na najvišje police, kot da bi hoteli sami sebe prerasti in naenkrat zaključiti epilog vseh zgodb. Ne, da bi zaspali.
Pozdravljeni, evo še en poskus prevoda moje pesmi. Vesel bi bil, če bi kdo pogledal in popravil morebitne napake. Najlepša hvala. lp, mezopotamsky
ČLOVEK
Končno je zopet čas obstal. V duši se je tiho človek nasmehnil in kot nagajiv otrok stekel preko orumenelih trav jeseni. Vedel je, da vse umira, a vedel je tudi, da s tem ni konec vsega. Ni bilo slanih sledi otožnosti na njegovem licu, nikjer tudi ni bilo skal obupa. V njegovih očeh se je lesketalo toplo sonce življenja.
--------------------------------
ČOVEK
Konačno je ponovo vreme stalo. U duši se tiho čovek nasmešio i kao nestašno dete protrčao kroz žute trave jeseni. On je znao, da sve umire, ali je i znao, da to nije kraj svega. Na njegovom licu nije bilo slanih tragova tuge, nigde nije ni bilo stjena očaja. U njegovim očima se blistalo toplo sunce života.
prijatelju, pogledj ovo je moja verzija koju sam ti na brzinu napisao...
lp. Ivan
ČOVEK
I opet, na kraju je vreme stalo. U duši, tiho čovek se nasmešio i kao nestašno dete protrčao kroz žuto obojene trave ove jeseni. Znao je, da sve umire, ali znao je i to da nije kraj svega. Na licu njegovom nije bilo slanih tragova tuge, nigde nije bila ni stena očaja. U očima njegovim blistalo je toplo sunce života.
Ivane, dobro si to napisal, nimam kakšnih pripomb, razen "stene očaja" je množina, zato "nigde nije bilo ni stena očaja". Puno ti hvala! lp,mezopotamsky