Forum
- Datum objave:
09. 09. 2009 ob 10:28 - Spremljaj
- Število komentarjev: 1157
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 70460 krat
PREVEDI PESEM
Prevajalski entuziasti na plan :-)))
Lp,
Zalka
Lepe sanje, breza
U zagrljaju vetra
krošnje su plele čipku
bez početka i kraja,
galebi su se bezbrižno ljuljali
na nebeskim ljuljaškama,
more se uznemireno
nudilo obali,
a mi opčinjeni
čarolijom pred nama
dozvolismo da privremeno
umre prisustvo naše
u njihovm trajanju.
*
Na Obali - Vertigo, prevod
Krošnje so v objemu vetra
vezle čipko
brez začetka in konca,
galebi so se brezbrižno zibali
na gugalnicah neba,
morje se je
vzemirjeno ponujalo obali,
midva pa sva,
obsedena to čarovnijo,
razprostrto pred nama
dovolila,
da v njenem trajanu
začasno umre
najina prisostnost.
LP; Lidija
Nedeljsko popoldne
bosonog te slačim
s temnim pogledom
z medom ustnic
z vsemi prsti
z zobmi na verigi
z očmi v ušesih
in s srcem na preži
trd do obisti
do gole kosti
od semena brezmejno napet
jazbečar s tresočimi uhlji
blazna jesenska prikazen
s porumenelimi listi
neke deževne nedelje
v mrzlih lepljivih dlaneh
======================
Nedjeljno popodne
bosonog te svlačim
tamnim pogledom
medom usana
svim prstima
sa zubima na lancu
s očima u ušima
i s vrebajućim srcem
tvrd do krajnosti
do gole kosti
od sjemena beskrajno napet
jazavčar s treperećim ušima
ludo jesensko priviđenje
s požutjelim lišćem
jedne kišovite nedjelje
u hladnim ljepljivim dlanovima
Včasih zvečer
Ko ura oblizne veke noči,
sem lahko balzam ali šilo.
Lahko prebadam ali blažim:
eno z vsem, cel v enem.
Zapredek v času,
motnja nemirnih zaznav:
brutalna beseda dneva
ali mila, spokojna smrt
na ustnicah večera.
Lahko sem polarni sij
in sefirot na drevesu življenja,
mojster sprenevedanja in cenenih komedij.
Z vsem na voljo, a brezmejno nem.
In čakam, mižim na razpotjih,
nerodno vlečem vrv spomina
iz tvojih priprtih oči:
nemočen na pragu
nemih očitkov.
=============================
Ponekad uvečer
Kada sat lizne vjeđe noći,
mogu biti balzam ili šilo.
Mogu probadati ili blažiti:
jedno sa svima, u jednom cio.
Čahura u vremenu,
smetnja nemirnih opažanja:
brutalna riječ dana
ili mila, spokojna smrt
na usnama večeri.
Mogu biti polarni sjaj
i sefirot na stablu života,
majstor blefiranja i jeftinih komedija.
Na raspolaganju sasvim al' beskonačno nijem.
I čekam, žmirim na raspućima,
nespretno vučem uže uspomena
iz tvojih pritvorenih očiju:
nemoćan na pragu
prijekora nijemih.
Kdaj pa kdaj napišeš par sonetov,
kar tako, ker pač navdih je rekel,
pa ti že želijo brezna pekel,
že delijo sto in sto nasvetov.
Da rimač si prazni, so ti rekli;
da zajemaš rime iz gluhote,
da so verzi tvoji prazne gmote,
ki so s časom v ničnost se iztekli.
Ti pač ne poslušaš njih obsodbe,
saj ti pesem sama takte vliva,
vanjo stečejo se tvoje zgodbe.
S tabo sem, kar nase zdaj vzemiva
žolč in bes, dokler ne bo obsodbe
čarovniške. Sonet za svoj vzemiva.
SONET ZA SONETISTU
Tu i tamo napišeš par soneta –
Zato jer je nadahnuće reklo,
A već mnoštvo zlobe te opeklo
I primaš na stotine nasveta.
Da si prazan rimač, su ti rekli,
Da ti rima iz gluhoće izbija,
Da je tvoj stih prazna materija
I njegovi su se dani istekli.
A ti ne slušaš šta ti se viče,
Jer ti sama pesma ritam uliva –
U nju se uliju tvoje priče.
Sa tobom sam; neka se nas drži
Žuč i bes. Sonet nek se kod nas skriva
Dok se veštica na vatri ne sprži.
HVALA.
:)
Ko sem ga brala, sem tu pa tam opazila podiranje ritna in spremembo stopice, pa preskok iz deseterca v enajsterec (celo mv dvanajsterec), ampak sama preslabo znam srbsko, da bi si upala popravljati! Bova ob priliki kakšno rekla o tem! Se pa zavedam, da je pravajanje soneta izredno težko delo in ti si ga zavidljivo dobro opravil.
LP, lidija
Nisem spregledal, da ni vse v desetercu, ni šlo drugače. Ko pišem sonete v materinščini, vedno pazim, da so vsi verzi enako dolgi (pri meni je običajno 11 ali 12 zlogov), pri prevajanju pa je izredno težko. Da je to garaško delo, vidi se iz tega, koliko se nas poda na te spolzke steze. Druga je stvar koliko se to danes spoštuje in ceni...
Lep dan,
MAKI
Tišina v očeh (Legy)
Bela breza
Bela tišina
Tišina v očeh
Tišina v senci
Senci besed
Senci nemoči
Nemoči, da bi te objel
Nemoči, da bi te shranil
Shranil v kamen
Shranil v odmev
Odmev mirnega jezera
Odmev bledega tihožitja
Tihožitja ihteče jeseni
Tihožitja nezaceljenih ran
Ran, ki več ne skelijo
Ran, vžganih v granit
Granit v srcu
Granit v koraku
Koraku v brezčasje
Koraku brez poti
Poti na površino
Poti v globino
Globino brezna
Globino brez dna
Dna kozarca
Dna brez usedline
Usedline spominov
Usedline noči
Noči brez sna
Noči brez teme
Teme, ki pronica vame
Teme, ki polni praznino
Praznino, ki duši besede
Praznino, ki spira misli
Misli, ki samotno bledijo
Misli, ki vzbudijo nemir
Nemir obnemele pokrajine
Nemir dežne kapljice
Kapljice na umazanem oknu
kapljice, ki razjedajo gladino
Gladino ovenelega časa
Gladino spominov
Spominov na življenje
Spominov na nič
Nič v mojih dlaneh
Nič v mojih očeh
Očeh od sonca ožganih,
Očeh neiskrenih pogledov
Pogledov...
Ožganih...
Tišina u zjenicama
Bijela breza
Bijela tišina
Tišina u očima
Tišina u sjeni
Sjeni riječi
Sjeni nemoći
Nemoći da bih te zagrlio
Nemoći da bih te sačuvao
Sačuvao u kamenu
Sačuvao u odjeku
Odjeku mirnog jezera
Odjeku mrtve prirode
Mrtve prirode grcajuće jeseni
Mrtve prirode nezacijeljenih rana
Rana što više ne probadaju
Rana što tinjaju u granitu
Granitu srca
Granitu koraka
Koraka u bezvremenu
Koraka bez puta
Puta na površini
Puta u dubini
Dubini bezdana
Dubini bez dna
Dna čaše
Dna bez taloga
Taloga sjećanja
Taloga noći
Noći bez sna
Noći bez tame
Tame što proniče u mene
Tame što puni prazninu
Prazninu koja guši riječi
Prazninu koja ispire misli
Misli koje samotno blijede
Misli koje bude nemire
Nemire zanijemjele pokrajine
Nemire kišnih kapi
Kapi na prljavom prozoru
Kapi što razjedaju površinu
Površinu uvelog vremena
Površinu uspomena
Uspomena na žiće
Uspomena na ništa
Ništa u mojim dlanovima
Ništa u mojim očima
Očima suncem sprženim
Očima s neiskrenim zjenicama
Zjenicama
Sprženim
Ma kako naj bom hud? :)) Super je, hvala za tvoj trud! Sem počaščen, pa moja pesem, verjamem, tudi.
Lp, Legy
pomlad je odvihrala
poletje odpira duri
v venah ždi jesen
SEASONS
Spring stormed away
Summer is opening the door
Autumn lingers in veins
MUZA NA DOPUSTU – Jure Drljepan
svinčnik v roki
kakor veslo
brez čolna
plujem
po praznini
črk
praskam omet
z beline
papirja
nočni psi
zaman čakajo
na kost
čas bulji
v urne
kazalce
muze pa ni
MUSE ON VACATION
Pencil in my hand
Like an oar
With no boat
I'm sailing
Across the emptiness
Of letters
Scratching the plaster
Off of the whiteness
Of paper
Night dogs
Are waiting for the bone
In vain
Time gazes
At the hands
Of a clock
Muse
Still nowhere to be found
Kerstin
Od angleščine poznam nekaj osnov
zato sem
Time gazes
Into the
Hand
razumel kot
Čas pogleduje
v
roko
ali je kaj narobe če se to prevede kot
Time steares
at the Hands
on a clock
ali če se uporabi "clock Hands"???
Ostalo mi zveni prav lepo.
lp
JUR
V pesmi
SONET ZA SONETISTU
Tu i tamo napišeš par soneta –
Zato jer je nadahnuće reklo,
A već mnoštvo zlobe te opeklo
I primaš na stotine nasveta.
nasvet (SLO) = savet (SRB)
lp
JUR
gotovo misliš STAREs (strmeti). Izbrala sem gaze, ker mi zveni bolj poetično in ker vsebuje tudi časovno komponento (dolgo strmeti), lahko pa dava tudi stares, če te gaze moti.
Glede kazalca:
at the hands
of a clock
Lp,
Kerstin
Zlata vredi tvoje budno oko...
Pogosto prihaja do zmešnjave, če poznamo oba jezika res moramo biti pozorni.
Hvala ti, prijatelj. Popravljeno.
Lep pozdrav,
MAKI
gotovo misliš STAREs (strmeti). Izbrala sem gaze, ker mi zveni bolj poetično in ker vsebuje tudi časovno komponento (dolgo strmeti), lahko pa dava tudi stares, če te gaze moti.
Kerstin
ja, na stares sem mislil pa napačno natipkal. Če gaze pomeni tudi dolgo strmeti potem je to pravi izraz na tem mestu. Glede urnih kazalcev pa sem vprašal, ker se mi je samo beseda hand zdela premalo. Glede na moje precej revno znanje angleščine bi se lahko tudi motil in mi prav pride, če lahko kaj vprašam.
Še enkrat lepa hvala za prevod.
Jur
Z veseljem še kdaj,
Kerstin
res, nekaj naivne norosti je potrebne
za vračanje v predstave senčnih lutk
ne zanima me, zakaj
in nič ne vem o tem, kako je bilo
ko ste komaj prebujeni
hlastali po zraku
in razočarani zrli v iste
še bolj poševne stolpe
včasih si predstavljam
da pomežiknem vaši plemeniti tesnobi
ki jo pestujete v trebuhu -
le toliko, da zaželim srečo
spodaj se bo nekoč, upajmo
nakapljalo morje
osvetljenega sveta
in prenehali se boste čuditi
kako otovorjeni z nedolžnostjo
vstopate v jezik
rad neopazno švignem
skozi to svežino
in se očaran razpršim
med občudovanjem
Studenci
istina, nešto naivne ludosti je potrebno
za vraćanje u predstave s lutkama iza platna
ne zanima me zašto
i ništa ne znam o tome kako je bilo
dok ste jedva probuđeni
žudjeli za zrakom
i razočarano zurili u iste
još više ukošene kule
pokatkad zamišljam
kako namigujem vašoj plemenitoj tjeskobi
koju njegujete u trbuhu –
tek toliko da poželim sreću
dole će se jednom, nadajmo se
nakapati more
osvijetljenog svijeta
i prestat ćete se čuditi
kako natovareni s nedužnošću
ulazite u jezik
volim neprimjetno švignuti
kroz tu svježinu
i ushićeno se raspršiti
među divljenjem.
v tvoji modri sobi
sem zidal pročelja iz besed
oživljal sem usahle plamene
ob prekipevanju mleka
scefranih jeseni
tiho sem ruval sulice
iz svojega mehkega tkiva
posedajoč na kanapeju
sem zalotil tvoj obraz
ob rutinskem vsakodnevnem početju
(ko si mešala polento)
uvidel sem obraz tujke
in v srce se mi je prikradel
odkrhnjen občutek
ki sem se ga najbolj bal
postavila si me v vitrino
k svojemu nizu zaprašenih trofej
in počutil sem se
kot prostitut
dvainštiridesete avenije
ko sem odhajal
iz sobe ki ni bila več modra
ampak soba
v barvi
zaloputnjenih vrat
SOBA U BOJI ZALUPLJENIH VRATA
u tvojoj modroj sobi
sam zidao pročelja iz riječi
oživljavao sam ugasle plamene
kraj uskipjelog mlijeka
strgane jeseni
tiho sam čupao sulice
iz svog mekog tkiva
sjedeći na kanapeu
sam uhvatio tvoje lice
u svakodnevnom rutinskom poslu
(dok si miješala palentu)
prepoznao sam lice tuđinke
i u srce mi se ušuljao
okrhnuti osjećaj
od kojeg sam najviše strahovao
stavila si me u vitrinu
u niz svojih zaprašenih trofeja
osjećao sam se
kao muška prostitutka
sa četrdesetdruge avenije
kad sam odlazio
to više nije bila modra soba
već soba
u boji
zalupljenih vrata
Evo ti - milo za žajfo:
................................................................................................
Sijana
Kad si krenula nisi ni primijetila
da se zora cjenka s noćnim prodavačima
ah, što sve nismo kadri učiniti za metar, dva bijelog šifona!
tamo iza snova, na tarabi obzorja je bila obješena vreća bez dna
s čempresovih iglica je opadala jutarnja izmaglica
i kroz tvoje gole, otvorene pore su se provlačila
svilenkasto plavkasta vlakna
i tako upredena
si mekano uranjala u sedmu stranu neba
ispod je tekla rijeka
i činilo se, možda zbog sandala s tankim kaišićima,
što su ti se poput perja ovili oko gležnjeva, kao da lebdiš
tamo negdje, između
zabrinuto sam ti dobacila da nisi ptica
već toplokrvna riba u safirskom moru
i da ćeš se, nastaviš li tako, mrijestiti
u suznom kanalu
i kao da si se tek tada sjetila nogu
si zastala i potom si dugo stajala
s čempresovih iglica su klizila godišnja doba
i kroz tvoje gole, otvorene pore su pronicale nepogode
talog ti je izjeo sandale
i tako si ostala pod odronom vremena, Sijana.
Ponekad te još čujem kako dišeš kroz jednu nosnicu
dok grebeš po stijeni špilje
u kojoj se učiš plakati onako kako su plakali stalaktiti
prije nego što su postali stupovi.
breza
..................................................................................... ...
Sijana
Ko si se odpravila še opazila nisi
da zora baranta s preprodajalci teme
ah, česa vsega nismo zmožni storiti za meter, dva belega šifona!
tam nekje, izza sanj, na ogradi obzorja je visela vreča brez dna
z iglic cipres je odpadala jutranja meglica
in skozi tvoje gole, razprte pore so prodirala
svilnato modra vlakna
tako vtkana
si se nežno pogrezala v sedmo stran neba
spodaj je tekla reka
morda se je zaradi sandal s tankimi trakovi
ki so ti kakor peresa ovijali gležnje zdelo da lebdiš
tam nekje, vmes
zaskrbljeno sem te opomnila, da nisi ptica,
ampak toplokrvna riba v safirnem morju
in, da se boš, če boš tako nadaljevala
mrestila v solznem kanalu
kot, da bi se šele takrat spomnila nog
si obstala in potem še dolgo stala
s cipres so polzeli letni časi
skozi tvoje gole, razprte pore so prodirala neurja
sandale so ti razjedle naplavine
in tako si obtičala pod plazom časa, Sijana.
Včasih te še slišim, kako dihaš skozi eno nosnico,
medtem, ko praskaš po steni votline
v kateri se učiš jokati tako, kakor so jokali stalaktiti,
preden so postali stebri.
..........................................................................
usedline sem spremenil v naplavine, mislim, da bolj ustreza?
E, če bo še kakšen predlog, se slišimo zvečer.
lp
Komentiranje je zaprto!