Forum
- Datum objave:
09. 09. 2009 ob 10:28 - Spremljaj
- Število komentarjev: 1157
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 63659 krat
PREVEDI PESEM
Prevajalski entuziasti na plan :-)))
Lp,
Zalka
Pri prostem verzu nismo tako omejeni, hkrati pa je ta svoboda dvorezen meč, ker pri 'prostem' prevajanju zelo hitro izgubimo dimenzije, ki jih (večinoma) premore prosti verz, pa niso standardizirane: poseben tempo, dinamika, notranji ritem, napetost, morebitne besedne igre, recimo asonanca, in podobni slogovni prijemi. To ujeti je marsikdaj teže kot prenesti vsebino klasične pesmi v za to predpisan obrazec.
Navsezadnje pa ne tekmujemo, kaj je težje in kaj lažje; vse skupaj je odvisno še od drugih, povsem subjektivnih dejavnikov (kaj nam bolj leži, s čim se laže poistovetimo itd.), zato so, kot že breza poudarja, razprave o tem brezpredmetne. Naj živi pesem, v izvirniku in prevodu, takšna, da bo avtorju in prevajalcu v veselje in ponos ter da bo dosegla bralce. To je smisel vsega skupaj.
Kerstin
Seveda ti ne zamerim. Le zakaj bi. Ti si mojstrica (Lahko bi dodal še en pridevnik, pa ne bom) pisanja pa tudi prevajanja moderne poezije. Če ti to kdo ne prizna, je nerealen, subjektiven... skratka: ni pošten! Pa tudi do ocen mi ni stalo tako preveč, kot mogoče izgleda. Ne rečem, da na začetku ni bilo tako. Povedal sem samo svoje mnenje in ne vem, zakaj bi se morali vsi strinjati. Upam da ne vlada enoumnje.
Želim ti še veliko "nadahnuća".
Lep pozdrav... seveda tudi za Kerstin!
In, kot je že povedala Kerstin: Naj živi pesem, takšna in drugačna, v izvirniku in prevodu!
Lp, breza
Vzel sem si nekaj časa za "LIPO" - Ne gra, pa ne gre. Nekaj stvari sem popravil (vsaj mislim), vendar nisem zadovoljen. Naj kdo pomaga, samo da ostane 7/6/7/6.
Kaj sem naredil:
V drugi kitici sem (kot je Ana svetovala) "srčne rane" malo popravil, zdi se mi, za malenkost boljše. Dodal sem kitico (zadnjo, ne vem če tam sodi), ki je nisem imel, kar me je opozorila Kerstin.
Torej: HELP!
Se zahvaljujem za sugestije in
Lepo pozdravljeni!
MAKI
Zrno po zrno - pogača,
kamen na kamen - palača.
Prijatelju znaj:
Svakom besedom koju si dao,
trasiraš put za raj,
ili za pakao.
Svako dobro,
MAKI
Sama včasih spoznam, če mi kaj ne gre, da je bolje malo počakati ali se lotiti reči s povsem drugega konca (saj poznaš to: ustvarjalna blokada). Morda se ti je to zgodilo pri "Lipi" (samo ugibam).
Sama poznam premalo fines tvojega jezika, zato te raje sprašujem, kot bi kaj predlagala:
V prvi kitici:
sa cvećem me posipa - je to preteklik? - v originalu imaš pesem ves čas, do "zdaj pa je sirotica" v pretekliku.
Hm, rešitev "baš koliko treba" mi je za "segala globoko" preveč približno.
(Tretja kitica se mi "poje" Ptičice je lipica nudila sa hladom (ne vem pa, če ustreza sintaksi).
Tudi v zadnji kitici je simbolika prebujenja s poudarkom na ptičicah, ki bodo spet vesele in znova prepevale, ne toliko na lipovih vejah (čeprav seveda se bo vse to zgodilo zaradi oživitve drevesa).
Uh, res, težka naloga, tale Lipa zelenela je. Spomnila sem se še ene ideje: morda bi k navdihu in ideji pomagalo, da pesem poslušaš v različnih (zborovskih in drugačnih) izvedbah.
Lep pozdrav, pa brez zamere,
Ana
Ne vem, če se ravno trudim. Poskusiti ni greh - pravijo. Vaja dela mojstra - tudi tako rečejo. Pa tudi: "Bez alata, nema zanata". In kaj je za pesnika "alat"?
Večina je takih, ki bi rekla: talent. In koliko mu to pomaga pri prevodih? Dejal bi: bore malo, če nisi talentiran tudi za prevajanje. Hmm, zelo zapleteno je vse skupaj.
Ana, ti si raspravo o prevajanju dvignila na visoko strokovno raven, ki je zame zelo koristna, obenem pa zelo težko uporabna v prevodu - ali pa jaz nisem temu kos. Zato sem skušal "isprovocirat" prijatelje, naj "skočijo v vodo in plavajo z mano" ... Čakam da se kdo okurajži...
"Sa cvećem me posipa" to je sedanjik, popolnoma jasno, vendar je nemogoče vse "uštimati", da je "i vuk sit, i sve ovce na broju", razen če volk ne poje pastirja - malo za šalo, malo za res.
Hvala ti; Malo počitka si vzamem - mogoče stvar dozori.
Lep pozdrav!
MAKI
Dež pada, na nebu koprena siva,
Kaplja se za kapljo proti zemlji izliva.
Uprizarjajo svoj igrivi ples,
Kot da bi rekle – zdaj gre za res.
Kapelj ples človeku svoboda ponazarja.
Ko pa s padcem se na tla konča,
Na minljivost življenja opozarja,
Isti ples boš plesal ti od zibelke do grobarja
Mokre kaplje nagajivo se smejijo,
Ko z neba na rodno zemljo dol hitijo.
Da njihov padec ne bi bil zaman,
Rastlinam življenje dati si želijo.
Tako kot dežne kaplje, skozi življenje tudi mi hitimo,
Kaj koristnega ustvariti vedno si želimo.
Nekomu nekaj prej, nekomu drugemu kasneje
Stara znanka – sreča – se nasmeje.
Dež pa še kar pada, uživam v čarobnem prizoru.
Zdaj bi želel, da nisem tukaj, ampak na odmoru.
Pot skozi divjino, skozi moč narave, mirno poteka,
Ena kaplja, en kanček sreče na tem svetu za vsakega človeka.
KIŠNE KAPI
Kiša pada, na nebu koprena siva,
Nebrojeno kapi na zemlju se sliva.
U svom plesu živo se razigrale,
Kao da kažu: s nama nema šale.
Svojim plesom sliku slobode daju;
A kada kiša miris zemlje proba,
Na prolaznost života kapi podsećaju:
Tako plešemo od kolevke do groba.
Radosno su kapi doletele –
Dočekalo sve ih tlo je rodno.
One biljkama snagu dati žele –
Zato im padanje nije besplodno.
Poput kapljica kroz život žurimo –
Ostvariti šta korisno želimo.
Kad- tad sunce svakoga ogreje –
Poznanica sreća se nasmeje.
Kiša još pada – uživam u tom blagu.
Lepo bi bilo bez obaveza biti,
Skitati divljinom, srkati prirode snagu
I svakom kapljicom čoveku sreće doliti.
Se spomniš
židovsko dekle
ki v bisernih očeh
nosila si življenje
in strah
na vlaku
ki je vozil v smrt
in vse ostalo
po smrti je dišalo
v pepel zgorele so
družinske slike
igrišča prazna
so še zdaj
te oči
te oči
so videle
krvnike
nekdo nekoč
omenjal delo je
in raj
v rokah
so vtisnjene številke
ki so šivale
medlo kožo
ostale so grozljive slike
in pisma pisana
skrivaj.
Sjećanje
Sjećaš li se
židovska djevojčice
što si u bisernim očima
nosila žiće
i strah
na vlaku
koji je vozio u smrt
i sve drugo
je mirisalo na umiranje
u pepeo su se pretvorile
porodične slike
igrališta su još prazna
čak i sada
te oči
te oči
su vidjele
krvnike
neko je nekad
spominjao rad
i raj
u rukama
su utisnuti brojevi
koji su šivali
blijedu kožu
ostale su grozne slike
i pisma ispisana
krišom.
ko bi le videli
tvoje hlastanje po krvi
ko so te ovijali v platnene ovoje
izpustili bi te
osvobodili
poslali nad sedmerico
prekletstev
gradil bi veter
iz piramid
in sestavljal sonce
z večnim peskom
zlate puščave
ko si še poosebljal boga
si nisi nikoli mislil
da bo tvoja sveta beseda
zoglenela v sinaj
in nil stekel v jordan
in boš v polsuhem snu
čakal na svoj delež
egipčanskega medu
Mumija
da su barem vidjeli
tvoju halapljivost po krvi
dok su te umotavali u platnene povoje
ispustili bi te
oslobodili
poslali nad sedmoricu
prokletih
zidao bi vjetar
iz piramida
i spajao sunce
s vječnim pijeskom
zlatne pustinje
dok si se poistovjećivao s bogom
nisi nikada pomislio
da će se tvoja sveta besjeda
ugljenizirati u sinaju
i nil oteći u jordan
i da ćeš u polusuhom snu
čekati na svoj dio
egipatskog meda
Nekje med teboj in menoj je pot,
ki ni ne kratka ne dolga.
Nekje med teboj in menoj
je beseda, ki ni ne blaga ne ostra.
Nekje med teboj in menoj so pogledi in roka.
Nekje med teboj in menoj je smeh,
je pogled, je solza, je mrmranje v kopalnici.
Je stegnjen prst, je objem, je dreganje s komolcem.
Nekje med teboj in menoj
je lakota, je žeja, je želja po ramenu.
Nekje med teboj in menoj se nikoli ne srečava.
Nekje tam vmes si trgava oblačila s teles.
Nekje med teboj in menoj
sediva na postelji in se oblačiva za zunanji svet.
Nekje med teboj in menoj je pesem,
ki si je nikoli ne poveva.
Negdje između
Negdje između tebe i mene je put,
ni kratak ni dug.
Negdje između tebe i mene
je riječ, što nije ni blaga, ni oštra.
Negdje između tebe i mene su pogledi i ruka.
Negdje između tebe i mene je smijeh,
je pogled, je suza, je mrmljanje u kupatilu.
Je ispruženi prst, je zagrljaj, je gurkanje s laktom.
Negdje između tebe i mene
je glad, je žeđ, je želja za ramenom.
Negdje između tebe i mene se nikad ne srećemo.
Negdje tamo, između, si sa tijela trgamo odjeću.
Negdje između tebe i mene
sjedimo na postelji i oblačimo se za vanjski svijet.
Negdje između tebe i mene je pjesma,
što je nikad jedno drugom ne kažemo.
Imam pa eno vprašanje.
"prokletih" si lahko prevedemo v "prekletstev" ? Ker tukaj po moje mora biti "prekletstev", ker se navezujem na tiste egipčanske nadloge. Sicer pa jezik sigurno premalo poznam, da bi prišel do kakršnih koli zaključkov.
Res, zelo mi je všeč. Pa čeprav sta si jezika podobna, je melodija popolnoma različna. Skoraj kot da bi bili dve različni pesmi, kar se zvoka tiče.
Ampak, zavedel si jo (Brezo) sam, ko si napisal sedmerico prekletstev namesto sedmero prekletstev.
Izraz "sedmerica" se uporablja za osebe, sedmero bi bilo bolj primerno za stvari oziroma v primeru tvojih prekletstev za dogodke, nekaj, kar je pač prišlo nad ljudi.
Po moje je tukaj keč nesporazuma ...
Lidija
ispustili bi te
oslobodili
poslali nad sedmoricu
nad prokletstva
ali pa:
ispustili bi te
oslobodili
poslali nad sedam
prokletstava
???
ispustili bi te
oslobodili
poslali nad sedam
prokletstava
.
Če pa ti v konekstu bolj paše, kot si na začetku dala, pa seveda lahko pustiš, prevod je tvoj umetniški presežek!
Jaz pa že šibam popravljat orginal, v sedmero. :)
Hvala še enkrat in lep pozdrav :)
Prejel sem pismo iz domačega kraja,
Iz mojega kraja, iz Mirne peći.
Pismo je pisal sam Pepe Nagaja,
Pob, ki v okraju bolj močnega ni.
Takole pravi: »Tu ni nič prida.
Tale Peč naša je mirna preveč.
Tu za junake je stiska velika,
Saj o pretepih ni slišati več.
Prosim, prijatelj! S kom naj se tepem,
Vsak se zaklepa ko polžek v svoj dom.
Pridi vsaj ti. In kakor sem Pepe,
To ti obljubim, da zmagal te bom!«
To mi je pisal Pepe Nagaja,
Stari moj znanec iz Mirne peči.
Zdaj oprostite – vlak že odhaja –
Meni domov se pretepat mudi!
KAVGADŽIJA
Dobio sam pismo – to nije trač –
Iz moga kraja, iz Mirne peći.
Pismo je pisao Pepo Zadirkač,
Klinac, svađalica da ne može veći.
»Ovde ništa ne valja« tako piše,
»Peć je previše mirna« dodaje stručno,
»O tučnjavi se ne govori više,
Pa je za junake ovde mučno.«
Molim, prijatelju! S kim da se tučem,
Svi se kriju k'o pužić u svojoj kući.
Dođi barem ti. Tako sam odlučan,
Pa ti obećavam da ću te pretući!«
Tako mi piše da kod njega svratim
Stari poznanik iz Mirne peći.
Oprostite, idem da se mlatim,
Žurim, da mi voz neće uteći.
Lep pozdrav,
Kerstin
Lep pozdrav,
MAKI
IZLOMLJENI ZAGRLJAJI
Oduvijek je bilo tako –
prvo izbehara,
a potom se
uzvrpolje mravinjaci
uzduž kičme
i mi punimo
čašice koljena
polenom iščekivanja.
Otvaramo usta
i iz kaveza grla
razdragano ispuštamo
cijela jata grlica,
sve do prvog
klonuća sunca
nad ušiljenim vrhom
kamenog brda.
Potom nam se u pore
zavuče hlad
i do repnjače
istežemo majice,
da sačuvamo
žučne kesice,
i hladnim prstima
(na kojima nije dozorila nijedna jagodica)
potiskujemo,
u još dublju mračinu,
neiskorištene karte
za najavljeni ples krijesnica
na okruglom odru,
iza trepavica.
Oduvijek je bilo tako.
Sad bi, uistinu,
neko trebao
završiti priču,
onu o šišmišu,
koji je sanjao
da više ne spava
sa naopako okrenutom glavom,
dok, pred pećinom
ispred koje smo,evo,
opet zastali bacamo
skršene zagrljaje
na lomaču gladne vatre
i pripremamo lice
(s one strane svijetle nosnice)
na kurje oči,
što će nas opet bosti
kroz taban noći.
==========================
ZLOMLJENI OBJEMI
Od nekdaj je bilo tako –
najprej se razcveti
mravljišča pa se
zatem razkropijo
vzdolž hrbtenice
mi pa polnimo
kolenske čašice
s pelodom pričakovanj.
Odpiramo usta
in iz kletke grla
razposajeno spuščamo
cele jate grlic,
tja do prvega
izginotja sonca
za ušpičenim vrhom
skalnatega hriba.
V pore nam potem
zareže mraz,
zato raztegujemo
puloverje čez trtico,
da zaščitimo
žolčne mešičke
in z mrzlimi prsti
(na katerih ni dozorela še nobena jagodica)
tlačimo v še globljo mrakobo
neizkoriščene vstopnice
za ples napovedan kresničkam
na okroglem odru
izza trepalnic.
Od nekdaj je bilo tako.
Prav zares bi bil čas
da nekdo dokonča
zgodbo,
tisto o netopirju,
ki je sanjal,
da ne spi več
z narobe obrnjeno glavo,
medtem, ko izpred votline
pred katero smo se, glej,
zopet ustavili, mečemo
zlomljene objeme
na lomačo lačne žerjavice
in pripravljamo lice
(tisto na drugi strani svetle nosnice)
na kurje oči, ki nas
bodo znova bodle
iz podplata noči.
namesto
medtem, ko izpred votline
pred katero smo se, glej, ...
takole:
medtem, ko pred votlino
pred katero smo se, glej, ...
:)
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!