Forum
- Datum objave:
09. 09. 2009 ob 10:28 - Spremljaj
- Število komentarjev: 1157
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 63801 krat
PREVEDI PESEM
Ker se je prijelo prevajanje pesmi članov, začelo se je tu:
http://www.pesem.si/forum.php?action=vthread&forum=1&topic=3239
, odpiram temo pod rubriko, kjer so dobrodošle debate za razvijanje
prevodov, razmišljanja o tej temi, poskusi, predlogi ipd.
Prevajalski entuziasti na plan :-)))
Lp,
Zalka
Prevajalski entuziasti na plan :-)))
Lp,
Zalka
aha, super, da dobimo direktno mnenje od avtorice ...
Glede zadnega stavka pa vprašanje:
a o naju tako malo, gotovo ničesar. (?) ...
misliš s tem gotovo "prav gotovo" (sigurno, "ziher" "sto posto")
ali gotovo kot "skoraj " (kot v hrvaščini?) ?
če je to drugo, potem se mi zdi bolje tako, kot sem predlagala prej, če pa prvo, je pa na mesto "gotovo" boljše "skoraj zagotovo" ali pa "najbrž" ...
Intima
Naučila sem se dovolj
o intimi sozvezdja
in o prstanu prednika ...
o sluzastih algah,
ki na lopatici mlinskega kolesa
lomijo trdne korake.
Naučila sem se precej o fikciji slike, o miški,
ki surfa na valovih Googla
in razkriva famozna tkanja
v celicah kristala;
naučila sem se dovolj
o najedanju časa
in tapiseriji vesolja,
ki s črnimi luknjami priča
o absolutnem obstoju niča.
Zdaj vem, da ima črna luknja
obliko neskončnega
Eiffelovega stolpa,
vendar še ničesar ne vem
o črni prsti Marsovega polja
in intimi ožilja,
ki niti malo ni podobno
tistemu pod mizo,
na kateri dogoreva sveča
in hlapi moč pejotla,
ki mehiško puščavo
preoblači v pariške luči.
Veliko sem se naučila in zdaj vem,
da s teboj ne bom videla Pariza.
Nikoli ne bom napisala pesmi
o boemskem slikarju na Montmartru.
Nihče ne bo nikoli občudoval
najinega nasmeha v Louvru in nikoli,
nikoli ne bova z enakim pogledom
izmerila premera bleščečega kroga
in globine mraka izza svetlega roba.
Ne boš mi podal roke,
ko se z vrha odpravim proti dnu
in mogoče ti ne bom utegnila reči:
Veš, marsičesa sem se naučila,
a o naju še vedno ne vem ničesar.
LP, L
Glede zadnega stavka pa vprašanje:
a o naju tako malo, gotovo ničesar. (?) ...
misliš s tem gotovo "prav gotovo" (sigurno, "ziher" "sto posto")
ali gotovo kot "skoraj " (kot v hrvaščini?) ?
če je to drugo, potem se mi zdi bolje tako, kot sem predlagala prej, če pa prvo, je pa na mesto "gotovo" boljše "skoraj zagotovo" ali pa "najbrž" ...
Intima
Naučila sem se dovolj
o intimi sozvezdja
in o prstanu prednika ...
o sluzastih algah,
ki na lopatici mlinskega kolesa
lomijo trdne korake.
Naučila sem se precej o fikciji slike, o miški,
ki surfa na valovih Googla
in razkriva famozna tkanja
v celicah kristala;
naučila sem se dovolj
o najedanju časa
in tapiseriji vesolja,
ki s črnimi luknjami priča
o absolutnem obstoju niča.
Zdaj vem, da ima črna luknja
obliko neskončnega
Eiffelovega stolpa,
vendar še ničesar ne vem
o črni prsti Marsovega polja
in intimi ožilja,
ki niti malo ni podobno
tistemu pod mizo,
na kateri dogoreva sveča
in hlapi moč pejotla,
ki mehiško puščavo
preoblači v pariške luči.
Veliko sem se naučila in zdaj vem,
da s teboj ne bom videla Pariza.
Nikoli ne bom napisala pesmi
o boemskem slikarju na Montmartru.
Nihče ne bo nikoli občudoval
najinega nasmeha v Louvru in nikoli,
nikoli ne bova z enakim pogledom
izmerila premera bleščečega kroga
in globine mraka izza svetlega roba.
Ne boš mi podal roke,
ko se z vrha odpravim proti dnu
in mogoče ti ne bom utegnila reči:
Veš, marsičesa sem se naučila,
a o naju še vedno ne vem ničesar.
LP, L
Ja, Lidija, sem mislila na "skoraj", tako kot v hrvaščini, nimam pa nič proti, da ostane tako, kot si že zapisala :). Zanima me, ali si ta dva verza z določenim namenom sestavila v en verz, ali pa je škratek?
Naučila sem se precej o fikciji slike, o miški, ... zdi se mi, da nekoliko odstopa, zaradi dolžine ..?
Hvala!
breza
Naučila sem se precej o fikciji slike, o miški, ... zdi se mi, da nekoliko odstopa, zaradi dolžine ..?
Hvala!
breza
:)
Breza!
škratek, gotovo ( gotovo kot seveda ;) :))!
miško je treba prestavit dol:
Naučila sem se precej o fikciji slike,
o miški, ki surfa na valovih Googla.
... kot si že ti zapisala.
NO, se mi je kar zdelo. Če si mislila "gotovo" kot v hrvaščini, potem bo bolje po moje, ker "gotovo" v slovenskem jeziku nikoli ne pomeni "skoraj".
:)))
JUR, pesem bi bilo zdaj spet fino objaviti.
LP, Lidija
Breza!
škratek, gotovo ( gotovo kot seveda ;) :))!
miško je treba prestavit dol:
Naučila sem se precej o fikciji slike,
o miški, ki surfa na valovih Googla.
... kot si že ti zapisala.
NO, se mi je kar zdelo. Če si mislila "gotovo" kot v hrvaščini, potem bo bolje po moje, ker "gotovo" v slovenskem jeziku nikoli ne pomeni "skoraj".
:)))
JUR, pesem bi bilo zdaj spet fino objaviti.
LP, Lidija
O, punce ste bile pridne...
OK. Če je usklajeno in spremenjeno, kar je bilo potrebno, potem ta del delavnice zaključimo.
Končno besedilo prevoda je naslednje:
INTIMA
Naučila sem se dovolj
o intimi sozvezdja
in o prstanu prednika,
o sluzastih algah,
ki na lopatici mlinskega kolesa
lomijo trdne korake.
Naučila sem se precej
o fikciji slike, o miški,
ki surfa na valovih Googla
in razkriva famozna tkanja
v celicah kristala;
naučila sem se dovolj
o najedanju časa
in tapiseriji vesolja,
ki s črnimi luknjami priča
o absolutnem obstoju niča.
Zdaj vem, da ima črna luknja
obliko neskončnega
Eiffelovega stolpa,
vendar še ničesar ne vem
o črni prsti Marsovega polja
in intimi ožilja,
ki niti malo ni podobno
tistemu pod mizo,
na kateri dogoreva sveča
in hlapi moč pejotla,
ki mehiško puščavo
preoblači v pariške luči.
Veliko sem se naučila in zdaj vem,
da s teboj ne bom videla Pariza.
Nikoli ne bom napisala pesmi
o boemskem slikarju na Montmartru.
Nihče ne bo nikoli občudoval
najinega nasmeha v Louvru in nikoli,
nikoli ne bova z enakim pogledom
izmerila premera bleščečega kroga
in globine mraka izza svetlega roba.
Ne boš mi podal roke,
ko se z vrha odpravim proti dnu
in mogoče ti ne bom utegnila reči:
Veš, marsičesa sem se naučila,
a o naju še vedno ne vem ničesar.
OK. Če je usklajeno in spremenjeno, kar je bilo potrebno, potem ta del delavnice zaključimo.
Končno besedilo prevoda je naslednje:
INTIMA
Naučila sem se dovolj
o intimi sozvezdja
in o prstanu prednika,
o sluzastih algah,
ki na lopatici mlinskega kolesa
lomijo trdne korake.
Naučila sem se precej
o fikciji slike, o miški,
ki surfa na valovih Googla
in razkriva famozna tkanja
v celicah kristala;
naučila sem se dovolj
o najedanju časa
in tapiseriji vesolja,
ki s črnimi luknjami priča
o absolutnem obstoju niča.
Zdaj vem, da ima črna luknja
obliko neskončnega
Eiffelovega stolpa,
vendar še ničesar ne vem
o črni prsti Marsovega polja
in intimi ožilja,
ki niti malo ni podobno
tistemu pod mizo,
na kateri dogoreva sveča
in hlapi moč pejotla,
ki mehiško puščavo
preoblači v pariške luči.
Veliko sem se naučila in zdaj vem,
da s teboj ne bom videla Pariza.
Nikoli ne bom napisala pesmi
o boemskem slikarju na Montmartru.
Nihče ne bo nikoli občudoval
najinega nasmeha v Louvru in nikoli,
nikoli ne bova z enakim pogledom
izmerila premera bleščečega kroga
in globine mraka izza svetlega roba.
Ne boš mi podal roke,
ko se z vrha odpravim proti dnu
in mogoče ti ne bom utegnila reči:
Veš, marsičesa sem se naučila,
a o naju še vedno ne vem ničesar.
JUR, pohvala nam dobro dene!
Ni za kaj!
LP, Lidija
Ni za kaj!
LP, Lidija
Narobe svet/avtor: Andrejka/
V svoji torbici stanujem
ogledalo samo sebi
daljinec lastnih gibov
ključ do vrat
prostorov,
ki drugačni bi bili,
če bi torbo kdo okrog obrnil
in me stresel iz notranjosti.
Izokrenut svijet
Stanujem u svojoj torbici,
ogledalo sam samoj sebi,
daljinski upravljač
vlastitih kretnji,
ključ do vrata
prostora,
koji bi bili sasvim drugačiji
kad bi neko izvrnuo torbicu
i istresao me iz unutrašnjosti.
NIHAJ V KRČU avtor: Andrejka/
Lok osutih brez se skloni v sobo.
Od belih barv zanihajo blazine.
Luči vzdrgečejo pod stropom.
In ona – v trepetu odrešujočih upov.
Krhko močna, vsa ubrana,
z naravo diha.
Z nihaji v krčih.
Še en krik v travnik makov.
Da izginejo uteži.
Da v tihih sapah jok zasliši.
Na ustnicah breztežnost,
ki se s srečo spogleduje
in solze, ki trkljaje
umivajo rojeno bitje.
NJIHAJ U GRČU
Luk ogoljelih breza se nadvije u sobu.
Svojom bjelinom zanjiše jastučnice.
Pod stropom uzdršću svjetla.
I ona – u trepetu oslobađajućih nada.
Krhko snažna, sva stopljena
s prirodom daha.
S njihanjem u grčevima.
Još jedan krik u polju makova.
Da nestanu utezi.
Da u tihim sapicama začuje plač.
Na usnicama olakšanje,
što koketira sa srećom
i suze, što dobujući
umivaju rođeno biće.
V svoji torbici stanujem
ogledalo samo sebi
daljinec lastnih gibov
ključ do vrat
prostorov,
ki drugačni bi bili,
če bi torbo kdo okrog obrnil
in me stresel iz notranjosti.
Izokrenut svijet
Stanujem u svojoj torbici,
ogledalo sam samoj sebi,
daljinski upravljač
vlastitih kretnji,
ključ do vrata
prostora,
koji bi bili sasvim drugačiji
kad bi neko izvrnuo torbicu
i istresao me iz unutrašnjosti.
NIHAJ V KRČU avtor: Andrejka/
Lok osutih brez se skloni v sobo.
Od belih barv zanihajo blazine.
Luči vzdrgečejo pod stropom.
In ona – v trepetu odrešujočih upov.
Krhko močna, vsa ubrana,
z naravo diha.
Z nihaji v krčih.
Še en krik v travnik makov.
Da izginejo uteži.
Da v tihih sapah jok zasliši.
Na ustnicah breztežnost,
ki se s srečo spogleduje
in solze, ki trkljaje
umivajo rojeno bitje.
NJIHAJ U GRČU
Luk ogoljelih breza se nadvije u sobu.
Svojom bjelinom zanjiše jastučnice.
Pod stropom uzdršću svjetla.
I ona – u trepetu oslobađajućih nada.
Krhko snažna, sva stopljena
s prirodom daha.
S njihanjem u grčevima.
Još jedan krik u polju makova.
Da nestanu utezi.
Da u tihim sapicama začuje plač.
Na usnicama olakšanje,
što koketira sa srećom
i suze, što dobujući
umivaju rođeno biće.
Breza , tvoje besede zvene tako pretanjeno, da bi kar še enkrat rodila dete. Izvrstna si v prevodih. Moram priznati, da so mi nekatere besede čisto nove. Lepo zvenijo. Hvala.
Upam, da se kmalu kaj vidimo.
Vse dobro ti želi
Andrejka
Upam, da se kmalu kaj vidimo.
Vse dobro ti želi
Andrejka
Hvala, Andrejka ... izvrstni so izvirniki, ki se jih lotevam ;-)!
Objem!
breza
Objem!
breza
Vsulo se ti je /avtor: Moki/
Sedela sva za hišo na klopi. Spomnim se.
Šlo ti je kot po maslu. Letelo ti je, kot leti orel,
ki reže zrak z enim zamahom razširjenih kril, drvijo
smučke po ledeni strmini, tečejo brzice najhitrejših
vod na svetu, lovi harpuna v kristalni vodi, šumijo
slapovi rek. Za tiste čase so bili tvoji pospeški
neulovljivi, kot je neulovljiv atlet v elementu meta
kladiva, bati v zagonu motorja na dirki formule 1.
Ja, letelo ti je, letelo, letelo.
Sedim za hišo na klopi. Spomnim se.
Vsul se je najgrozovitejši
plaz z Alp, toča iz neba, motorist na spolzki
cesti, grmeli so valovi in jambori na morju, dvigoval se je mulj
v skaljeni vodi, padla je noč (tema) na Sečoveljski kanal in
soline.
Vsulo se ti je.
Tako sem ostala brez tebe.
Sasulo ti se je
Sjedili smo na klupi iza kuće. Sjećam se.
Išlo ti je kao podmazano. Letjelo, kao što leti orao,
što reže zrak s jednim zamahom raširenih krila; jurile su
skije po ledenoj strmini, tekle su brzice najsilovitijih
voda na svijetu, bljeskali harpuni u kristalnoj vodi, šumjeli
slapovi rijeka. Za ono vrijeme su tvoja ubrzanja bila
nedostižna, kao što je nedostižan atletičar u elementu bacanja
čekića ili klipovi u pokrenutom motoru na utrci formule 1.
Ja, išlo ti je kao podmazano, letjelo, letjelo.
Sjedim iza kuće na klupi. Sjećam se.
Usula se najstrašnija
lavina sa Alpi, tuča s neba, pad motorista na klizavoj
cesti, na moru su zagrmjeli valovi i jarboli, podizao se mulj
u neprozirnoj vodi, pala je tama na Sečoveljski kanal i
solane.
Sasulo ti se je.
Tako sam ostala bez tebe.
Sedela sva za hišo na klopi. Spomnim se.
Šlo ti je kot po maslu. Letelo ti je, kot leti orel,
ki reže zrak z enim zamahom razširjenih kril, drvijo
smučke po ledeni strmini, tečejo brzice najhitrejših
vod na svetu, lovi harpuna v kristalni vodi, šumijo
slapovi rek. Za tiste čase so bili tvoji pospeški
neulovljivi, kot je neulovljiv atlet v elementu meta
kladiva, bati v zagonu motorja na dirki formule 1.
Ja, letelo ti je, letelo, letelo.
Sedim za hišo na klopi. Spomnim se.
Vsul se je najgrozovitejši
plaz z Alp, toča iz neba, motorist na spolzki
cesti, grmeli so valovi in jambori na morju, dvigoval se je mulj
v skaljeni vodi, padla je noč (tema) na Sečoveljski kanal in
soline.
Vsulo se ti je.
Tako sem ostala brez tebe.
Sasulo ti se je
Sjedili smo na klupi iza kuće. Sjećam se.
Išlo ti je kao podmazano. Letjelo, kao što leti orao,
što reže zrak s jednim zamahom raširenih krila; jurile su
skije po ledenoj strmini, tekle su brzice najsilovitijih
voda na svijetu, bljeskali harpuni u kristalnoj vodi, šumjeli
slapovi rijeka. Za ono vrijeme su tvoja ubrzanja bila
nedostižna, kao što je nedostižan atletičar u elementu bacanja
čekića ili klipovi u pokrenutom motoru na utrci formule 1.
Ja, išlo ti je kao podmazano, letjelo, letjelo.
Sjedim iza kuće na klupi. Sjećam se.
Usula se najstrašnija
lavina sa Alpi, tuča s neba, pad motorista na klizavoj
cesti, na moru su zagrmjeli valovi i jarboli, podizao se mulj
u neprozirnoj vodi, pala je tama na Sečoveljski kanal i
solane.
Sasulo ti se je.
Tako sam ostala bez tebe.
Pod tvojim oknom/avtor: Legy/
obstal sem tam
kot drobtina kruha
med lačnimi sencami
na ulici tvojega telesa
pod oknom ihtenja
moker od mesečine
katero si mi vrgla v obraz
Pod tvojim prozorom
zastao sam tamo
kao krušna mrvica
među gladnim sjenama
na ulici tvoga tijela
ispod prozora jecaja
mokar od mjesečine
koju si mi sasula u obraz.
obstal sem tam
kot drobtina kruha
med lačnimi sencami
na ulici tvojega telesa
pod oknom ihtenja
moker od mesečine
katero si mi vrgla v obraz
Pod tvojim prozorom
zastao sam tamo
kao krušna mrvica
među gladnim sjenama
na ulici tvoga tijela
ispod prozora jecaja
mokar od mjesečine
koju si mi sasula u obraz.
Dok vodimo ljubav /avtor:Alen Alispahić - textAS/
Kroz tvoje čelo je potekla rijeka,
sladostrašće.
Tamo na njenoj delti naći će nas kako ležimo u barci,
vatre na vodi…
Ruke moje potekle po tebi, moj dah na tvojoj koži zaustavlja vjetar,
sapinje ga, vjetar svijeta stane u moje grudi.
Mirisi,
okus tvoj ispunjava tišinu
Ulazak u tebe:
to rastvaranje u čistoj svjetlosti - trenutak sjedinjenja.
Vidio sam tajnu svoga postojanja u dubini tvoga pogleda,
moje bivanje je samo onda
kada počivam u tvojim zjenicama oka. U njima počiva ljepota svega,
Jedina si,
jer jedina možeš ispričati sve moje priče,
ispisati sve moje pjesme – one su u otkucajima tvoga srca.
Jauk svih mojih patnji je tvoj jecaj u jastucima, dragost tvoga glasa je
nijema moja bol u ambisu grla, tvoji pokreti, svaki korak i izvijeno tijelo su
moji zaustavljeni valceri, moj nedovršeni tango.
Propinješ se, trenutak u kojem dosežemo nebo, kraljica si koja sjeda na prijestol.
Ulazak u tebe: to rastvaranje u čistoj svjetlosti - trenutak sjedinjenja.
Ko se ljubiva
Skozi tvoje čelo je pritekla reka,
sladostrastje.
Tam, na njeni delti, naju bodo našli kako leživa v barki,
dva ognja na vodi …
Moje roke, ki tečejo po tebi,
moj dih na tvoji koži zaustavlja veter,
spenja ga in ves veter sveta se zgrne pod moje oprsje.
Dehtiš,
tvoj okus zapolni molk.
Prodiranje vate: tisto razpiranje v jasni svetlobi -
trenutek celovitosti.
Sem videl skrivnost svojega obstajanja
v globini tvojega pogleda,
jaz bivam le takrat,
ko počivam v tvojih zenicah. V njih je lepota vsega.
Edina si,
ker samo ti lahko pripoveduješ vse moje zgodbe,
edina, ki izpisuješ vse moje pesmi – so v ritmu tvojega utripa.
Krik vsega mojega trpljenja je tvoj hlipaj
na blazini,
milina tvojega glasu je moja nema bolečina
v prepadu grla,
tvoji gibi, vsak korak in zvijajoče se telo,
je moj zaustavljeni valček, moj
nedokončani tango.
Vzpenjaš se, trenutek v katerem se dotikava neba,
si kraljica, ki se na prestol useda.
Prodiranje vate, tisto razpiranje v jasni svetlobi –
trenutek celovitosti.
Kroz tvoje čelo je potekla rijeka,
sladostrašće.
Tamo na njenoj delti naći će nas kako ležimo u barci,
vatre na vodi…
Ruke moje potekle po tebi, moj dah na tvojoj koži zaustavlja vjetar,
sapinje ga, vjetar svijeta stane u moje grudi.
Mirisi,
okus tvoj ispunjava tišinu
Ulazak u tebe:
to rastvaranje u čistoj svjetlosti - trenutak sjedinjenja.
Vidio sam tajnu svoga postojanja u dubini tvoga pogleda,
moje bivanje je samo onda
kada počivam u tvojim zjenicama oka. U njima počiva ljepota svega,
Jedina si,
jer jedina možeš ispričati sve moje priče,
ispisati sve moje pjesme – one su u otkucajima tvoga srca.
Jauk svih mojih patnji je tvoj jecaj u jastucima, dragost tvoga glasa je
nijema moja bol u ambisu grla, tvoji pokreti, svaki korak i izvijeno tijelo su
moji zaustavljeni valceri, moj nedovršeni tango.
Propinješ se, trenutak u kojem dosežemo nebo, kraljica si koja sjeda na prijestol.
Ulazak u tebe: to rastvaranje u čistoj svjetlosti - trenutak sjedinjenja.
Ko se ljubiva
Skozi tvoje čelo je pritekla reka,
sladostrastje.
Tam, na njeni delti, naju bodo našli kako leživa v barki,
dva ognja na vodi …
Moje roke, ki tečejo po tebi,
moj dih na tvoji koži zaustavlja veter,
spenja ga in ves veter sveta se zgrne pod moje oprsje.
Dehtiš,
tvoj okus zapolni molk.
Prodiranje vate: tisto razpiranje v jasni svetlobi -
trenutek celovitosti.
Sem videl skrivnost svojega obstajanja
v globini tvojega pogleda,
jaz bivam le takrat,
ko počivam v tvojih zenicah. V njih je lepota vsega.
Edina si,
ker samo ti lahko pripoveduješ vse moje zgodbe,
edina, ki izpisuješ vse moje pesmi – so v ritmu tvojega utripa.
Krik vsega mojega trpljenja je tvoj hlipaj
na blazini,
milina tvojega glasu je moja nema bolečina
v prepadu grla,
tvoji gibi, vsak korak in zvijajoče se telo,
je moj zaustavljeni valček, moj
nedokončani tango.
Vzpenjaš se, trenutek v katerem se dotikava neba,
si kraljica, ki se na prestol useda.
Prodiranje vate, tisto razpiranje v jasni svetlobi –
trenutek celovitosti.
LIPA ZELENELA JE
Lipa zelenela je
tam v dišečem gaju,
s cvetjem me posipala,
d’jal sem, da sem v raju.
Veje raztezovala
k nebu visoko,
meni pa je do srca
segala globoko.
Ptičice je lipica
v senčico vabila,
kadar ležal sem pod njo,
me je ohladila.
Revica pa sedaj
skoraj ovenela,
cvetje, listje zeleno
zima ji je vzela.
Spavaj, draga ljubica!
Večno ne boš spala,
nova pomlad zelena
novi cvet bo gnala.
Slovenska ljudska
ZELENILA SE LIPA
Zelenila se lipa
u mirisnom gaju,
sa cvećem me posipa
k’o da sam u raju.
Rastezala je grane
ka nebu visoko,
do srčne mi rane
stizala duboko.
Lipica je ptičice
sa hladom nudila,
kad sam lež’o ispod nje
i mene hladila.
Sada je sirotica
skoro uvenula,
cveće, lišće zeleno
zima otrgnula.
Spavaj draga lepojko!
Večno spavat’ nećeš,
novo će proleće
terat’ novo cveće.
Prepevao: MAKI
Lipa zelenela je
tam v dišečem gaju,
s cvetjem me posipala,
d’jal sem, da sem v raju.
Veje raztezovala
k nebu visoko,
meni pa je do srca
segala globoko.
Ptičice je lipica
v senčico vabila,
kadar ležal sem pod njo,
me je ohladila.
Revica pa sedaj
skoraj ovenela,
cvetje, listje zeleno
zima ji je vzela.
Spavaj, draga ljubica!
Večno ne boš spala,
nova pomlad zelena
novi cvet bo gnala.
Slovenska ljudska
ZELENILA SE LIPA
Zelenila se lipa
u mirisnom gaju,
sa cvećem me posipa
k’o da sam u raju.
Rastezala je grane
ka nebu visoko,
do srčne mi rane
stizala duboko.
Lipica je ptičice
sa hladom nudila,
kad sam lež’o ispod nje
i mene hladila.
Sada je sirotica
skoro uvenula,
cveće, lišće zeleno
zima otrgnula.
Spavaj draga lepojko!
Večno spavat’ nećeš,
novo će proleće
terat’ novo cveće.
Prepevao: MAKI
ZAKRIVLJENO PALICO V ROKI
Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetlic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.
Saj tukaj na sončni višavi
Le sam sem, le sam gospodar,
Živejem po pameti zdravi,
Za muhe mi ljudske ni mar.
Nikomur tu nisem na poti,
na poti ni meni nikdo;
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirno?
Nikdar ne zmrači se mi čelo,
nikdar ne stemne se oči,
in pojem in ukam veselo,
da z gore v goro se glasi.
Simon Gregorčič
S KRIVIM ŠTAPOM U RUCI
S krivim štapom u ruci mlatim,
buket cveća iza traka,
k’o kralj usred planinskog zraka
ja stado ovčica pratim.
Ovde na visini po leti
ja sâm sebi gospodarim,
živeći po zdravoj pameti
za tuđu volju ne marim.
Nikome tu nisam na putu,
ni meni na putu niko;
ko mi donosi volju ljutu,
ko na miran život vik’o?
Nikad mi nije mračno čelo,
vid se nikad ne preseče,
i pevam i vrištim veselo,
od mog glasa gore ječe.
Prepevao: MAKI
Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetlic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.
Saj tukaj na sončni višavi
Le sam sem, le sam gospodar,
Živejem po pameti zdravi,
Za muhe mi ljudske ni mar.
Nikomur tu nisem na poti,
na poti ni meni nikdo;
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirno?
Nikdar ne zmrači se mi čelo,
nikdar ne stemne se oči,
in pojem in ukam veselo,
da z gore v goro se glasi.
Simon Gregorčič
S KRIVIM ŠTAPOM U RUCI
S krivim štapom u ruci mlatim,
buket cveća iza traka,
k’o kralj usred planinskog zraka
ja stado ovčica pratim.
Ovde na visini po leti
ja sâm sebi gospodarim,
živeći po zdravoj pameti
za tuđu volju ne marim.
Nikome tu nisam na putu,
ni meni na putu niko;
ko mi donosi volju ljutu,
ko na miran život vik’o?
Nikad mi nije mračno čelo,
vid se nikad ne preseče,
i pevam i vrištim veselo,
od mog glasa gore ječe.
Prepevao: MAKI
Maki, fino se mi zdi, da si prevedel te dve naši ljudski pesmi in tako zopet pokazal ljubezen ter spoštovanje do našega jezika, naroda in malega človeka.
Zdi se mi, da sva na isti valovni dolžini , cenim tvoj trud in rada imam tvoje pesmi. Peti ne znam, objeti pa ja ! :D)))
adisa
Zdi se mi, da sva na isti valovni dolžini , cenim tvoj trud in rada imam tvoje pesmi. Peti ne znam, objeti pa ja ! :D)))
adisa
Adisa, hvala ti, ker pogosto opaziš mojo malenkost. Kdo pravi, da ne znaš peti? Tvoje pero tako lepo poje...
Rad imam vse prave pesmi, žal mi je, da se v zadnjem času oddaljujemo od njih.
Lep pozdrav,
MAKI
Rad imam vse prave pesmi, žal mi je, da se v zadnjem času oddaljujemo od njih.
Lep pozdrav,
MAKI
Pozdravljen, Maki,
zanimivega in pogumnega preskusa si se lotil. Lepo je, da tudi na ta način ljudska pesem (za)živi, saj je dandanes močno potisnjena ob rob. (Za vedno mi bo ostalo v spominu, kako so slovenski dijaki pred leti v Londonu, ko naj bi zapeli nekaj 'našega', zapeli My Bonnie is over the ocean.)
Vsekakor pa tudi ljudska pesem, naj zveni še tako preprosto, za prevajanje ni kaj dosti lažja od številnih 'umetnih' (umetnih v smislu nasprotnega od ljudskih) pesmi, pravzaprav je lahko še zahtevnejša zato, ker se ljudska pesem poje. S tem pa prevajalca postavlja v brezpogojni položaj, ko mora pesem, če naj ima prevod smisel in ni le sam sebi namen, ohraniti izvorno ritmiko, da se tudi v prevodu da odpeti.
Pri Lipi ti je to dokaj uspelo. Lepo. Bi te pa opozorila, da ima izvirnik še eno kitico:
Zopet bodo ptičice,
ptičice vesele,
pesmi nam prepevale,
pesmi žvrgolele.
Pri Zakrivljeni palici pa ni šlo tako gladko. Prevod ima toliko drugačen ritem, da ga je nemogoče zapeti na izvorno melodijo, zato ti tu priporočam, da prevod še izpiliš v tej smeri. Paziti velja tudi, da se preveč pa le ne oddaljimo od izvirnika, kot se ti je zgodilo v prvem verzu:
Zakrivljeno palico v roki (= V roki držim zakrivljeno palico (med hojo))
S krivim štapom u ruci mlatim (tale mlatim je preveč 'mimo')
Nazadnje, a nikakor nepomembno, pa še to: Palica ni ljudska (čeprav je ponarodela), temveč jo je napisal Simon Gregorčič. (Sem ti popravila v tvojem prispevku.)
Veliko veselja in navdiha še naprej ti želim.
Kerstin
zanimivega in pogumnega preskusa si se lotil. Lepo je, da tudi na ta način ljudska pesem (za)živi, saj je dandanes močno potisnjena ob rob. (Za vedno mi bo ostalo v spominu, kako so slovenski dijaki pred leti v Londonu, ko naj bi zapeli nekaj 'našega', zapeli My Bonnie is over the ocean.)
Vsekakor pa tudi ljudska pesem, naj zveni še tako preprosto, za prevajanje ni kaj dosti lažja od številnih 'umetnih' (umetnih v smislu nasprotnega od ljudskih) pesmi, pravzaprav je lahko še zahtevnejša zato, ker se ljudska pesem poje. S tem pa prevajalca postavlja v brezpogojni položaj, ko mora pesem, če naj ima prevod smisel in ni le sam sebi namen, ohraniti izvorno ritmiko, da se tudi v prevodu da odpeti.
Pri Lipi ti je to dokaj uspelo. Lepo. Bi te pa opozorila, da ima izvirnik še eno kitico:
Zopet bodo ptičice,
ptičice vesele,
pesmi nam prepevale,
pesmi žvrgolele.
Pri Zakrivljeni palici pa ni šlo tako gladko. Prevod ima toliko drugačen ritem, da ga je nemogoče zapeti na izvorno melodijo, zato ti tu priporočam, da prevod še izpiliš v tej smeri. Paziti velja tudi, da se preveč pa le ne oddaljimo od izvirnika, kot se ti je zgodilo v prvem verzu:
Zakrivljeno palico v roki (= V roki držim zakrivljeno palico (med hojo))
S krivim štapom u ruci mlatim (tale mlatim je preveč 'mimo')
Nazadnje, a nikakor nepomembno, pa še to: Palica ni ljudska (čeprav je ponarodela), temveč jo je napisal Simon Gregorčič. (Sem ti popravila v tvojem prispevku.)
Veliko veselja in navdiha še naprej ti želim.
Kerstin
Ne sekiraj se, Maki ! Kot smo različni ljudje, so tudi pesmi, Važno je, da pišemo iz sebe in se začutimo med seboj tako ali drugače. Na portalu je res
pestra izbira pesmi, tako lahko vsak najde svoj okus.Lep pozdrav, adisa
pestra izbira pesmi, tako lahko vsak najde svoj okus.Lep pozdrav, adisa
Pozdravljen, Maki, pridružujem se Kerstin - res, zelo težavnega dela si se lotil - prevajanje pesmi, ki jo že od malega vsi pojemo in potem jo hočemo peti tudi, ko je prevedena.
Je pa še nekaj, kar bi te rada vprašala - pri Lipa zelenela je si verz:
meni pa je do srca
segala globoko.
prevedel z:
do srčne mi rane
stizala duboko.
V izvornem besedilu ne govori (vsaj ne eksplicitno) o ranjenem srcu - le povedati hoče, kako globoko mu je lipica segla (kako rad jo je imel). Bi se dalo bolj približati izvirniku?
Podobno je pri senčici - (ptičice je miljene v senčico vabila) - praviš, da jim je "hlad nudila", potem je pa tudi pesniški subjekt ohladila (hladila) - skratka, v tako kratki štirivrstičnici se dvakrat ponovi podobna beseda (sicer enkrat kot samostalnik, drugič kot glagol) - bi se dalo približati senčici v izvirniku?
O Zakrivljeni palici je pa tudi že Kerstin veliko povedala. Maki, kar pogumno naprej, vsi se učimo. Res, najtežje je ujeti nianse v jeziku in, še posebej pri ljudskih pesmih, vzdušje, ozadje, zanos, vse tiste neoprijemljive asociacije, ki jih pesem prenaša s seboj in se nanjo lepijo iz roda v rod.
Lep pesniški pozdrav,
Ana
Je pa še nekaj, kar bi te rada vprašala - pri Lipa zelenela je si verz:
meni pa je do srca
segala globoko.
prevedel z:
do srčne mi rane
stizala duboko.
V izvornem besedilu ne govori (vsaj ne eksplicitno) o ranjenem srcu - le povedati hoče, kako globoko mu je lipica segla (kako rad jo je imel). Bi se dalo bolj približati izvirniku?
Podobno je pri senčici - (ptičice je miljene v senčico vabila) - praviš, da jim je "hlad nudila", potem je pa tudi pesniški subjekt ohladila (hladila) - skratka, v tako kratki štirivrstičnici se dvakrat ponovi podobna beseda (sicer enkrat kot samostalnik, drugič kot glagol) - bi se dalo približati senčici v izvirniku?
O Zakrivljeni palici je pa tudi že Kerstin veliko povedala. Maki, kar pogumno naprej, vsi se učimo. Res, najtežje je ujeti nianse v jeziku in, še posebej pri ljudskih pesmih, vzdušje, ozadje, zanos, vse tiste neoprijemljive asociacije, ki jih pesem prenaša s seboj in se nanjo lepijo iz roda v rod.
Lep pesniški pozdrav,
Ana
Adisa, Kerstin, Ana,
Hvala za spodbudne besede. Ne morem drugače, kot da se strinjam, da mi ni vse uspelo kakor bi želel. Res je, delo je zelo težavno, in bojim se, da tisti, ki se nikoli niso lotili kaj podobnega, ne morejo točno razumeti te težavnosti. Imel sem probleme s številom zlogov, ker sem forsiral da je enako kot v izvirniku. Ker so posamezne besede v sl. in sr. različno dolge, naletiš na oviro, ki ji nisi kos. Zato sem nekajkrat dodal, ali spremenil kako besedo (mlatim,... srčne rane...), da sem ohranil rimo in št. zlogov. Delal sem primerjave z prevodi moderne poezije, in še enktar ugotovil, da je prevod le te (če prav se nekateri ne strinjajo), dosti bolj enostaven. Seveda se tudi tam ne prevaja dobesedno, vendar se vidi (kdor hoče), da je, recimo, od 10 verzov najmanj 5 - 6, včasih tudi več, ki jih lahko prevedeš dobesedno, in prevod ne bo izgubil na kvaliteti.
Kar se tiče opozorila (Kerstin) da ima še ena kitica - nisem vedel, v moji knjižici je ni. Res je, da je težko ujeti ritem za petje, vendar bi se dalo - moraš zelo dobro poznati oba jezika.
Še enkrat hvala za spodbudo. Še se bom trudil, vabim pa tudi druge kolege naj se lotijo - lažje mi bo.
Lep pozdrav za vse,
MAKI
Hvala za spodbudne besede. Ne morem drugače, kot da se strinjam, da mi ni vse uspelo kakor bi želel. Res je, delo je zelo težavno, in bojim se, da tisti, ki se nikoli niso lotili kaj podobnega, ne morejo točno razumeti te težavnosti. Imel sem probleme s številom zlogov, ker sem forsiral da je enako kot v izvirniku. Ker so posamezne besede v sl. in sr. različno dolge, naletiš na oviro, ki ji nisi kos. Zato sem nekajkrat dodal, ali spremenil kako besedo (mlatim,... srčne rane...), da sem ohranil rimo in št. zlogov. Delal sem primerjave z prevodi moderne poezije, in še enktar ugotovil, da je prevod le te (če prav se nekateri ne strinjajo), dosti bolj enostaven. Seveda se tudi tam ne prevaja dobesedno, vendar se vidi (kdor hoče), da je, recimo, od 10 verzov najmanj 5 - 6, včasih tudi več, ki jih lahko prevedeš dobesedno, in prevod ne bo izgubil na kvaliteti.
Kar se tiče opozorila (Kerstin) da ima še ena kitica - nisem vedel, v moji knjižici je ni. Res je, da je težko ujeti ritem za petje, vendar bi se dalo - moraš zelo dobro poznati oba jezika.
Še enkrat hvala za spodbudo. Še se bom trudil, vabim pa tudi druge kolege naj se lotijo - lažje mi bo.
Lep pozdrav za vse,
MAKI
Eh, Maki, saj veš, da smo se vsi strinjali v tem, da je veliko lažje prevajati proste verze, tu sploh ni nobene dileme in še enkrat kapa dol, ker se upaš lotiti prevajanja tako zahtevnih pesmi! Pa vendar je to tvoj izbor, nihče te ne sili, zato se mi zdi brezsnovno jamranje kolk je to težko in kako je lahko "tisto tam". Odzivam se zato, ker najpogostejše objavljam prevode, ki so, na mojo srečo, dobro ocenjeni in mislim, da te prav to moti, ker se pri ocenjevanju (po tvojem mnenju) ne upošteva zahtevnost prevoda. Če se motim, prosim, sprejmi moje opravičilo. Kot prijatelj, pa ti svetujem, da se lotiš prevajanja prostih verzov, veliko je lažje :)! Upam, da mi ne boš zameril na odkritosti in da boš razumel zakaj ta večna primerjava postaja že po malem iritirajoča. Pa brez zamere, dragi Maki, upam, da se bova še velikokrat objela in predebatirala o tem in marsičem drugem :).
Objem, breza
Objem, breza
Komentiranje je zaprto!