Forum

SONETNA DELAVNICA

Semle prenašam svoj "pogoltnjeni kvazisonet", ki je nastal kot poskus pesmi, ki ji zmanjkuje besed, nastala pa je nekakšna uganka, dopolnjevanka, ki lahko služi kot otvoritvena vaja za novo delavnico. Upam, da se opogumi še kdo in na tem mestu odpre novo vajo po podobnem kopitu ali pa s kakšno novo zamislijo privede zainteresirano občestvo do tega, da bo kar najbolj pripravljeno sodelovati pri odkrivanju skrivnosti in zanimivosti setavljanja soneta.

Takole se je začelo

 

 

pogoltnjen kvazisonet

 

čisto mirno mrzla reka teče

 

tenka plast ledu na njej se dela

 

voda včeraj je v naročje vzela

 

belo lutko, ki nič več ne reče

 

 

 

njena usta so _ _ zaprta

 

v njih ni _ _ več besed jezika

 

trda kri se _ _ ne premika

 

v nič _ _ podoba je zastrta

 

 

 

 _ _ pesem _ _ več ne teče

 

bistvo_ _  voda _ _ moči

 

 _ _ bog pa  _ _  nič ne reče

 

 

 

mati_ _ _ _ _ _  joči

 

kaplje_ _ _ _ _ _ s sveče

_ _ _ _ _ _ smrt ti toči

 

 

Torej, na manjkajoče črtice je potrebno naložiti besede,  zloge, ki odgovarjajo pomensko in  so primerni za  izbrano stopico.

 

naš novi član ficra_zom je takoj našel odlično rešitev:

 

 

 

čisto mirno mrzla reka teče,
tenka plast ledu na njej se dela,
voda včeraj je v naročje vzela,
belo lutko, ki nič več ne reče
 
njena usta so trdno zaprta,
v njih ni trohe več besed jezika,
trda kri se v žilah ne premika,
v goli nič podoba je zastrta
 
bistra pesem, ki več tod ne teče,
bistvo skriva, voda je ne moči,
večni bog pa tuhta, nič ne reče
 
mati, zdaj nikar še ti ne joči,
kaplje kakor solze vrejo s sveče,
novo čašo voska smrt ti toči
 
 
da pa se zaključek seveda lahko pomensko razlikuje, da torej  ni možna zgolj ena sama rešitev, je pa jasno, zato sem dodala še lastno rešitev:
 
 
 

čisto mirno mrzla reka teče

tenka plast ledu na njej se dela

voda včeraj je v naročje vzela

belo lutko, ki nič več ne reče

 

njena usta so (sedaj) zaprta

v njih ni (glasnih) več besed jezika

trda kri se  (v truplu) ne premika

v nič (prostran) podoba je zastrta

 

 (nekdaj) pesem  (njena)  več  ne teče

bistvo (vsega)  voda  (težka) moči

 (bivši) bog pa  (čisto)  nič ne reče

 

mati (upa ni, nikar) ne joči

kaplje (voska led talijo) s sveče

 (v dušo trpko bedo) smrt ti toči

 

*pogoltnjene so besede v oklepaju. Torej  te besede med branjem soneta zamolčiš in namesto njih narediš adekvatno dolgo  pavzo, medtem ko metronom teče dalje  :)

 

 

 

To pesem (njeno osnovno različico) seveda lahko preberemo kot nepopoln sonet, nekakšen kvazisonet (vsaka nadaljna kitica da ima  po dva zloga  manj) :

Čisto mirno mrzla reka teče,

tenka plast ledu na njej se dela.

Voda včeraj je v naročje vzela

belo lutko, ki nič več ne reče.

 

Njena usta so  zaprta.

V njih ni več besed jezika.

Trda kri se  ne premika,

v nič podoba je zastrta.

 

Pesem   več  ne teče.

Bistvo  voda moči,

bog pa  nič ne reče!

 

Mati,  joči!

Kaplje s sveče

smrt ti toči ...

 

  LP, lidija

 
‹ Prva   < 7 8 9 10 11 12 13 > 

ficra_zom

Poslano:
05. 03. 2014 ob 13:21
Spremenjeno:
05. 03. 2014 ob 14:01

spet eno narečno

Spremeni "strigla" v "brila", drugače ne zrimaš do konca.

Zastavica

Martina Pavlin-Essentia

Poslano:
05. 03. 2014 ob 13:34
Spremenjeno:
08. 03. 2014 ob 19:48

spet eno narečno


Hvala za pomoč Ficra_zom!

Sedaj bi izgledalo takole:

če gdaj te bo zanjeslu u naše kwonce          (če te bo kdaj zaneslo na naše konce)

se dwobru primi ukuli kšne štajnge             ( se dobro primi okoli kakšnega droga)

čez uha si zavi en kup melajnge                   ( čez ušesa si zavij en kup tkanine)

al pa si dej čez glavo vsaj štjr lwonce.         ( ali pa si daj čez glavo vsaj štiri lonce)

 

kr dhne z griča, dhne zə urjdi                        ( kadar dahne z griča, dahne močno)

tist krt n rabš s sabo wzjt glwnika               ( takrat ni treba vzeti s sabo glavnika)

še wtrok se nikol ni baw zdrwnika                  ( še otrok se ni nikoli bal zdravnika)

odpadli zərəd burje so pregljdi.                       ( zaradi burje so odpadli pregledi)

 

bi šow h frizerji? Bejži, sej so zginli            ( bi šel k frizerju? Daj no, saj so izginili)

ns mama je doma kr u dnewni brila              ( nas je mama kar doma v dnevni brila)

k so ble uši pa itak nismo zinli.                    ( ko smo imeli uši, pa itak nismo nič rekli)

 

in nje me wprašət kam sm  dəns se skrila      ( in ne me vprašat kam sem se danes skrila)

čez mwost od Hubla smo se wsi odrinli       ( čez Hubeljski most smo se odrinili)

kr n Vipawskem člowk dobi kr krila.         ( ker na Vipavskem človek dobi kar krila)

 

 

 

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
05. 03. 2014 ob 13:41
Spremenjeno:
05. 03. 2014 ob 13:58

vaja 8


predlagam, da vsakdo sam zastavi svojo popravo logovega soneta, tako se bo lepše ohranjal tok povedi, seveda pa se lahko tudi med seboj popravljamo in opominjamo na napake in boljše rešitve. Na ta način bo imel tudi avtor lepši pregled.

LP, Lidija

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
05. 03. 2014 ob 13:52
Spremenjeno:
05. 03. 2014 ob 17:04

vaja 8


prej (osnutek:)

Lepota

Že jutranja svetloba se nagiba

in črne cvete v srcu mi drobi,

na vekah se brez nehanja razbija

kot sapa bolečine in strasti.

 

O ljubica, ta sipka bolečina

vame se šumeče zliva, plavi,

v valovih kakor melodija niha,

približuje v luči se krvavi.

 

Prebuja v žilah se podpluta kri,

življenje se iz tvojih rok ugreza,

kot, da so čuti onemeli vsi,

 

kot, da med nama je globoka reza.

Svetloba jutra zliva se v oči.

Lepota, ti si moja diateza.




potem - predlog

Lepota


( op: log se je odločil za menjavanje enajsterca in deseterca!)


Že jutranja svetloba se nagiba

cvetove črne v srcu mi drobi,

na vekah se brez nehanja zaziba

kot sapa bolečine in strasti.

 

O ljubica, ta sipka bolečina

šumeče vame zliva se, plaví,

v valovih kakor  nežna melodija

z lučjo zažiga, znova krvavi.

 

Se v žilah bol podplutna mi napreza,

življenje že uhaja iz dlani,

je onemelost čutov zdaj pretveza,

 

kot da globoka raza v prsih ždi.

Lepota, ti si moja diateza!

Svetloba jutra zliva se v oči.


LP, lidija


Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
05. 03. 2014 ob 14:00

predlagam, da vedno označimo komentar s z zaporedni številko vaje (ali naslovom) vaje, znotraj katere trenutno komentiramo.

glej predhodni komentar ...

 LP, lidija

Zastavica

levcek

Poslano:
05. 03. 2014 ob 17:57
Spremenjeno:
09. 03. 2014 ob 12:08


Vaja 8 osnutek


Lepota

Že jutranja lepota se nagiba,

in črne cvete v srcu mi drobi,

na vekah koža se močno razmiga,

ko sapa bolečino mi zbudi.


O ljubica, ta sladka bolečina

skrivnostno zdaj vame vse izlije             

v valovih kakor nežna melodija

z lučjo zažiga, znova bije.

Zastavica

modricvet

Poslano:
06. 03. 2014 ob 15:30
Spremenjeno:
06. 03. 2014 ob 16:14

Vaja 8 - moj predlog:


Lepota

Že jutranja svetloba se nagiba
cvetove črne v srcu mi drobi,
čez veke me zadene kakor šiba,
poraja bolečine in strasti.

O ljubica, ta sipka bolečina
izliva vame se kot slap šumeč,
v valovih že narašča divja plima,
trak žarkov rdi na nebu krvaveč.

Žar topel v žilah kri prestreza,
tam čut že skoraj vsak je onemel;
korak nad brezno časa je pretveza,

da del svetlobe tvoje bi ujel.
Lepota, ti si moja diateza,
posežeš vame, spet sem zdrav in cel.


Nisem želela ohraniti vseh rim na "i", zato sta tercini precej spremenjeni.

LP, mcv

Zastavica

Ida  Semenič- adisa

Poslano:
08. 03. 2014 ob 20:23
Spremenjeno:
09. 03. 2014 ob 18:48

če gdaj te bw znjeslu u naše kwonce          (če te bo kdaj zaneslo na naše konce)

se dwobru primə ukulə kšne štajnge             ( se dobro primi okoli kakšnega droga)

in ahtej,de n rukne te čz štejnge                   ( in pati, da ne vrže te čez stopnice)

al pej s dej čez glavo usaj štjr lwonce.         ( ali pa si daj čez glavo vsaj štiri lonce)

 

kr dhne s hriba, dhne zə urjdə                        ( kadar dahne z griča, dahne močno)

tist bwot n rabš s sabo wzjt glunika               ( takrat ni treba vzeti s sabo glavnika)

še wtruk se nikol nej baw zdrwnika                  ( še otrok se ni nikoli bal zdravnika)

udpalə zərəd brje sw prgljdə.                       ( zaradi burje so odpadli pregledi)

 

b šow h frizerji? Bejžə, sej so zginlə            ( bi šel k frizerju? Daj no, saj so izginili)

ns mama jə duma kr u dnewnə brila              ( nas je mama kar doma v dnevni brila)

k so ble uši pa itak nejsmo zinlə.                    ( ko smo imeli uši, pa itak nismo nič rekli

 

in nje me prašət kam sm  dəns se skrila      ( in ne me vprašat kam sem se danes skrila)

čz must od Hubla smo se wsə udrinlə       ( čez Hubeljski most smo se odrinili)

kr n Vipawskim člowk dubi kar krila.         ( ker na Vipavskem človek dobi kar krila)


Dwobru,de vejm eno bsejdo več, nejsm vejdla, de u Vajdušnə rječejo cnjem melajne, de  pr ns piha brje in kdwol prut vm  burja pej vejm.Tku smo blizə in usjeglih ima usaka vas swj glas, tku se pej slišə u gurejni vipauski, u Šembidə.

Dobri ste, Essentia in ficra_zum, super sta, čestitke !

Lp, Ida


 

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
08. 03. 2014 ob 20:30
Spremenjeno:
08. 03. 2014 ob 20:31

Hvala Ida, tudi za tvoj odtenek :)))

 Super si. Ste! Vsi trije!

LP, Lidija

Zastavica

log

log

Poslano:
06. 04. 2014 ob 14:15
Spremenjeno:
24. 04. 2014 ob 22:26

Nova pesem (starih besed)


To je nova pesem starih besed,

neskončno lepa, čista kakor smrt,

to je v vetru privzdignjen črn prt

in pomladna rast in ptičji med;

 

vse kar res je in kar dovoljeno,

v popolnosti razlomljena mladost,

v trenutku sile sila, strta ost;

in vse kar je bilo in bo je eno.

 

Je večnost ujeta v figuro kipa,

je nesklenjen lok mojega kroga

in včasih je zadnji večerni obred;

 

nepoznana bližina nekoga,

mirna stalnost mrliškega utripa.

In to je molk glasnejši od besed.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
06. 04. 2014 ob 14:36
Spremenjeno:
06. 04. 2014 ob 21:44

Nova pesem (starih besed)


predlagam izbrani tjambski enajsterec, ki pa se zaradi soglasniškega konca besed  v prvi kvartini spremani v deseterec


Spremenila sem malo, tako, da se stopica pokrije, so pa to samo predlogi, ki so mi najprej prišli na misel:. Dodala sem tudi ločila.


To  nova pesem starih je  besed,

neskončno lepa, čista kakor smrt,

to  v vetru je  privzdignjen črni prt

 pomladna rast in cvet in ptičji med;

 

vse kar je res in kar je dovoljeno,

v popolnosti razlomljena mladost,

v trenutku sile sila, strta ost;

in vse kar je bilo in bo, je eno.

 

 Ujeta večnost je v figuro kipa,

 nesklenjen lok to mojega je  kroga,

 večerni zadnji včasih je  obred;

 

bližina nepoznana  je nekoga,

 in mirna stalnost  bele smrti loga,

srhljivi molk, glasnejši od besed.

Zastavica

shadyyy

Poslano:
06. 04. 2014 ob 14:59

Lidija, misliš zaradi samostalniškega konca besed ali jaz narobe razumem? 

Torej bomo pustili deseterce ali jih spremenimo v enajsterce? :)

lp

Zastavica

log

log

Poslano:
06. 04. 2014 ob 15:21

jaz bi sicer raje deseterec, ampak kot želite ...

lp

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
06. 04. 2014 ob 21:52
Spremenjeno:
06. 04. 2014 ob 23:09

shaddyy, zmeda je nastala, ker sem napisala "samoglasniški" (ŠKRAAAT, oprosti:):


pravilno pa je

 "... jambski enajsterec, ki pa se zaradi soglasniškega konca besed  (predvsem v prvi kvartini) spremani v deseterec.


torej je to v bistvu jamski deseterec, ker se besede končujejo na soglasnik in se zato izgubi zlog: (besed_-med_-, smrt_-prt_, mladost_-ost_, obred_-besed_)


kar je enakovredno enajstercu in je dopustno, zato se tak deseterec prizna kot ok v kombinaciji z normalnim jambskim enajstercem v istem sonetu.  Torej ni potrebno izbirati med desetercem ali enajstercem, ta deseterec je v bistvu enakovreden , ker je isti po stopici.


Log, zato, da bi ustvaril tak deseterec skozi cel sonet, bi moral na koncu vseh verzov izbrati besede, ki se končujejo na soglasnik.

  LP, lidja

Zastavica

log

log

Poslano:
06. 04. 2014 ob 23:19

zelo zanimiva informacija! hvala,

lp L.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
24. 04. 2014 ob 18:10

Pozor, za popestritev sonetenja dodajam dva nova vzorca (Izumitej B. A. Novak ju uvršča med sonetoidne oblike). 

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/93976/paladij_zamirajoci_sonet

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/93980/nic_na_obali_brisani_sonet



sonetisti, na delo :))))

Zastavica

shadyyy

Poslano:
27. 04. 2014 ob 12:21

Moj poskus zamirajočega soneta, pri pisanju sem gledal predvsem na formo, ne toliko na vsebino in me zanima feedback, predvsem glede forme :)


Insomnia


Priplazi se ponoči kakor kača,

vsiljuje negativne misli vate,

se z njimi hrani, kakor da so zlate

in tvoj razum je zanjo le igrača.

 

Zažira se in znova k tebi vrača

in kot liana se ovija nate,

izsrka silno misli ti možate

in v glavi ti jih naokrog obrača.

 

Navzven priviha tvoje veke trudne,

ždiš v kotu kot cvetica uvenela,

le misli  prazne s tabo so še budne

 

v spomin, da nekdaj si bila vesela.

Spominjajo te na trenutke čudne,

da tvoja je ljubezen kar zbledela.

 

Ne čutiš več ničesar. Niti drobca.

Le resignacija ti še ostane.

 

Solz ne gre brisat, saj ne najdeš robca.

Krvi ne sčistit, saj ne najdeš rane.

 

Takrat se ti zamisli prebudijo:

 

Inteligentnejši ljudje manj spijo.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
30. 08. 2015 ob 16:12

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/106884/o_bernu_in_lthien_poskus_sonetnega_venca#komentar157389    

O Bernu in Lúthien, poskus sonetnega venca


dodelave: 

I

Ležál je mlad junak na sredi trave,

zasanjan gledal je v modrino néba

k razmišljanju ga gnala je potreba

in v srcu mnoge je imel težave.

 

Ljubezni si iskrene le želel je,

iskál jo je, a níkdar ni je našel,

za pot do nje nikogar ni povprašal,

 in v žalosti osamljeno živel je …  (ker predlog v ni samostojen zlog)

 

Zaljubil se je mnogokrat nesrečno,

porazov polno je bilo življenje,

pomislil je, da bo tako za večno …

 

Brezkončno, strastno je bilo hotenje …

Napólnilo srce mu je gorečno

umirajoče, večno hrepenenje.

 


lp, Lidija

 

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
02. 09. 2015 ob 16:25



nadaljujmo-

drugi sonet je ok, razen malega škratka:

II

Umirajoče, večno hrepenenje

izjedalo ga je na vekov veke,

na poti srečal mnoge je prepreke,

premogih smrtnih krikov čul zvenenje …

 

Obup mu bil je brat in sestra žalost,

ko gledal je tovariše umreti,

pozabil je, kako si je želeti

ljubezni, videti dekleta žalost…

 

Globoke brazde vojne, ki morijo,

zavdale so krvavo mu trpljenje.

V ušesih kriki bitke še donijo …

 

Po miru močno je bilo hotenje.

Zavidal je ljudem, ki mirno spijo,

tiščalo ga je v prsih koprnenje.

 

Zastavica

maatjazh

Poslano:
26. 12. 2015 ob 20:58
Spremenjeno:
29. 12. 2015 ob 11:22


Zastavica

‹ Prva   < 7 8 9 10 11 12 13 > 

Komentiranje je zaprto!