I

Ležál je mlad junak na sredi trave,

zasanjan gledal je v modrino néba

k razmišljanju ga gnala je potreba

in v srcu mnoge je imel težave.

Ljubezni si iskrene le želel je,

iskál jo je, a níkdar ni je našel,

za pot do nje nikogar ni vprašal,

v žalosti osamljeno živel je …

Zaljubil se je mnogokrat nesrečno,

porazov polno je bilo življenje,

pomislil je, da bo tako za večno …

Brezkončno, strastno je bilo hotenje …

Napolnilo srce mu je gorečno

umirajoče, večno hrepenenje.

II

Umirajoče, večno hrepenenje

izjedalo ga je na vekov veke,

na poti srečal mnoge je prepreke,

premogih smrtnih krikov čul zvenenje …

Obup mu bil je brat in sestra žalost,

ko gledal je tovariše umreti,

pozabil je, kako si je želeti

ljubezni, videti dekleta zalost …

Globoke brazde vojne, ki morijo,

zavdale so krvavo mu trpljenje.

V ušesih kriki bitke še donijo …

Po miru močno je bilo hotenje.

Zavidal je ljudem, ki mirno spijo,

tiščalo ga je v prsih koprnenje.

III

Tiščalo ga je v prsih koprnenje

po usodi, ki bila bi bolj prijazna

od té, ki duša mu od nje je blazna

in ki povzroča mu srcà venenje …

Hudo ga zdelala je bridka sila,

upógnila ga kruta je usoda …

Pogumno vanjo zre in ve le to, da

nikdár ne bo mu upanja zlomila …

Počasen mu korak je, mnoge rane

skelijo ga, ne bodo hitro zdrave …

Odpravi čez cvetoče se poljane

v Doriath, užit lepot narave.

Želeč naužiti se nebeške mane

hitél ni v iskanju póti prave.

IV

Hitél ni v iskanju póti prave,

na jug se je odpravil upajoče,

da tam ne čaka ga sovraštvo žgoče …

Potuje čez gozdove, goličave …

V spokoju tem mu vračajo moči se,

odločno, živo zre na pot pred sabo,

vse grenke solze tonejo v pozabo

in vsakega trenutka veseli se …

Temačnih misli se je osvobajal

počasi, ko začúl je ptičje petje,

vesel narave je po njej pohajal …

A čutil je, da star je tisočletje …

Z brezskrbnim se veseljem ni opajal,

izkušen grènko bil je, kakšen svet je.

V

Izkušen grènko bil je, kakšen svet je,

odšel je daleč ískat odrešitve,

odpravil se na pot je brez vrnitve,

iskál bi, če bi trajalo stoletje.

Pogum, srčnóst globoko v njem kipita,

ljubezni strastne ogenj v njem gori še,

odločno se na lep obraz mu riše

radóst mladostna, strastna, neprikrita.

S korakom trdnim že po poti stopa,

vsak dvom in strah že z mislijo razruši,

vse črne misli žalosti oropa …

Kot bilka, ki ozeleni po suši,

srce si Beren rešil je pokopa,

enakega bilo mu ni po duši.

VI

Enakega bilo mu ni po duši,

srce mu plemenito v prsih bije,

sovrag se vsak pred njim naj hitro skrije,

če noče, da ga Bernov meč poruši!

Predolga leta že po svetu hodi,

dožível je veliko že bridkósti,

nešteto solz prelil in vojn norosti

uzrl, a nikdár živel v zablodi …

Miru zdaj zaželi si in počitka.

Odide v Doriath, kjer se posúši

mu zadnja solza, bije zadnja bitka …

Drevo življenja mu ne klone suši.

Okusiti želi sladkóst užitka,

nikoli mu nihče srca ne zruši.

VII

Nikoli mu nihče srca ne zruši,

mladeniču, ki gore bi premikal,

noben se cilj ne bo mu 'z rok izmikal,

močan je v sebi, v srcu in v duši …

Prevzela mu je misli čarna vila.

Poslala ga je tja v zelene trave,

med ptice, ki leté tja med višave

in lahno ga na čelo poljubila …

Nikoli čutil ni še take sreče.

Na njenih krilih zlètel je v poletje,

ozrl po naravi se ljubeče …

Diši mu zrak kot najbolj sveže cvetje,

v srcu mu gori ljubezen tleče …

Tedaj zasliši čudolepo petje.

VIII

Tedaj zasliši čudolepo petje,

kot angelski bi zbori oživeli,

življenju in ljubezni v čast zapeli,

opevali, kako prelep ta svet je …

Očaranemu mu korak zastane.

Ne ve več, kdo je in po kaj prišel je,

zbudijo v njem se nájbolj skrite želje,

najbólj mu ljube in občudovane …

Na solze, ki prelil jih je, pozabi

in na življenja bridko vso grenčico,

čaroben glas ga le za sabo vabi …

V sanjah, kot da uzrl bi kraljico,

ki viteza, da bi jo rešil, rabi,

iz trave dvigne se, iščoč to ptico.

IX

Iz trave dvigne se, iščoč to ptico,

katere pesmi se ne more upreti,

ničesar si ne more bolj želeti,

kot to, da uzrl bi to lastovíco …

Začaran stopa po zeleni poti

in listje se krog njega obletava.

Objema ga s toplino vsa narava,

a njega nič na svetu ne premoti.

Čarobni glas se vse bolj približuje,

ga sliši, kot da čul v globokem snu bi.

Za droben le trenutek premišljuje,

da ga vilinsko petje ne pogúbi …

Ne ve, kako naj spev bolj občuduje,

ne ve, da Lúthien se s srečo ljubi.

X

Ne ve, da Lúthien se s srečo ljubi

in poje nevedé, da jo posluša

junak, ki samemu mu poje duša,

ki pesem mu posuva jo s poljubi …

Skoz' drevje kaže se zelena jasa,

ki zlati sončni slap jo vso obliva.

Prizor je lep, kot večnost neminljiva

in zdi se, da ustavi se tok časa …

Razpre vejevje, dih se v grlu ustavi,

srce razbija, ko zasliši ptico,

h koraku novemu se ne pripravi …

Ko s strastno Beren se bori vročico,

ki sila mu nobena je ne ozdrávi,

uzre sred' trav vilinsko lepotico.

XI

Uzre sred' trav vilinsko lepotico,

lepoti njeni ni na svetu para,

z milino svojo usodno ga očara,

z obraza nežno, žametno bledico …

V očeh globokih bi lahko se izgúbil,

obraz zakopal v mehke rjave kodre,

zazrejo vanj oči se njene modre …

Sanjari le, kako bi jo poljubil …

Kot bilka, ki jo veter upogiba …

Kot vetra piš na ladijski palubi …

Kot listje, ki se nežno v vetru giba …

Tako zdaj Beren misli vse izgúbi.

Presrečno mu srce se v prsih ziba,

v trenutku neizmerno se zaljubi.

XII

V trenutku neizmerno se zaljubi

v lepoto nje nadzemsko, neizrekljivo,

opaja se slastjó, prej níkdar živo,

je kot metulj, ki v jutru se izbubi …

Ne more je, ne more bolj želeti …

Približa se ji, ves je v trepetanju,

prepústil se je v sebi že spoznanju

in ve, da mora, mora jo objeti …

Zazre se v brezmejno nje lepoto,

začuti še vilinka to iskríco,

pod prsti Beren čuti nje mehkoto …

In kraljevič si našel je kraljico.

Umrl za objema bi toploto

in Lúthien poda mu le ročico.

XIII

In Lúthien poda mu le ročico,

ki Beren jo v naročje svoje vzame,

privije dèkle k sebi, jo objame,

odkrije zadnjo skrívnosti tančico …

Obraza se približata goreča,

prepletejo se prsti, roka roko

drži, v oči zazreta si globoko,

ljubezen ju preplavi koprneča …

Na koži čutita dotike nežne,

predajata se strasti, ki ju snubi,

pozabljene so vse težave bežne …

Zdaj Lúthien v Berna se zaljubi,

privije ga do kože svoje snežne,

enaka sta v ljubezni, ga poljubi …

XIV

Enaka sta v ljubezni, ga poljubi,

najvišja sreča smrtniku je dana,

na nébes nova zvezda je poslana,

med tisoči se drugih ne izgúbi …

Tako sta Lúthien in Beren srečno

se našla, se ljubila in živela,

smejala se, se tisočkrat objela,

trenutki lepi trajali so večno …

Prišli so grenki časi, ko zatrti

bili poljubi z grenko so bodico,

veselja vrelci so bili zaprti …

Ko uzrla tega svéta sta resnico,

v ljubezni neizrekljivi še po smrti

ljubezen združi v večno ju vročico.

MAGISTRALE

Ležál je mlad junak na sredi trave,

Umirajoče, večno hrepenenje

Tiščalo ga je v prsih, koprnenje,

Hitél ni v iskanju póti prave …

Izkušen grènko bil je, kakšen svet je,

Enakega bilo mu ni po duši,

Nikoli mu nihče srca ne zruši …

Tedaj zasliši čudolepo petje …

Iz trave dvigne se, iščoč to ptico,

Ne ve, da Lúthien se s srečo ljubi,

Uzre sred' trav vilinsko lepotico …

V trenutku neizmerno se zaljubi

In Lúthien poda mu le ročico,

Enaka sta v ljubezni, ga poljubi …

Ljubezen združi v večno ju vročico.

Maglorfin