I
Ležál je mlad junak na sredi trave,
zasanjan gledal je v modrino néba
k razmišljanju ga gnala je potreba
in v srcu mnoge je imel težave.
Ljubezni si iskrene le želel je,
iskál jo je, a níkdar ni je našel,
za pot do nje nikogar ni vprašal,
v žalosti osamljeno živel je …
Zaljubil se je mnogokrat nesrečno,
porazov polno je bilo življenje,
pomislil je, da bo tako za večno …
Brezkončno, strastno je bilo hotenje …
Napolnilo srce mu je gorečno
umirajoče, večno hrepenenje.
II
Umirajoče, večno hrepenenje
izjedalo ga je na vekov veke,
na poti srečal mnoge je prepreke,
premogih smrtnih krikov čul zvenenje …
Obup mu bil je brat in sestra žalost,
ko gledal je tovariše umreti,
pozabil je, kako si je želeti
ljubezni, videti dekleta zalost …
Globoke brazde vojne, ki morijo,
zavdale so krvavo mu trpljenje.
V ušesih kriki bitke še donijo …
Po miru močno je bilo hotenje.
Zavidal je ljudem, ki mirno spijo,
tiščalo ga je v prsih koprnenje.
III
Tiščalo ga je v prsih koprnenje
po usodi, ki bila bi bolj prijazna
od té, ki duša mu od nje je blazna
in ki povzroča mu srcà venenje …
Hudo ga zdelala je bridka sila,
upógnila ga kruta je usoda …
Pogumno vanjo zre in ve le to, da
nikdár ne bo mu upanja zlomila …
Počasen mu korak je, mnoge rane
skelijo ga, ne bodo hitro zdrave …
Odpravi čez cvetoče se poljane
v Doriath, užit lepot narave.
Želeč naužiti se nebeške mane
hitél ni v iskanju póti prave.
IV
Hitél ni v iskanju póti prave,
na jug se je odpravil upajoče,
da tam ne čaka ga sovraštvo žgoče …
Potuje čez gozdove, goličave …
V spokoju tem mu vračajo moči se,
odločno, živo zre na pot pred sabo,
vse grenke solze tonejo v pozabo
in vsakega trenutka veseli se …
Temačnih misli se je osvobajal
počasi, ko začúl je ptičje petje,
vesel narave je po njej pohajal …
A čutil je, da star je tisočletje …
Z brezskrbnim se veseljem ni opajal,
izkušen grènko bil je, kakšen svet je.
V
Izkušen grènko bil je, kakšen svet je,
odšel je daleč ískat odrešitve,
odpravil se na pot je brez vrnitve,
iskál bi, če bi trajalo stoletje.
Pogum, srčnóst globoko v njem kipita,
ljubezni strastne ogenj v njem gori še,
odločno se na lep obraz mu riše
radóst mladostna, strastna, neprikrita.
S korakom trdnim že po poti stopa,
vsak dvom in strah že z mislijo razruši,
vse črne misli žalosti oropa …
Kot bilka, ki ozeleni po suši,
srce si Beren rešil je pokopa,
enakega bilo mu ni po duši.
VI
Enakega bilo mu ni po duši,
srce mu plemenito v prsih bije,
sovrag se vsak pred njim naj hitro skrije,
če noče, da ga Bernov meč poruši!
Predolga leta že po svetu hodi,
dožível je veliko že bridkósti,
nešteto solz prelil in vojn norosti
uzrl, a nikdár živel v zablodi …
Miru zdaj zaželi si in počitka.
Odide v Doriath, kjer se posúši
mu zadnja solza, bije zadnja bitka …
Drevo življenja mu ne klone suši.
Okusiti želi sladkóst užitka,
nikoli mu nihče srca ne zruši.
VII
Nikoli mu nihče srca ne zruši,
mladeniču, ki gore bi premikal,
noben se cilj ne bo mu 'z rok izmikal,
močan je v sebi, v srcu in v duši …
Prevzela mu je misli čarna vila.
Poslala ga je tja v zelene trave,
med ptice, ki leté tja med višave
in lahno ga na čelo poljubila …
Nikoli čutil ni še take sreče.
Na njenih krilih zlètel je v poletje,
ozrl po naravi se ljubeče …
Diši mu zrak kot najbolj sveže cvetje,
v srcu mu gori ljubezen tleče …
Tedaj zasliši čudolepo petje.
VIII
Tedaj zasliši čudolepo petje,
kot angelski bi zbori oživeli,
življenju in ljubezni v čast zapeli,
opevali, kako prelep ta svet je …
Očaranemu mu korak zastane.
Ne ve več, kdo je in po kaj prišel je,
zbudijo v njem se nájbolj skrite želje,
najbólj mu ljube in občudovane …
Na solze, ki prelil jih je, pozabi
in na življenja bridko vso grenčico,
čaroben glas ga le za sabo vabi …
V sanjah, kot da uzrl bi kraljico,
ki viteza, da bi jo rešil, rabi,
iz trave dvigne se, iščoč to ptico.
IX
Iz trave dvigne se, iščoč to ptico,
katere pesmi se ne more upreti,
ničesar si ne more bolj želeti,
kot to, da uzrl bi to lastovíco …
Začaran stopa po zeleni poti
in listje se krog njega obletava.
Objema ga s toplino vsa narava,
a njega nič na svetu ne premoti.
Čarobni glas se vse bolj približuje,
ga sliši, kot da čul v globokem snu bi.
Za droben le trenutek premišljuje,
da ga vilinsko petje ne pogúbi …
Ne ve, kako naj spev bolj občuduje,
ne ve, da Lúthien se s srečo ljubi.
X
Ne ve, da Lúthien se s srečo ljubi
in poje nevedé, da jo posluša
junak, ki samemu mu poje duša,
ki pesem mu posuva jo s poljubi …
Skoz' drevje kaže se zelena jasa,
ki zlati sončni slap jo vso obliva.
Prizor je lep, kot večnost neminljiva
in zdi se, da ustavi se tok časa …
Razpre vejevje, dih se v grlu ustavi,
srce razbija, ko zasliši ptico,
h koraku novemu se ne pripravi …
Ko s strastno Beren se bori vročico,
ki sila mu nobena je ne ozdrávi,
uzre sred' trav vilinsko lepotico.
XI
Uzre sred' trav vilinsko lepotico,
lepoti njeni ni na svetu para,
z milino svojo usodno ga očara,
z obraza nežno, žametno bledico …
V očeh globokih bi lahko se izgúbil,
obraz zakopal v mehke rjave kodre,
zazrejo vanj oči se njene modre …
Sanjari le, kako bi jo poljubil …
Kot bilka, ki jo veter upogiba …
Kot vetra piš na ladijski palubi …
Kot listje, ki se nežno v vetru giba …
Tako zdaj Beren misli vse izgúbi.
Presrečno mu srce se v prsih ziba,
v trenutku neizmerno se zaljubi.
XII
V trenutku neizmerno se zaljubi
v lepoto nje nadzemsko, neizrekljivo,
opaja se slastjó, prej níkdar živo,
je kot metulj, ki v jutru se izbubi …
Ne more je, ne more bolj želeti …
Približa se ji, ves je v trepetanju,
prepústil se je v sebi že spoznanju
in ve, da mora, mora jo objeti …
Zazre se v brezmejno nje lepoto,
začuti še vilinka to iskríco,
pod prsti Beren čuti nje mehkoto …
In kraljevič si našel je kraljico.
Umrl za objema bi toploto
in Lúthien poda mu le ročico.
XIII
In Lúthien poda mu le ročico,
ki Beren jo v naročje svoje vzame,
privije dèkle k sebi, jo objame,
odkrije zadnjo skrívnosti tančico …
Obraza se približata goreča,
prepletejo se prsti, roka roko
drži, v oči zazreta si globoko,
ljubezen ju preplavi koprneča …
Na koži čutita dotike nežne,
predajata se strasti, ki ju snubi,
pozabljene so vse težave bežne …
Zdaj Lúthien v Berna se zaljubi,
privije ga do kože svoje snežne,
enaka sta v ljubezni, ga poljubi …
XIV
Enaka sta v ljubezni, ga poljubi,
najvišja sreča smrtniku je dana,
na nébes nova zvezda je poslana,
med tisoči se drugih ne izgúbi …
Tako sta Lúthien in Beren srečno
se našla, se ljubila in živela,
smejala se, se tisočkrat objela,
trenutki lepi trajali so večno …
Prišli so grenki časi, ko zatrti
bili poljubi z grenko so bodico,
veselja vrelci so bili zaprti …
Ko uzrla tega svéta sta resnico,
v ljubezni neizrekljivi še po smrti
ljubezen združi v večno ju vročico.
MAGISTRALE
Ležál je mlad junak na sredi trave,
Umirajoče, večno hrepenenje
Tiščalo ga je v prsih, koprnenje,
Hitél ni v iskanju póti prave …
Izkušen grènko bil je, kakšen svet je,
Enakega bilo mu ni po duši,
Nikoli mu nihče srca ne zruši …
Tedaj zasliši čudolepo petje …
Iz trave dvigne se, iščoč to ptico,
Ne ve, da Lúthien se s srečo ljubi,
Uzre sred' trav vilinsko lepotico …
V trenutku neizmerno se zaljubi
In Lúthien poda mu le ročico,
Enaka sta v ljubezni, ga poljubi …
Ljubezen združi v večno ju vročico.
Poslano:
28. 08. 2015 ob 08:08
Spremenjeno:
28. 08. 2015 ob 08:10
~ poskus[1] sonetnega venca ~
Uvodna pojasnila
Za bralke in bralce, ki ne poznajo del J. R. R. Tolkiena, predvsem Silmarilliona, del katerega je tudi zgodba o Bernu in Lúthien (ali pa bi si radi le osvežili spomin), je tu kratek povzetek pripovedi, ki služi kot osnova za pričujoči poskus sonetnega venca. Zgodba pripoveduje o tem, kako sta prišla skupaj Beren, Barahirjev sin, in Lúthien Tinúviel. Beren je bil smrten človek, Lúthien pa hči Thingola, vilinskega kralja Srednjega sveta, ko je bil svet še mlad, in bila je najlepša mladenka, kar jih je bilo kdaj med otroki tega sveta. Dogaja se med prvo dobo Srednjega sveta, nekako 6.500 let pred dogodki v znamenitem Gospodarju prstanov. Beren pred nevarnostmi pobegne v vilinsko kraljestvo Doriath, kjer na gozdni jasi poleg začarane reke Esgalduin sreča prelepo vilinko, ki poje in pleše. Takoj se zaljubi vanjo in jo hrepeneče pokliče: Tinúviel[2], Tinúviel! Tudi Lúthien se zaljubi vanj in njuna grenko-sladka zgodba je ena velikih zgodb Starejših dni Srednjega sveta.
Thingol od Berna za hčerkino roko zahteva enega od treh Silmarilov, neprecenljivih vilinskih draguljev iz Morgothove železne krone. Naloga naj bi bila nemogoča, a Bernu z Lúthienino pomočjo uspe. Med begom iz Angbanda ju napade volk Carcaroth in Bernu odgrizne roko s Silmarilom. Naposled ju rešijo Manwëjevi orli in Beren Erchamion ("Enoroki") pozneje sodeluje pri lovu na Carcarotha. Zver je naposled ubita, a Beren je smrtno ranjen. Ko Lúthien izve za njegovo smrt, od žalosti leže in umre.
Po smrti Lúthienina duša odide v Mandosove dvorane, kjer pa Mandosa tako gane s svojim petjem, da njo in Berna vrne v življenje (cf. antični mit o Orfeju in Evridiki). Ker pa sta tokrat oba smrtna, naposled umreta človeške smrti in preideta prek meja tega sveta. Lúthien je Bernu rodila tudi sina Diorja, Thingolovega dediča, čigar nepopisna lepota je veljala za nenadkriljivo. Po njegovih potomcih (Elwing, Elrond, Arwen …) se je kri Berna in Lúthien ohranila v tisočletja. Lúthien velja za zvezdo jutranjico Srednjega sveta (medtem ko je zvezda večernica Arwen Undómiel, Elrondova hči in Aragornova žena).
[1] Zakaj zgolj poskus? Ker je magistralni sonet zaradi 15 črk, ki tvorijo akrostih, repati, sem se odločil, da na koncu 14. soneta kot zadnji verz uporabim 15. verz magistralnega soneta (na nek način se mi je to zdel veličasten zaključek). Zaradi tega ne gre za čisto pravi sonetni venec, saj ga ne konča verz, ki ga je začel. Tako bi lahko z napačnim poimenovanjem napravil krivico mnogim odličnim pesnikom, ki so upesnili "pravi" sonetni venec. Pozoren bralec bo opazil tudi, da rime ne tečejo po strogi petrarkistični formi ABBA ABBA CDC DCD, temveč ABBA CDDC EFE FEF. Tako sem se zavestno odločil sam, saj mi je malenkost prirejena forma dala večjo izrazno svobodo in "manevrirni prostor".
[2] Tinúviel v Sindarinu, jeziku sivih vilinov pomeni slavčka.
<!--[if gte mso 9]><xml>
Venec je odličen, tehnično skoraj popoln, na par mestih bi se dalo z menjavo zloga ali dveh stvar še popraviti. Si za?
LP, Lidija
Lidija, hvala lepa za pohvalo. Vsekakor sem za popravke in z zanimanjem pričakujem predloge izboljšav. Lp, Tine
urednica
Poslano:
29. 08. 2015 ob 16:06
Spremenjeno:
30. 08. 2015 ob 16:06
Za začetek predlagam, da pesem prestaviš v rubriko "Sonetne delavnica", potem pa gremo - sonet za sonetom v tvojem vencu :)
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/91719/sonetna_delavnica
(sem ga sama prestavila tja.)
lp, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Maglorfin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!