Bravo, Log, lotil si se vrste soneta, v katerem se je pri nas preizkusil samo Boris A. Novak, pesnik in verzolog (drugače pravijo, da je to že stara oblika.  Morda bi bilo fino in zanimivo še za koga od naših sonetistov, da v delavnici odpreš novo temo in poleg napišeš še "pravila", formulo pisanja zamirajočega soneta. 

Osnovni zamirajoči sonet ima tako obliko:

(sestavljen je iz petih kitic, prva ima pet verzov, vsaka naslednja pa po enega manj,
tako da je peta kitica samostojen verz).

ti si izbral variacijo, ko najprej napišeš kompletni sonet, potem pa dodaš še pet verzov (2+2+1) -- Novakova variacija?

LP, lidija

ps, hvala za inspiracijo! :)

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/93980/nic_na_obali_pojemajoci_sonet

LP, lidija

tisti, ki se začne s petimi, je brisani sonet, nisem pa prepričan, da se ta imenuje zamirajoči ... če se sploh razlikujeta v imenu ... zdi se mi, da sem tako varianto nekje zasledil pri Novaku.

hvala obema za komentar :)

lp, L

... ko kitice izgubljajo verze ... smisel narašča ... Kjer svet konča se, pesem se rojeva.

odlična :)

LP, Shadow

Zdravo, log

sem zdaj malo brskal in prav imaš..

tvoj sonet je zamirajoči, primer Novakovega:

BORIS A. NOVAK: NAJINA EDINA HIŠA

Po ljubljenju leživa na zmečkani
postelji, še omamljena z vonjavo
bližine, in že dihava daljavo
in riševa načrt na zadnji strani

popisanega zvezka: širni vrt,
velika kuhinja, jedilnica in soba,
ki vanjo skoz visoka okna vre svetloba,
potrebna za pisanje, iz nerodnih črt

že rastejo zidovi, barva sten bo živa,
v spalnici bo krasna dvojna postelja,
natanko taka, kot je tale, kjer leživa,

v budnem stanju sanjava in veva
- vsak zase veva, a si ne poveva naglas -
da bo edino najino prebivališče,

edino varno, toplo skrivališče
pod smrtonosno ljubosumnostjo sveta,

ta postelja, ta splav, ki plava skozi čas,
skozi nesojeno svetlobo dneva ...

Dovolj za ljubezen. Dovolj za smrt.

Lidijin sonet pa je brisani sonet, v spodnjem linku je primer in razlaga:

http://books.google.si/books?id=ZT_X3-BP9nsC&pg=PA94&lpg=PA94&dq=boris+novak+brisani+sonet&source=bl&ots=C1iMT1mez4&sig=Oh9JlK9jXLCFMk9v5uNFDQwEMMg&hl=en&sa=X&ei=kBRYU-qiBYH8ygO7noEI&ved=0CG0Q6AEwBw#v=onepage&q=brisani&f=false

lp :)

ja, tako, log, B. Novak v enem od intervjujev iz leta 2003 (Veronikina nagrada), pravi:

citat

...-

" že od svojega pesniškega prvenca, zbirke Sti-hožitje iz 1. 1977, sem pogosto uporabljal to tradicionalno, pa zmeraj znova svežo in privlačno obliko (sonet). V zadnjih letih, in še posebej v zbirki Žarenje, pa sem zaradi čustvene napetosti čutil potrebo po razgradnji oziroma nadgradnji klasične sonetne oblike: tradicionalno kitično strukturo dveh kvartin in dveh tercin sem pogosto nadaljeval z dvema dvostišje-ma in dvema osamljenima verzoma, kar sem poimenoval zamirajoči sonet. Podoben je brisani sonet, ki je prav tako moj izum. Ti dve formi, kjer število verzov upada in se besede na koncu zagrnejo v beli papir, v molk, mi zelo ustrezata, saj že z obliko izžarevata izginjanje, kopnenje časa in sveta ter sta torej primerni za upesnjeva-* nje nekaterih ključnih čustvenih tonov, denimo za spominsko ubrane pesmi."

In res je, padanje števila verzov v kiticah (5-4-3-2-1) je Novak poimenoval brisani sonet in je prav tako njegov izum! Sam to označi za "sonetoidno obliko".

  Lp, lidija

PS: spreminjam označbo v svoji objavi! Hvala za pomoč in vodilo, log.

hahaa, shadyyy, naenkrat sva tipkala, ob istih zaključkih ;) :) :)

hehe ja:)

tukaj pa še nekaj Novakovih posebnih sonetov v branje :) Moram reči, da je Novak bil res mojster teh novih "sonetoidnih" oblik.

lp

Lidija, ta citat je pa kot bi govoril o tem sonetu, čeprav ga prej nisem prebral. Super! :)

lp

Bravo, razpravljalci! Odkrili ste nam veliko novega. Se priporočam, čeprav sama ne znam pisati sonetov.

Lp A

Tole temo  bom premaknila v sonetno delavnico, prepričana sem, da se bo sonetoidnih oblik "zamirajočega" in "brisanega" soneta še kdo polotil :)

Čestitam za pesem letnega časa v formi!

LP, mcv

Čestitke!

Lp, Ida

Čestitke!

Lp, Lea

Utemeljitev uredništva k izboru za pesem pomladi 2014 v formi:

Oblika, ki jo je na naših tleh uveljavil Boris A. Novak, iz želje po nadgradnji (razgradnji) soneta, je v tej pesmi tako vsebinsko kot oblikovno zelo smiselno uporabljena. »Večni drevored«, v katerega je ujet tisti, ki trenutno živi, za njim ostaja sled, ker v tišini premišljuje preteklost in piše zaznano. V tej neskončni verigi življenj sreča zavedanje o tem, da se je nemogoče povezati z izročilom, s pisavami preteklosti, ker jih je brez števila, zato postaja neznaten. Počuti se kot razparan, zaznamovan z besedo in presvetljen z njenimi (morda le slutenimi, ne pa zares dojetimi) pomeni. In kljub vsemu, pesem je edino, kar je manj podvrženo minevanju kot življenje samo. Zamirajoči sonet, ki tudi z zaključnim verzom vabi k večkratnemu branju in premišljevanju.

Čestitke!