Forum
- Datum objave:
09. 09. 2009 ob 10:28 - Spremljaj
- Število komentarjev: 1157
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 63914 krat
PREVEDI PESEM
Prevajalski entuziasti na plan :-)))
Lp,
Zalka
lp,k
Lp JustMee
lp, breza
lp,k
da bi moral vsak hip zapasti v stanje levitacije. :))
k
ljubim zeleno
in dom v tvojem objemu
zazidan je vhod
le dežnik še imam
ne zmoreš pogleda
dotik v zraku omahne
izgubljen
kava je izgubila okus
dan brez poljuba je prazen
ubija
sveča dogoreva
vonj ujet v vzglavnik
premočen
razum je odpovedal
kje naj najdem smeh
Beskućnica
volim zeleno
i dom u tvom naručju
zazidan je ulaz
imam samo još kišobran
ne možeš podnijeti pogled
dodir u zraku klone
izgubljen
kava je izgubila okus
dan bez poljupca je prazan
ubija
svijeća dogorijeva
miris uhvaćen u jastuk
je prejak
razum je otkazao
gdje da nađem smijeh
Magična tipka
zamaknjen nasmeh
skrivnostna sporočila
potovanja drugam
najina nežnost
se je že zdavnaj
zgrudila vase
ne delim več misli
le (še) občasno svoje telo
madeži na rjuhi
so že zdavnaj zbledeli
okorno se izvijam
izpod tvojega življenja
lovim izdihe
postanega zraka
in mirno čakam
da nekdo pritisne:
razveljavi prihodnost
Magična tipka
misteriozni osmijeh
tajanstvene poruke
putovanja u drugi kraj
naša nježnost
se je odavno
zgrčila u sebe
ne dijelim više misli
samo (još) pokatkad svoje tijelo
mrlje na plahti
su odavno već izblijedile
nespretno se izvijam
ispod tvog života
hvatam izdahe
ustajalog zraka
i mirno čekam
da neko pritisne:
poništi budućnost
Tanka XVII
veter s severa
se tihotapi v dneve
kot temna senca
krivenči vse nasmehe
pripira moje veke
Tanka XVII
sjeverni vjetar
se prikrada u dane
k'o tamna sjena
iskrivljuje osmjehe
pritvara moje vjeđe
Tanka I
nekje na robu
pokopanih ljubezni
v senci razuma
proti svetlobi sega
sramežljivo upanje
Tanka I
negdje na rubu
pokopane ljubavi
u sjeni uma
za svjetlošću posežu
prsti stidljive nade
pozdrav, Luna
So reke
Smo tok časa. Smo v metafore slavi
Heraklita, zanj pravijo, bil je temen
Smo voda in ne diamant ali pa kremen,
ta, ki izgubi se, ne ta, ki se ustavi.
Smo reka in smo tudi kot tisti grk,
ki se gleda v reki. Ta njegov odsev
postaja zdaj zrcala vodnega kalitev,
kristala v ognjeni preobrazbi cmrk.
Smo ničeva reka, preddoločena,
hiteča v morje. V senco iztočena.
Vsi nam reklo je adijo in prav vse kroži.
Spomin, ki prav nikoli v bronu ne potraja.
A brez dvoma je nekaj, kar ostaja,
a brez dvoma je nekaj, kar potoži.
*cmŕk -a m (ȓ) nar. vodni vrtinec: plavalci so se bali cmrka pod skalo
ali lahko daš kakšen link od originalnega Borghesovega soneta? Ne najdem ...
našla sem samo angleško predelavo, za primerjavo :
http://www.poemhunter.com/jorge-luis-borges/poems/
We are the time. We are the famous
We are the time. We are the famous
metaphor from Heraclitus the Obscure.
We are the water, not the hard diamond,
the one that is lost, not the one that stands still.
We are the river and we are that greek
that looks himself into the river. His reflection
changes into the waters of the changing mirror,
into the crystal that changes like the fire.
We are the vain predetermined river,
in his travel to his sea.
The shadows have surrounded him.
Everything said goodbye to us, everything goes away.
Memory does not stamp his own coin.
However, there is something that stays
however, there is something that bemoans.
Jorge Luis Borges
LP; Lidija
Filozofija
krade čas
v pristanišču pesmi.
Vsak dan
terja
svojo žrtev.
Andante za Samoću
Filozofija
krade vrijeme
u pristaništu pjesme.
Svaki dan
zahtijeva
svoju žrtvu.
Jaz
Beli kruh besed,
okus po zorenju,
sonce v očeh,
v vseh prazninah mraka.
Ja
Bijeli kruh riječi,
okus po dozrijevanju,
sunce u očima,
u svim prazninama mraka.
Zaman
Padel si v ribnik,
pobožal lokvanj, trstiko, papirnato ladjico;
nevidna gibanja sprostil v globini,
zaplesal z algami,
prestrašil ribe,
na dnu zadel ob ribičev čoln,
vznemiril blato,
in prekril pozabljene predmete.
Vznemiril moj razum,
jaz pa sem sledila valovom,
vrgla mrežo in vanjo zajela:
izkustvo in spomin;
ki v višino raste in na prste stopa,
da bi ju objela.
Zaman.
Uzalud
Pao si u ribnjak,
pomilovao lokvanj, trsku, papirnu lađu;
pokrenuo nevidljivo gibanje u dubini,
zaplesao sa algama,
prestrašio ribe,
okrznuo ribarski čamac na dnu,
uznemirio blato
i prekrio zaboravljene predmete.
Uznemirio si moj razum,
i ja sam slijedila valovima,
zabacila sam mrežu i zahvatila
iskustvo i uspomenu,
što rastu u visinu i propinju na prste
da ih zagrlim
Uzalud.
SON LOS RÍOS
Somos el tiempo. Somos la famosa
parábola de Heráclito el Oscuro.
Somos el agua, no el diamante duro,
la que se pierde, no la que reposa.
Somos el río y somos aquel griego
que se mira en el río. Su reflejo
cambia en el agua del cambiante espejo,
en el cristal que cambia como el fuego.
Somos el vano río prefijado,
rumbo a su mar. La sombra lo ha cercado.
Todo nos dijo adiós, todo se aleja.
La memoria no acuña su moneda.
Y sin embargo hay algo que se queda
y sin embargo hay algo que se queja.
LIdija
Intimnost
in padla je noč v jezero
potopila je sanje med zelene roke
in pregnetla misli v skrite želje
ki ne zvodenijo
če jih objame hladen tok
ne zbledijo
če potopijo se v globino
tako intimne so in strastne
tako pregrešne so in glasne
ko nanje se utrne nežnost
da boli
in pride angel
leže na ustnice
me poljubi močno
tam kjer je temno
se prisesa name
z jezikom pleše
in slino izpije
tako mi je lepo
in pride angel
leže na prsi
se nanje zvije
jih z usti objame
kot najlepšo pravljico
in pride angel
z dihom vrat predrami
s krili ljubkuje boke
in preden se jutro na oknu zariše
me vzame
vso
in v notranjosti z reko napiše ime
in z roso pokrije vročično telo
pridi
le pridi
prevod
Intimnost
i pala je noć u jezero
potopila snove u zelene ruke
i premijesila misli u skrivene želje
koje se ne razvodene
kad ih obuhvati hladan tok
ne izblijede
kad se u dubinu potope
tako su intimne i strastne
tako su pregrešne i glasne
kad se na njih spusti nježnost
da zaboli
i dođe anđeo
na usne legne
poljubi me snažno
tamo gdje je tamno
pripije se uz mene
jezikom pleše
i slinu ispije
tako lijepo mi je
i dođe anđeo
na grudi legne
na njima se svije
ustima ih obvije
kao najljepšu bajku
i dođe anđeo
dahom vrat razbudi
krilima miluje bokove
i prije nego se jutro na prozoru ucrta
uzme me
svu
i u nutrini rijekom napiše ime
i rosom pokrije grozničavo tijelo
dođi
o, dođi
Poezija je skrivnost
(za A.)
pretaka se
v žilah utripa
dotakne sonce
nebo zaniha
se skrije med besede
vrstice premakne
se kakor lipa in hrast v zlogih razraste
v tebi je
voda in ogenj
zemlja in zrak
skrivnost
umetnost
večni oblak
poezija je živeti
vstati
košček za koščkom
umreti
med biti ali ne biti drseti
poezija
preprosto in iskreno izreče
včasih modro molči
se v bolečini zasanja
ozvezdja prižiga
med planeti lebdi
poezija je sila življenja
ki ni minljiva
tako kot sva jaz in ti
Poezija je tajna
(za A.)
pretače se
u venama pulsira
dotakne sunce
nebo zanjiše
skrije se u riječi
stihove premiče
kao lipa i hrast u slogove se razraste
u tebi je
voda i vatra
zemlja i zrak
tajna
umjetnost
vječni oblak
poezija je živjeti
ustati
komadić po komadić
umrijeti
između biti ili ne biti kliziti
poezija
jednostavno i iskreno izrekne
ponekad mudro ćuti
u bolu se zasanja
sazviježđa pripaljuje
između planeta lebdi
poezija je snaga života
što nije prolazna
tako, kao ja i ti.
Sanjal je. Spet. Da je ob njem …
Kot nekdaj je poljubljal njen obraz.
Kot nekdaj ga je ljubkovala njena roka.
Pozabil je za hip na zimo, mraz.
Sanjal je. Spet. Da je njegova …
Z roko ji je pobožal pramen las.
S poljubom osušil je solze vrele,
ki so, kot dež, ji tekle čez obraz.
Zbudil se je. Bila je daleč.
Med prsti je še čutil pramen las.
Še vedno ga je ljubkovala njena roka
in solze so ji tiho tekle čez obraz…
OPET JE SANJAO
Sanjao je, opet: da joj je kraj struka...
Kao nekad ljubio je njen obraz;
kao nekad miluje ga njena ruka.
Za tren je zaboravio zimu, mraz.
Sanjao je, opet: da je strastno uze...
Rukom je milovao pramen kosice,
s poljupcima joj sušio vrele suze,
koje su, poput kiše, lile joj niz lice.
Probudio se. Daleko je bila,
a on još oseća pramen kosice,
još ga miluje njena ruka mila
i suze joj tiho teku niz lice.
vsebovalka
kako me lahko prenašaš
utrujena prstena mati
ko se iz dneva v dan odbijam od tebe
in drezam v tvoje nezaščitene pore
me nimaš rajši
ko se spojim s tabo
kot tvoj pesek prah preteklost
in mehka mirna tiha
ležem nate in te ne motim
poslušaš me
velika vsebovalka
ko prehripavo odmevam v tvoje naročje
in tisto v meni
noče ne more ne sme
vate
ne bi rajši odprla svojih brezen
in spustila v pocinkano grlo
kar moraš posrkati
iz mojih drobnih satovij
vem
da me ni nihče ničesar vprašal
=====================
sadržajnica
kako me možeš podnositi
umorna zemljo majko
kad se iz dana u dan odbijam od tebe
i ubadam tvoje nezaštićene pore
voliš li me više
kad se s tobom spojim
kao tvoj pijesak prah prošlost
pa meka mirna tiha
legnem na tebe i ne smetam te
slušaš li me
velika sadržajnice
kad promuklo odjekujem u tvom naručju
a ono u meni
neće ne može ne smije
u tebe
zar ne bi radije otvorila svoje ponore
i spustila u pocinčano grlo
što moraš posrkati
iz mojih sićušnih saća
znam
nitko me ništa pitao nije
imam pa dve pripombici: takole je bilo mišljeno:
ne voliš li me više tada-------------- (v smislu "ali me nimaš morda takrat rajši" )
kad se s tobom spojim ...
in
slušaš me (ali pa: samo me slušaš)
velika sadržajnice
ja, ja, saj sem vedela: ni ločil, zato razne interpretacije ...
:)
Hvala, JUR
sadržajnica
kako me možeš podnositi
umorna zemljo majko
kad se iz dana u dan odbijam od tebe
i ubadam tvoje nezaštićene pore
ne voliš li me više
kad se s tobom spojim
kao tvoj pijesak prah prošlost
pa meka mirna tiha
legnem na tebe i ne smetam te
slušaš me
velika sadržajnice
samo kad promuklo odjekujem u tvom naručju
a ono u meni
neće ne može ne smije
u tebe
zar ne bi radije otvorila svoje ponore
i spustila u pocinčano grlo
ono što moraš posrkati
iz mojih sićušnih saća
znam
nitko me ništa pitao nije
Je zdaj OK?
lp
JUR
:)))
hvala ti
LIdija
Komentiranje je zaprto!