Forum
- Datum objave:
09. 09. 2009 ob 10:28 - Spremljaj
- Število komentarjev: 1157
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 63872 krat
PREVEDI PESEM
Prevajalski entuziasti na plan :-)))
Lp,
Zalka
objem obema...
Lep pozdrav
JUR
Ustala si u pravo vrijeme
da streseš čađ s leđa
zadnje jutarnje zvijezde.
Osam puta si se okrenula
oko svoje ose,
pregledala njive rosne,
pokupila kapi smole
s brezine bijele kore,
sakrila kitnjastog pijetla
od gladi čergaškog ognja,
otjerala pauka ispod sjedišta
sunčevih kočija i upregla
svog gologlavog grifona,
kojeg je strašilo iz žitnog polja
očerupalo do sivog mozga.
Zatim si pola sata
stajala ispod bistrog slapa,
što živim kapima rastapa
krmelje snježnog sljepila
pod nabreklim vjeđama.
Obukla si haljinu iz bijele gaze
i za oprost izmolila rane.
S drugim naglaskom
si izgovorila njegovo ime.
Odrekla se klasičnom
i pristupila modernom baletu.
Osam puta si ovila uterus scene
da sačuvaš njegovo sjeme,
da ne izgubiš osjećaj ravnoteže.
Sve si uradila kako treba.
U hiljadu zvijezda
je prsnula metastaza noćnog neba,
ali je sublimacija vjetra
s oktavama ubrzanog ritma
na tvojim petama,
na tvojim dlanovima
naglavačke okrenula perje,
pa te sad grebe
na koju god stranu legneš,
i opet ne spavaš,
mada je iznutra neusporedivo mekše.
VSE SI NAREDILA TAKO KOT JE PRAV
Pravočasno si vstala,
da si lahko stresla saje s hrbta
zadnje jutranje zvezde.
Osemkrat si se obrnila
okrog svoje osi,
pregledala si rosne njive
pobrala kapljice smole
z brezine bele skorje,
skrila kičastega petelina
pred lakoto ciganskega ognja,
spodila pajka izpod sedežev
sončevih kočij in vpregla
svojega gologlavega grifona,
ki ga je strašilo z žitnega polja
oskubilo do sivine možganov.
Potem si pol ure
stala pod bistrim slapom,
ki z živimi kapljami raztaplja
očesne naslage snežne slepote
pod nabreklimi vekami.
Nadela si si obleko iz bele gaze
in v opravičilo izmolila rane.
Z drugačnim poudarkom
si izgovorila njegovo ime.
Odrekla si se klasičnemu
in pristopila k modernemu baletu.
Osemkrat si ovila maternico scene,
da bi ohranila njegovo seme,
da ne bi izgubila občutka za ravnotežje.
Vse si naredila tako, kot je prav.
V tisoč zvezd
se je razpočila metastaza nočnega neba,
ampak sublimacija vetra
je z oktavami pospešenega ritma
na tvojih petah,
na tvojih dlaneh
obrnila perje na glavo,
pa te zdaj praska in bode
ne glede na to,
na katero stran ležeš,
in spet ne spiš,
čeprav je znotraj neprimerljivo bolj mehko.
----------------
LP; LIdija
lp, ajdas
čađ, čađa, gar = saje
Meni se zdi stresti saje s hrbta zadnje jutranje zvezde krasna večplastna prispodoba ...
:)
LP, Lidija
lp, ajda
moja pripomba:
krmeželj -žlja m (e) izcedek očesnih žlez,
navadno strjen in pomešan z gnojem: odstraniti
krmeželj; oči, zalepljene s krmežljem
Namesto očesne naslage bi dal krmežlje
lp
JUR
BREZ DIDASKALIJ
Žena je bila žena s predpasnikom,
vedno je dišala po vanilji in toploti
peči, tudi v poletni vročini.
Mož je bil mož v usnjeni jakni,
okovanih čevljih in vedno
z dan staro brado in mladimi očmi.
S prvo svetlobo se je mož vsako jutro
izvil iz bombažnih rjuh s cvetličnim potiskom,
puhnil ženi na dremež lica bodikljav poljub
in odšel, in slišala ga je v kuhinji, ko je zakuril,
slišala ga je v kopalnici, ko je potegnil vodo,
vonj po kavi, črni in grenki, ji je spletel kito
in ji nadel obleko, prav tako s cvetličnim potiskom.
Slišala ga je v drvarnici, ko je pometala verando,
ki je kakor prstan tekla okoli hiše,
slišala, kako strga staro barvo z desk,
videla, kako odhaja v gozd
(vrnil se bo prepit z vonjem po smoli
in morda z vrečko gob, ki jih bo s papriko,
z jajci in z drobnjakom postregla za večerjo).
Imela je svoje obtolčene lonce
in vegaste omare, ki so žehtele po starih rečeh,
imela je tudi zvezek, tak z razcvetenimi listi
(brez cvetličnega potiska),
in v njem besede v tujem jeziku, pesem tujih ust,
želje, ki so prihajale k njej od tujih src,
in imela je uro, ki je tik-tak merila dan,
njegovo rumeno polzenje v večer
in v čas, ko bodo po stopnicah udarili
njegovi koraki.
Ja.
Dišal bo po smoli, po gozdu, mogoče po barju,
in potem bo ta vonj razlil prek nje,
jo vtrl med potiskano cvetje in medse,
in včasih bo dobro, kričeče dobro,
včasih bo znal biti hrapav in gladek na pravih mestih,
in drugič ne bo, a igra je znana in vzdihi
bodo na ustreznih mestih tudi brez didaskalij.
Otrok v tej sliki ni bilo, niti tovarne,
neonskih luči in asfaltne ceste.
Lahko je bilo biti žena, ženska,
tisto cvetlično potiskano bitje,
lahko je bilo biti smreka in lubje
in skorja, kadar odstopi,
lahko ti je bilo s sekiro podrgniti
moje srbenje, preštevati letnice –
tik-tak, tik-tak v rumeni čas –
lahko ti je bilo biti mož,
biti vitek med iglicami in mahom
in trd v mojem naročju.
Lahko je bilo.
===========================
BEZ DIDASKALIJA
Žena je bila žena s keceljom,
uvijek je mirisala na vaniliju i toplinu
peći, čak i po ljetnoj vrućini.
Muž je bio muž u kožnoj jakni,
okovanim cipelama i uvijek
sa dan starom bradom i mladim očima.
S prvom svjetlošću se je muž svako jutro
izmotao iz pamučnih plahti s natiskanim cvjetićima,
puhnuo ženi bodljikavi poljubac na dremljivost lica
i otišao, a čula ga je u kuhinji kad je založio,
čula ga je u kupatilu kad je povukao vodu,
osjetila miris kave, crne i gorke, ispleo joj je pletenicu
i obukao odjeću, s natiskanim cvjetićima -dakako.
Čula ga je u drvarnici kad je mela verandu
koja se kao prsten ovija oko kuće,
čula je kako struže staru boju s dasaka
i vidjela kako odlazi u šumu
(vratit će se prepojen mirisom smole
i možda s kesicom gljiva, koje će s paprikom,
jajima i vlascem poslužiti za večeru).
Imala je svoje otučene lonce
in grbave ormare, koji su buktali od starih stvari,
imala je i bilježnicu, onu s rascvjetanim listovima
(bez natiskanih cvjetića),
i u njoj riječi na stranom jeziku, pjesmu tuđih usta,
želje, koje su stizale do nje od tuđih srdaca,
i imala je sat koji je na tik-tak mjerio dan,
njegovo žuto puzanje u večer,
u vrijeme kad budu po stepenicama zaklapali
njegovi koraci.
Da.
Mirisat će na smolu, na šumu, možda na močvaru,
i zatim će se taj miris razliti preko nje,
utrljat će nju između natiskanog cvijeća i sebe,
i ponekad će biti dobro, dobro do vriska,
ponekad će biti hrapav i gladak na pravim mjestima,
a ponekad neće biti, pa će slijediti poznata igra i uzdisaji
će biti na odgovarajućim mjestima i bez didaskalija.
Djece na toj slici nije bilo, ni tvornice,
ni neonskih svjetala, niti asfaltne ceste.
Lako je bilo biti žena, ženska,
ono s cvjetićima lijepo natiskano biće,
lako je bilo biti smreka i lub
i kora kad se olupi,
lako ti je bilo sjekirom počešati
moj svrbež, prebrojavati godove –
tik-tak, tik-tak u žuto vrijeme –
lako ti je bilo biti muž,
biti vitak među iglicama i mahom
i tvrd u mom naručju.
Lako je bilo.
Pripombe prosim!
JUR
Krmeželj (krmežljavček) je res prava , s pravopisom potrjena slovenska beseda, ampak meni tako zelo ni bila všeč (deluje kot pomanjševalnica, kot nekaj samo za hec ... v Brezini pesmi pa se ta stvar sliši kot Težka beseda)
Zato sem namerno uporabila te naslage ... saj morda ni v redu, počakam še Brezo, da mi pove svoje mnenje, potem pa spremenim, če bo treba.
:)
LP, Lidija
pripombo sem napisal ravno zaradi tega, ker iz lastnih izkušenj vem, da Breza ima rada prav "težke besede". Vsekakor pa se strinjam, da Breza
sama odloči, če je sprememba potrebna.
lp
JUR
Objem!
da čađ je tudi mesečina, kar bi tudi lahko otresla s hrbta, a tega breza najbrž ni mislila - ali pa??
Povej.
???
:)))
Lp, Lidija
Eh, ta moja čađ ... saja je pravilen prevod te besede. Uporabila sem jo kot prispodobo za temo, mrak, ki izginja v prvem svitu. Tako da je, Tomaž, na nek način tudi povezana z mesečino :)).
Lep pozdrav vsem skupaj!
breza
Če nisem nikdar hodil po valovih tvojih prsi,
nikdar tvojih slanih solz spremenil v sladko vino;
če nikdar nisem množico tvojih lačnih čustev
nahranil s pomnoženimi ribami in hlebi;
če nikdar nisem odprl tvojih oči s svojo slino
in te ne obudil od smrti s svojim poljubom;
če nikdar nisem napravil čudeža noben'ga,
potem...
In Ti!
Če si pred vsemi, nikdar nisi umila rok,
preden si me obsodila na ljubezen,
nikdar me ne prebičala s svojim jezikom;
če me nisi nikdra kronla,
s trnjevo krono svojih strasti,
in me ne oblekla v škrlat svoj'ga ljubosumja;
če mi na rame nikdar nisi naložila
bremena svoj'ga hrepenenja,
dala piti mi svojega žolča,
kockala za mojo minljivo obleko
in mi prebodla stran z Amorjevo sulico;
potem...
Naj na Zemlji ostane dan svetal...
Naj zagrinjalo v templju ostane celo...
Ker potem...
Ne pribijaj me na križ zamanj,
ker ne bom umrl,
niti ne vstajal od mrtvih,
samo zato, da bi se živ
prikazoval ti v sanjah.
Velikopetkova
Ako nikad nisam hodao po valovima tvojih prsa,
nikad pretvorio slane suze u slatko vino;
ako nikad nisam svjetinu tvojih gladnih osjećaja
nahranio pomnoženim ribama i kruhom;
ako nisam nikad otvorio tvoje oči svojom slinom,
ako te poljupcem svojim nisam iz smrti oživio;
ako nikad nisam učinio nijednog čuda,
onda...
I Ti!
Ako jesi ispred svih, i ako si nikad nisi oprala ruke
prije nego što si me osudila na ljubav,
ako me nikad nisi pretukla bičem svog jezika;
ako me nikad nisi krunisala
krunom iz trnja svojih strasti,
ako me nikad nisi obukla u grimiz svojih ljubomora;
ako mi nisi na rame nikad natovarila
breme svojih čežnji,
me napojila vodom svoje žuči,
ako nisi stavila na kocku moju potrošnu odjeću
i probola mi stranu sa Amorovim kopljem;
onda ...
Neka na Zemlji ostane svijetao dan...
Neka pokrivač svetišta ostane čitav...
Ali potom...
Nemoj me uzalud pribijati na križ,
jer neću umrijeti,
ne ustaj od mrtvih
samo zato da bih ti se živ
pričinjavao u snovima.
Hovk, dovolila sem si malo več prevajalske svobode, upam pa, da ne boš zameril ... upoštevala bom tvoje pripombe.
Lp, breza
Samo vprašanje. So godovi tudi drevesne letnice? Na te se namreč 'letnice' v pesmi vežejo.
Lep pozdrav,
Kerstin
Brez pripomb sem.
Sploh nisi pretiravala s pesniško svobodo.
Bistvo je isto.
Lepo se bere, lepo se čuti tudi tvoj prevod.
LP Hovk
Lep pozdrav
JUR
Haiku
Koraki noči
na predpražniku jutra
brišejo sanje.
adisa
Footsteps of the night
Are wiping the dreams
On the doormat of morning
Frizer.
Čez rečni odblesk
režejo pasati
frizure reliefa.
V ribjo kost
se vztrajno vpletajo
razkodrane konice
človeškega pogleda.
In jaz, ki se v kotu
začutim, ko
neznana roka
z glavnikom drsi
skozi moje srce.
Serigala
Hairdresser
Across the river glare
Trade winds are carving
A relief of haircuts.
Uncurled tips
Of a human look
Persistently interlace
Into a fish bone.
And I, sensing
Myself in a corner,
While a strange hand
Brushes a comb
Through my heart.
Sneeeg je!
Mati brez ficka
tlači otroško stopalo
v premajhen škorenjc.
kvonk
Let it snooooow!
Penniless mother
Is shoving child's foot
Into an undersized boot
Kerstin
Komentiranje je zaprto!