Forum
- Datum objave:
09. 09. 2009 ob 10:28 - Spremljaj
- Število komentarjev: 1157
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 64152 krat
PREVEDI PESEM
Prevajalski entuziasti na plan :-)))
Lp,
Zalka
Mirna sem.
Vpletena v tišino.
Kot gladina vode
v zgodnjem jutru.
Nekoč je v ta stekleni
mir v mimohodu vrgel kamen.
Zganila sem se,
zazibala.
Danes se spet oziram vase.
Vem, da sem še vedno kalna.
Na dnu.
Čisto ob kamnu
se voda še ni umirila.
Ticala
Mirna sam.
Upletena u tišinu
kao površina vode
u ranom jutru.
Jednom je u taj stakleni
mir u mimohodu bacio kamen.
Trgnula sam se,
zanjihala.
Danas opet motrim kroz sebe.
Znam da sam još uvijek mutna.
Na dnu.
Kraj samog kamena
još se nije umirila voda.
V 4. dimenziji, onkraj uma,
sredi območja popolnega miru čepi.
Nemo navzoč, obsijan le s tiho, belo lučjo,
te skrit iza črne meglene zavese,
stkane iz puhastih čustev,
večno opazuje.
V roke vzemi škarje modrosti,
jih nabrusi brez razmišljanja
in zareži v tisto debelo zaveso!
Ne prestraši se njegovega brezobličnega obraza,
ko bo z s praznim pogledom s tebe trgal železne sponke
in žgal tvoje plesnive cunje.
Le opazuj!
In skupaj bosta
po tvojih merah ukrojila
vesolje!
NN
U četvrtoj dimenziji, onkraj uma,
usred prostranstva potpunog mira, čuči.
Nijemo prisutan, obasjan samo tihim, bijelim svijetlom
i skriven iza crne maglovite zavjese,
satkane iz paperja čuvstava,
vječno promatra.
Uzmi u ruke škare mudrosti,
bez razmišljanja ih nabrusi
i zareži u tu debelu zavjesu!
Ne boj se njegovog bezobličnog lica
kad bude praznim pogledom sa tebe trgao željezne kopče
i palio tvoje pljesnive krpe.
Samo gledaj!
I potom ćete zajedno
po tvojim mjerama skrojiti
kozmos.
Pridrži, prosim, za trenutek to sonce,
da pobrišem pajčevino z neba.
Glej, koliko prahu se je nabralo na oblakih!
Res me že dolgo ni bilo tu...
S sten že odpada jesensko listje
in okna bodo težko zatesnila še te zadnje utrinke burje...
Zanimivo, slike še visijo!
Vidiš, tu na sliki sem jaz,
takrat sem imel
še dolge in razmršene misli.
Zraven mene,
ta sloka gospodična v belem
je moja prva pesem.
V ta okvir sva bila ujeta
ravno takrat, ko sva na skrivaj
ščegetala najino zvezdo.
Spominjam se, kako je nenadoma zardela
in plašno zbežala
nazaj v vesolje moje mladosti.
Lepi spomini...
A kaj, ko so z vsakim vdihom bližje smrti.
Dobro... odidiva od tod,
vrniva se nazaj
v najine nagubane stihe.
Podaj mi roko
in pazi, da ne stopiš
na te trohneče črepinje,
razbite sence mojega odseva...
Gnjileće sjene mog odsjeva
Pridrži, molim te, za trenutak to sunce
da obrišem paučinu s neba.
Vidi koliko se je praha nakupilo na oblacima!
Istina, odavno već nisam bio tu...
Sa stijena već opada jesensko lišće
i prozori će teško spriječiti prodiranje i tih zadnjih naleta bure...
Zanimljivo, slike još vise!
Gle, to sam ja na toj slici,
tad sam imao
još duge i razmršene misli.
Pokraj mene,
ta visoka, mršava gospođica u bijelom
je moja prva pjesma.
U taj okvir smo bili uhvaćeni
upravo onda kad smo krišom
golicali našu zvijezdu.
Sjećam se kako je iznenada pocrvenila
i preplašena pobjegla
natrag u svemir moje mladosti.
Lijepa sjećanja...
A što vrijedi kad su sa svakim udahom bliže smrti.
Dobro... hajmo odavde,
vratimo se nazad
u naše smežurane stihove.
Daj mi ruku
i pazi da ne staneš
na gnjileće komadiće
razbijene sjene mog odsjeva...
izvrstna si - kot vedno!
Občudujem te in hvala, ker se lahko preberem tudi v tvojem jeziku.
Prelep občutek!
Lp, Helena
Že v originalu sem ob branju dobil občutek kot, da nisem njen avtor pri prevodu pa se ta filing še okrepil!
Lp Y.
Ko večer diši po snegu
je TIŠINA najbolj zgovorna.
Ostro se zagrize v lica,
duši korake
in v zamete zastira svetlobo svetilk.
Bleščeči kristali polzijo med prsti,
sipki in neulovljivi, kot življenje.
In spet, kot vsako leto, ko je tišina močna,
začutim kepo, ki se je razsula za ovratnikom.
Zbudi se sladek spomin na vonj po dlaneh,
ki so jo zgnetle.
ZVIJEZDA/22 TIŠINA
Kad večer zamiriše na snijeg.
TIŠINA je najrječitija.
Oštro zagrize u obraze,
priguši korake
i metežom zastre svjetlost svjetiljki.
Blještavi kristali puze između prstiju,
sipki i neuhvatljivi kao život.
I opet, kao svake godine, kad je tišina prejaka
osjetim grudu, koja se rasula iza ovratnika.
Probudi se slatko sjećanje na miris dlanova
što su je napravile.
Prežvečene grižljaje prehojenih ovinkov
tlačiš v culo stare preteklosti.
»Brez vozla«, praviš,
» mogoče jih boš kdaj potreboval !«.
Ravnice so same po sebi tam.
V ovinke, takšne, katerih konca ne vidiš,
pa moraš ugrizniti.
Tisto noč si se izgubil,
pogoltnil si vzdihljaje ovinkov,
nisi se ozrl nazaj,
niti ustavil.
Bil si veter.
Progutani uzdisaji
Prožvakane zalogaje prepješačenih krivina
tlačiš u zavežljaj stare prošlosti.
„Bez čvora“, kažeš,
„možda ćeš ih još trebati!“
Ravnice su same od sebe tamo.
A u krivine, one kojim ne vidiš kraja,
moraš zagristi.
Tu noć si se izgubio,
progutao si uzdisaje krivina,
nisi se okrenuo,
niti zaustavio.
Bio si vjetar.
Steber. Ko ponovno rojevaš pesmi in divje vode.
Objemaš in se naplavljaš med včeraj in jutri.
Dušiš strah na malem ognju v skorji kruha.
Ko se zdi prepozno in je vonj svežih rjuh neponovljiv. Ko je tvoj obraz ob koncu stoletja in tisočletja
enak onemu od prej.
Iščoč odmaknjene zavese, zimske romance,
nemirne vešče in še kaj.
Drugi jaz je brezizrazen.
Apno v senci kapitala.
Rez brez filma.
Kaplja rose, Tamarise in grčasta stebla.
Tako ob pravem času, saj veš.
XVII ciklus, iz homo eroticus-a
Stup. Kad ponovo rađaš pjesme i divlje vode.
Grliš i razlijevaš se između jučer i sutra.
Dinstaš strah na tihoj vatri u kori kruha.
Kad se čini prekasno i kad je miris svježih plahti neponovljiv. Kad je tvoje lice na kraju stoljeća i
tisućljeća
jednak onom od prije.
Tražeći odmaknute zavjese, zimske romanse,
nemirne noćne leptire i još štošta.
Drugi ja je bezizražajan.
Vapno u sjeni kapitala.
Rez bez filma.
Kap rose, Tamarise i kvrgava stabla.
Tako u pravo vrijeme, ionako znaš.
Čudovito!
Hvala lepa, veš sem ponosna.
objem Moki
Se priporočam!
Počasi odpenjam srce
s pročelja
tvojih misli,
utrujenega umikam
od zaprtih vrat
tvoje duše
in ga nežno
in skrbno
polagam v pozabo.
Kot se izmikajo
vetrovi koraki
mojim zaprtim očem,
tako tvoje misli
bežijo drugam.
Tu si in te ni.
Waiting for you to return
Slowly
I remove my heart
From the frontage
Of your thoughts,
I withdraw it, weary,
Away from the locked door
Of your soul,
Putting it carefully
And gently
Into oblivion.
Like the steps of the wind
Evade my closed eyes,
So your yearnings
Shun away.
You're here.
And you're not.
Coprnica, dve opombi:
1. V izvirniku sem ti s krepko označila besede, ki se ti ponovijo. Ker gre za kratko pesem, to lahko deluje moteče. Priporočam, da poiščeš kakšno sopomenko. V prevodu sem zaprta vrata prevedla v zaklenjena, misli pa so ostale podvojene. Če boš spremenila, bom tudi jaz. :)
2. Ali lahko prevod objavim med pesmimi?
Lp,
Kerstin
1. hvala, ker si se lotila moje pesmi. Vsekakor je tvoj prevod zaprtih v zaklenjena vrata čudovit, okrog misli še malo razmislim :))), popravim, ti sporočim.
2. In vsekakor, da, prosim, objavi prevod med pesmimi. Sem počaščena, ker si se jo lotila in jo prevedla.
Kaj meniš, če bi druge "misli" zamenjala s "hotenji"?
te čakam.
lep, prijazen in svetel dan ti želim
Teja
Lp,
Kerstin
P. S. Prevodov tukaj se vedno lotim takrat, ko se me kakšna pesem zelo dotakne, tako "po moje", da jo čutim vsaj dvojno. In tvoja se me je.
Upoštevala sem tvoj predlog zaklenjenih in v pesmi že popravila zaprta ->zaklenjena kot tudi misli -> hotenja. zdaj se (vsaj zame) še boljše bere :))
In res jemlejm to kot posebno priznanje, da si jo prevedla. Tudi razumela sem to točno tako kot si napisala - da se te je dotaknila.
pošiljam ti sonce vsaj v misli, če slučajno pravega zastirajo oblaki
lp Teja
Odtisnila si jutro
in zbledela v samoti
ko si plavala v penah
pozabljenega oceana
in s svojega telesa
praskala ostanke
školjk prisesanih na
tvoji razboleli koži
nisi se zbudila ob
dotiku raskavih skal
podrgnila si svoje
dlani na mahovju
in pulila drobce
z njegovih lačnih ust
ki so kričale v temi >> kričala (usta)
in te odlepile od vrat >> odlepila (usta)
ko si hotela vstopiti
v njegovo drobovje
ni ti ponudil rok
ovitih okoli tvojega telesa
z otipom pijavke
in lačne hobotnice
odrinil te je
razletela si se
na ostrih čereh
in zakrvavela morje
še te okuša in vonja
ti zapiraš ugasnjene oči.
DIMMED
You imprinted the morning
And faded into loneliness,
Swimming in the foam
Of the forgotten ocean
And scratching the remains
Of clams, sucked into
Your sore skin,
Off of your body
The touch of coarse rocks
Didn't awake you
You rubbed your palms
On the moss
And pulled the last scraps
From his hungry mouth
That was screaming in the dark,
detaching you from the door
When you tried to enter
His entrails
He didn't offer his hands
Wrapped around your body
With a feel of leeches
And hungry devilfish
He shoved you away
You scattered
Over the sharp cliffs
And bleeded off into the sea
He still tastes and smells you
While you are closing your dimmed eyes
Drobcem sem v prevodu dodala "zadnji" (zadnje/poslednje drobce), pijavko in hobotnico sem dala v množino. Ti popravki so le na račun prevoda, original je v redu. Pač pa imaš v originalu verjetno dve napaki (sem ti označila), ker se, če prav razumem, navezujejo na USTA, zato končnica -a, ne -e.
Lp,
Kerstin
lp, ajda
Črni kos z žvižgom
nevede v moje srce
zapiše haiku.
No, tu pa sta se utrnila dva prevoda. Prvi je bolj dobeseden, drugi pa bolj "angleški". Mezopotamsky, kateri se tebi zdi boljši?
BLACKBIRD (1)
With a whistle
Blackbird unknowingly puts
Haiku into my heart
BLACKBIRD (2)
A whistle of blackbird
Spontaneously puts haiku
Into my heart
Kerstin
moja angleščina ni ravno najboljša, saj sem jo imel le v osnovni šoli, tako, da res ne vem, kateri je boljši. Mogoče bi kdo izmed članov bolje vedel.
Ne vem, kaj praviš na tretjo varianto:
BLACKBIRD (3)
A whistle of blackbird
unknowingly puts haiku
Into my heart
Hvala in lep dan
mezopotamsky
Sicer pa je meni bolj všeč tale druga različica, je elegantnejša, se mi zdi, jezikovno in tudi za branje.
Lp,
Kerstin
Še enkrat hvala in se priporočam še za kakšen prevod. ;)
Lp, mezopotamsky
Komentiranje je zaprto!