Forum
- Datum objave:
09. 09. 2009 ob 10:28 - Spremljaj
- Število komentarjev: 1157
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 63916 krat
PREVEDI PESEM
Prevajalski entuziasti na plan :-)))
Lp,
Zalka
V prašnih urarnah
Ko se kuha kava na drugih
Poldnevnikih in v vzporednih svetovih
Bova risali kroge skozi nevidne žice
In opletali vsaka svoje počeno
Kozmično jajce s prhkimi laski
Vrbe škarjotovke
Topili vosek lojenih hrbtenjač
In prižigali korene zanohtnic
Puščali odtise svojih prstov
V pozabljenih pesmih
In vsaka na svoji strani gore
Vlekli prazen povodec napačnih poti
Se pokrivali s krpanko lihih šivov
In brez sukanca robili vlažne kuverte
Podhranjenih upanj
In šelestečih obljub
Sanjali o kromosomih micelija
In nedognanih strukturah duše
In njenih kvantov:
V majhni je eden
V veliki sta dva
Ure lahko že danes ustaviva
Prah pa le naj odleži
Svoje dvojinsko poslanstvo
VJEŠTINOM NOČNIH LEPTIRICA
U prašnjavoj sajdžinici
Dok se kuha kava na drugim
Meridijanima i u usporednim svjetovima
Nacrtat ćemo krugove kroz nevidljive žice
I heklajući ćemo stezati svaka svoje raspuklo
Kozmičko jaje krhkim dlačicama
vrbe žalopojke
Topit ćemo vosak lojnih kralješnica
I spaljivati korijen zanoktica
Ostavljat ćemo tragove svojih prstnih jagodica
U zaboravljenim pjesmama
I svaka na svojoj strani brijega
ćemo vući prazni povodac pogrešnih putova
Pokrivat ćemo se zakrpama neparnih šavova
I bez sukna ćemo rubiti vlažne koverte
Pothranjenih nada
I šuštećih obećanja
Sanjat ćemo o kromosomima micelija
o neistraženim strukturama duše
i njenim kvantnim djelićima:
U maloj je jedan
U velikoj su dva
Već danas možemo zaustaviti sat
I neka prah samo odleži
svoje dvojako poslanstvo
nobena najina pesem ni bila zares tekoče odpeta
nobena zavržena zgodba prebrana s pravim glasom
z nobene moje slike niso sneli plastične prevleke
na nobenem svežem kipu ki si ga spoliral se ni ustavil odkrit pogled
nihče ni dojel novega performansa
in neko staro dramatizacijo je požgala priročna pozaba
na oder pripravljen za novo tragedijo
je padla plesniva zavesa
nikomur se ni zdelo vredno pospraviti
ostankov pojedine od včeraj
tudi meni ne
naivno sem mislila, da pišem pesem ...
akvarel bo
voda bo potebna
veliko klorirane vode
zakaj bi morala razumeti kaj govoriš
samo okvir hočem
v njem naj bodo vsaj tvoje roke
Nikad dokončano
zaista, nijedna naša pjesma nije bila glatko zapjevana
nijedna odbačena priča pročitana s pravim naglaskom
sa nijedne moje slike nisu skinuli prozirni sloj plastike
na nijednom svježem kipu što si ga izglačao se nije zaustavio otvoreni pogled
niko nije shvatio smisao novog performansa
i neku staru dramatizaciju je spalio prigodni zaborav
na pozornicu pripremljenu za novu tragediju
je pala pljesniva zavjesa
nikom se nije činilo vrijednim truda da očisti
ostatke zakuske od jučer
čak ni meni
naivno sam mislila da pišem pjesmu ...
bit će akvarel
i vodi će biti potrebno
puno klorirane vode
zašto bih morala razumjeti o čemu govoriš
želim samo okvir
da u njemu ostanu barem tvoje ruke
zašto bi trebalo da razumijem što pričaš
treba mi samo okvir
i u njemu barem tvoje dvije ruke
?
:)))
a bi ti drugače?
prosim, popravi me, če sem ga lomila!
Drugače pa, super in zelo sem ti hvaležna.
LP, Lidija
;)
:)
Hvala še enkrat!
LP, Lidija
Ta del pesmi sem imela preveden, le pri kopiranju z mojega dokumenta sem bila površna, še enkrat se oproščam :).
Lep pozdrav, breza
K.
lp, k
Lp,
K.
Počaščena. :)
Mi zveni že skoraj kot sonet. hehehe
lp S.
Že zjutraj se pričneš zaletavat,
zmedeni muhi podobna,
v isto šipo kot prejšnje dni
in to obredno nadaljuješ skozi ves dan,
dokler se zvečer ne zlekneš,
vsa utrujena in razočarana
na polico sosednjega
odprtega okna.
Uhvaćena
Već ujutro,
podobna smušenoj muhi,
se pođeš zaletavati
u isto staklo kao prošlih dana
i tog obreda se držiš preko cijelog dana,
sve do večeri,
kad sva umorna i razočarana
legneš na policu susjednog
otvorenog okna.
V njeno svetišče stopam ...
Na vhodu si slečem svojo minljivo obleko.
Namesto v kropilnik,
v blato pomočim svoje prste
in si z njim namažem obraz.
Namesto oltarja,
poljubim molčeče svetnike;
vsak kamen, vsak kapnik posebej:
"Sveta je tišina, ki se je nakapala v vas!"
Kleče pred večnim jezerom,
srepo zroč v temno gladino,
ki je požrla moj blatni obraz,
tiho blebečem svojo edino molitev:
"Proteus! Povej mi, kdo sem jaz!"
U njeno svetište
U svetište njeno ulazim...
Na pragu svlačim svoju trošnu odjeću.
Umjesto u blagoslovljenu vodu
namočim prste u blato
i njime premažem svoje lice.
Umjesto oltara
poljubim šutljive svece;
svaki kamen, svaku tvorevinu sige, ponaosob:
„Sveta je tišina, što se je nakapala u vama!“
Klečeći pred vječnim jezerom,
svirepo zureći u tamnu površinu,
što mi je progutala blatno lice,
tiho blebećem svoju jedinu molitvu:
„Proteus! Reci mi, ko sam!“
nocoj spet prihajam k tebi
nevidna dušica
ko si me takrat zapustila
nisi niti zatrepetala
nisi imela priložnosti
in ne formiranih oči da bi me pogledala
zdaj me obiskuješ
vse pogosteje
in ničesar mi ne očitaš
včasih rečeš
pridi z mano
nekam
delam se da te ne slišim
ampak tvoje gnezdo v meni
gosti
premražene
kukavice
Hladna selica
noćas opet dolazim k tebi
nevidljiva dušice
kad si me onda ostavila
nisi niti trepnula
nisi imala prilike,
oči ti se nisu oformile da bi me vidjele
sad me obilaziš
sve češće
i ništa mi ne prebacuješ
pokatkad kažeš
pođi sa mnom
nekud
pravim se da te ne čujem
ali tvoje gnijezdo u meni
gosti
promrzle
kukavice
Lp
in hitra,
hvala za še en popoln prevod :)
lidija
in zmanjkalo bo pesmi ter izpela se bo šala,
ko vsi bodo odšli in ti rekli le "hvala",
veš, komu tvoja bližina sreče ne kvari-
poišči me,
še sem tisti stari.
Ko odšli bodo vsi ki te poznajo,
in na koncu mavrice ne bo čakal zlata lonec,
ko predstavi bližal se bo konec,
veš, da žarki upanja še so ostali-
poišči me,
še sem tisti stari.
S severa kadar mrzli veter zapiha,
in srce ti zaradi pomladi tople iskreno žaluje
takrat uvidiš, da časa ti zmanjkuje,
in rahla osamljenost se ustvari-
poišči me,
še sem tisti stari.
Mile Kitić - Potraži me (1988)
avtor teksta: Nikola Grbić
Original:
http://tekstovi.net/2,38,11619.html
Kadar me nihče ne pogreša
najlažje odidem,
pustim za sabo, kar je bilo,
z dlanjo se počasi dotaknem
svoje drugi dlani,
potem grem, brez pogleda nazaj,
zbrišem sledi, da me ne žalostijo.
Izbrišem tragove
Kad nikom ne nedostajem
najlakše odem,
pustim iza sebe što je bilo,
dlanom polako dodirnem
svoj drugi dlan
i odem, ne okrećući se,
izbrišem tragove, da me ne žaloste.
Pojdem
in žabe bodo bruhale ogenj
pod ledenimi skalami norega jezera
in princi bodo oslepeli
in krone bodo padale
takrat sezujem čeveljce
in zvezde mi bodo uhani
takrat pojdem
in besede bodo narobe obrnjene
in ljudje bodo spet človeški
Poći ću
Krenut ću
i žabe će iz usta sukljati vatru
pod hladnim stijenama ludog jezera
i prinčevi će oslijepiti
i krune će popadati
tad ću izuti cipelice
zvijezde će mi biti naušnice
i poći ću
riječi će biti naopako okrenute
i ljudi će opet postati čovječni.
in
ponikni v gozd
z vso svojo kramo
besede, besede
velike, male, ničvredne
pi pi pi sanje
sanje
scanje, kozlanje
spanje na snegu
kako prav je imel gospod Oseba
ko je rekel : pi pi pi - histerija
in ti, norec, ki ne moreš znoreti
ti, ki imaš bojda oči
ki poplesavaš med robovi
a nisi nič od vsega
še misel ne -
jebi se!
so koga oblekle, odžejale, nahranile
pi pi besede
je bilo klanja manj?
je komu trznilo srce?
je vsaj malo usahnila
erekcija gnilega kurca?
pi pi pi pavje perje
trgaš, sežigaš, brišeš
mrziš, pi pi pišeš
beee beee beeeee sede
in še zadnjič ti povem:
jebi se!
ker s tem poslednjim sprdevanjem
te prav ta hip neprespanega jutra
ukinjam
za vedno
Jebi se, K!
i
nestani u šumi
sa svom svojom kramom
besjede, besjede
velike, male, bezvrijedne
pi pi pi snovi
snovi
pišanje, povraćanje
spavanje na snijegu
bio je u pravu gospodin Persona
kad je rekao: pi pi pi – histerija
i ti, luđače, što poludjeti ne možeš,
ti, što imaš oči kobajagi
što se ritmički krećeš među rubovima
a nisi ništa od svega toga,
čak ni misao –
jebi se!
jesu li koga obukle, napojile, nahranile
pi pi besjede
je li bilo manje klanja?
je li se kome trznulo srce?
pi pi pi paunovo perje
čupaš, pališ, brišeš
mrziš, pi pi pišeš
bee beeee beeeee sjede
kažem ti zadnji put:
jebi se!
jer ovim posljednjim prdežem
baš u ovom trenutku neprospavanog jutra
te ukidam
zauvijek
Komentiranje je zaprto!