Ena malo bolj dopustniška ideja mi je padla na misel.
Odpiram delavnico, v kateri bi zbirali verze in pesmi, sestavljene iz samih utečenih besednih zvez, torej klišejev!
Osnovni namen je seveda ta, da bi v tej delavnici izrabili vse svoje zaloge znucanih besednih zvez in jih potem ne bi bilo več treba tlačit v prave objave
Inovativnost je dovoljena samo v smislu hudomušnosti ;)
Lidija
PS:
Bi kdo rad začel?
Ajda, povedala si to, zaradi česar sem tudi obnovila delavnico. Prav nepotrebni so obtožujoči očitki, romano, prepričana sem, da Ajda hoče samo dobro, tako kot mi vsi, ki želimo ohraniti nivo kvalitete portala pesem.si. Končno je ta portal tu tudi zato, da da možnost za napredek in razvoj vsakega posameznika, samo odpreti se je treba in verjeti večini dolgoletnih članov, pa urednikom, da se da tudi bolje.
Delavnica Pesmi iz samih klišejev naj bi odpirala oči, nakazala na možnost samorefleksije, vzbudila malo več samokritičnosti ... Pa še zabavna je. Še enkrat, vabljeni, z dobro voljo se da veliko narediti!
Lp, lidija
Poslano:
25. 11. 2016 ob 15:01
Spremenjeno:
25. 11. 2016 ob 15:01
Veš Lidija, povsem drugače deluješ na vso zmedo, če pride že do nje, kot Ajda. Zna biti včasih preveč direktna, v tem pisanju pa je bila žaljiva in nesramna, kar je tudi sama uvidela.
Mislim pa, da tak odnos ne deluje kaj dobro na vse nas. Ne more obravnavati nas in bralce na takem nivoju in to me je še najbolj razkačilo...
Vse dobro želim v tem črnem petku!
Poslano:
25. 11. 2016 ob 17:58
Spremenjeno:
25. 11. 2016 ob 18:04
Ovo mi se sviđa.
Sviđa mi se i Vesnin predlog. ;) :)
Međutim
ovo je samo sigurnosni ventil. Neću dalje komentarisati dok se Lidija
ne uveri u moju dobronamernost prema PesemSi, te shvati da brutalnost
škodi PesemSi a ne meni.
Romano, Ajda nikako nije uvredljiva u ovim ovde postovima. Pogledaj malo ozbiljne kritike, šta sve tamo piše. Otprilike, bi se našlo i "za ovo se već u nižim razredima osnovne dobija jedan", "Da li je ovo pesma sa 'posebnim potrebama'"... Oštro, ponekad čak surovo se kritikuju pesme. Čak i nagrade, njih mislim da sa sladostrašću nekada razčereče. I u pravu su. I Komisije, Uredništva, i Izdavačke kuće moraju preuzeti svoj deo odgovornosti... Da li si se Ti našao u Ajdinim rečima, ne znam. Ako si se opravdano našao onda oboma svaka čast, Ajdi za blag ton, a Tebi za inteligenciju.
Šta bi bilo
da neko kaže 2+3=7? Ili sin alpha=2? Ili Möebiusova traka, Kleinova
boca je orijentabilna? Kakvu kritiku bi dobio? I da je kritikovani
uporan u tome i takvim greškama? A da podobija visoke ocene? A da još
bude i odabran? Bi li se iko normalan svađao sa autorom negativne
kritike?
Suma sumarum: Pozdravljam, podržavam, ali naglašavam ovo je sigurnosni ventil, koji je potreban, ali pad kvaliteta započeo je negde drugde; možemo i o tome, ali negde drugde, gde je opušteno, gde niko nema veću moć, uz prijatno ćaskanje, gde će svako voditi računa da svako dobije jednako vremena. A ne moramo nigde.
Naravno pesme od klišea mogu biti i vrhunske: youtube EUxvYqACUGA
Doduše, tamo su i novanirski naslovi, ali tek ti su klišeizirani.
Hvala na pažnji, ;) Ž
najina zvezda je izginila
v brezno brezupa
kjer iskrice tvojih oči
migljajo le okostnjakom
zgodovinskih zablod
Tale Sonetek + (kočijaževa prošnja) je Lidija napisala daljnega 12. 2. 2011.
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/34150/sonetek_kocijazeva_prosnja
Ne pojte o trnih in ne o cvetovih,
le tiho o mavricah, belih oblakih,
globokih tolmunih (in vsakršnih takih)
kar nehajte peti o temnih grobovih,
vse solne rane na miru pustite.
Ne mi zdaj z rimo to: sanje, pa vanje ...
Ukinite dušno bol, nje stopnjevanje .
In da mi od strtih src ne omedlite!
Stran naj odplavajo zvezde svetleče,
jadra srebrna in reke življenja,
daljave neskončne, medlenja od sreče,
pa ustnice sočne, bolest hrepenenja!
Zadosti je, no, a vam še ne "povleče"?
Ne štancat klišejev, no, pesniška srenja.
:)+
Seveda pa vsak svoje stile izbira
in če pesnik misli, da pesem prodira
le, ko prek' že slišanih rim se odraža,
prezre mirno naj ta sonet kočijaža!
Tole je primer, v katerem so klišeji ustrezno uporabljeni. Da ne bo kdo mislil, da črti(a)mo vse ;)
Še malo dodatnega navzkrižnega branja, da se oj(un)ač(i)amo za sodelovanje v tej virtualni delavnici:
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/46427/klise_-_kaj_je_to
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/81226/cliche
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/40102/iscemo_sveze_izraze_-_1_izziv
Seveda lahko tudi v kateri od naštetih pustite svoj komentar,
vabljeni,
lp, Ana
Primer je i više nego jasan, Ana, i Lidiji iskreno BRAVO!
Ovo je odlično, ovi linkovi, gradiva za jedno po godine. Hvala.
Moram da vas pohvalim, mada teška srca. :))) Šalim se, naravno. Nikako nije teška srca, već istini za volju, jedva dočekah. (Da li je ovaj pasus, kliše do klišea ili je fraza do fraze? Samo retorički se pitam - irelevantno je.)
Lidija in ostali somišljeniki.
Ojoj ljudje, ni čudno, da se slovencelni kar naprej med seboj prekljajo, še v kulturi ne more biti miru.
Kdo, za boga, pa mislite da ste?
Bog Oče, ali kaj?
Za slovo samo še ena pesem, da vam ne bo treba pisati vljudnih povabil.
EXEKUCIJSKI VOD
pesmi smo in
stojimo na apelu
____________________
črne ovce
kakor nas v svoji vzvišenosti
imenujete
izdajalci poezije
nam pravite
morate na prevzgojo
niste podobne nam
nam pravite
s svojo prisotnostjo
kvarite delo našega briljantnega
duha genialnosti
mažete posvečeni cilj
našega poslanstva
jemljete nam sijaj
preveč ste plebejske
nam pravite
ne odgovarjate našemu standardu
naši superiornosti
zato
v taborišče
za ograjo
dokler vsa čreda
ne bo bela
neomadeževana
____________________
da vam ne jemljemo
sončnih žarkov
samovšečnosti
izberemo sebe
in svobodo
adijo
urednica
Poslano:
27. 11. 2016 ob 10:06
Spremenjeno:
27. 11. 2016 ob 10:07
Zanimiva pesem jeznega pesniškega subjekta.
GJ, spominjaš me name pred mnogimi leti (in zdaj, ko je za menoj tudi desetletje živih delavnic in strokovnega spremljanja literarnega ustvarjanja - največ preko JSKD, to lahko potrdim za večino ustvarjalcev), ko se mi je zdelo, da je pisanje to, kar se zgodi, kar te navdihne, požene v pisanje. A sem kasneje (ko sem šla preko jezljivega odziva) spoznala, da je veliko več: tisto, kar napišem na dah, je običajno šele material, ki s premišljeno dodelavo postane pesem. Imela sem tudi nekaj mentorjev, še posebej v dobrem spominu imam Lojzeta Kovačiča, pri katerem smo eno leto pisali na različne izzive, predvsem pa dobili jasen imperativ: branje. Še vedno mislim, da rahločutnost glede drobnarij v pisanju (med njimi gre tudi za uporabo klišejev), pridobiš le z branjem - ne samo tistega, kar ti je všeč in k čemur se neprestano rad vračaš, ampak tistega novega, svežega, kar nastaja tukaj in zdaj (ker imamo vsi malo časa, svetujem branje vsaj nominiranih pesniških zbirk za kako literarno nagrado v preteklem letu).
Seveda pa je veliko tudi takih ustvarjalcev, ki se umaknejo in se jim vse skupaj zdi preveč težko, potratno, nesmiselno ... vsekakor ima vsak človek pravico pisati, celo dolžnost, če čuti ta klic v sebi, vendar pa ne more pričakovati, da bo s svojo poezijo uspel v primeru, ko je ne želi negovati, žlahtniti, se zanjo truditi. Potem je zadovoljen s tem, da se izpove, da se tudi kdo od bralcev najde v njegovem pisanju. Če pa želi postati pisec z lastno poetiko, pa brez zgoraj nakazanega dela ne bo šlo (vsaj ne v zdajšnjih časih, ko je za nami že tako razvejana literarna zgodovina).
Lp, Ana
še moja pesem, napisana pred štirimi leti, o tem, kaj se zgodi, če je v pesmi preveč klišejev :-)
ta pesem nima vsebine
tam kot druge pesmi
pojedla jo je
včeraj ob desetih dopoldne
na oknu nekega bistroja
na spremnem listu je pisalo
da jo po jedi morate
nujno
pustiti pri miru
nikar ne silite vanjo
strogo prepovedano jo je brati
ker če bo slišan
en sam zlog
bo izbruhnila
in vas poplavila
nepredelana gmota
pomladnih rož
jesenskih listov
zadnjih slovesov
edine ljubezni
mavričnih tančic
sosedovega orodja
itd
ki se jih je hotela znebiti tako
da jih je pojedla
Romano, na tem mestu ne popravljamo pesmi - obratno, tukaj so klišeji zaželeni. Zato je tvoja pesem tukaj odlična, če pa jo dejansko objaviš, pa pač ne ...
Pa kako naj to povem še na bolj razumljiv način????
Lp, lidija
Poslano:
30. 11. 2016 ob 21:02
Spremenjeno:
30. 11. 2016 ob 21:04
Matjazh,☺☺☺☺☺, skoraj popolno
Pa še jaz, upam, da bo ok.. Imam klišeje, zaznamovan besedni red in pesem sem pisala, ko sem bila čustveno prizadeta. Nastala je 2008. Sedaj, ko sem jo našla, me mika, da bi se je še enkrat lotila (seveda povsem drugače, z drugimi besedami).
Starec
Tema
neprespane noči
mraz ki se zažira mu v kosti
solze
neizjokane
zalivajo staro trpeče srce
Kako bi jima lahko
lepo bilo
njima ki sta ljubila se
življenja lepote in bolesti
si delila
Prišla je smrt
njo mu vzela je
leži sedaj
sam v temi
srce mu para bolečina
Ni spanca
ki bi
odrešil ga bolečine
ni spanca
ki v sanje ovil bi spomine
srce
staro pa boli
oh kako zelo boli
Temu, da v svoji zgodovini prepoznaš tisto, kar pač ni za v poezijo, ki ji lahko tako rečemo, pravimo pesniški razvoj,
Super, lea
Lp, lidija
Lea199,
jaz pa mislim, da se nekaterih občutkov ne da izraziti drugače kot s pravimi besedami, pa čeprav v stroki veljajo za klišejske. Po moje se te pesmi ne da napisati drugače, kot je zapisana, ali pa bi izgubila notranji vsebinski naboj.
Lp M
tudi jaz se strinjam z matjažem, ampak velika razlika je v tem, kako neke stalne besede uporablja npr. Dane Zajc ali Mila Kačič ali Matjaž Jarc (pač so na mestu, gredo v srž) ali pa kakšen novodobnik na pesem.si, ki jih uporablja za plehko barvo oziroma polnjenje besedila
LP, L
Lidija, ne vem, kaj naj rečem na tole ... Dokler je naša doba nova, smo vsi novodobniki. Najlepših/najmočnejših besed pa zaradi duha časa gotovo ne gre zapostavljati in izrivati v kot, saj bi s tem odrivali tudi pojme same. Prisrčno te pozdravljam, M.
Obraz kot sonce bi posijalo,
iz duše starke srebrnih las,
od sreče ji po licu je kanila solza,
od radosti na njena onemogla leta,
ko zrla mali je pravnuki v oči.
Miline poln topline je nje glas
in v duši krhko je srce njen dar,
ko zmogla še iskreno je ljubiti,
čutiti poljubiti male je ročice,
ki božale so nežno njeno lice.
Dotiki toplih še nedolžnih prstkov,
malih je otrokovih ročic,
učilo dekletce ljubiti,
starkin je obraz,
ki zguban bil je topel, ves zgaran.
Vse brez besed,
ker govorile so samo oči srce,
da je ljubiti moč, kjer v srcu je ljubezen,
od mladih nog in vse dokler življenje,
gre v svoj spokoj in večni mir.
Komentiranje je zaprto!