Forum

Cliche

Odprla bi temo o pomenu, samem izrazu, dojemanju, … klišeja.

Se mi zdi, da uporaba besede kliše že sama sebi postaja kliše.

Razmišljam o sami postavitvi ponavljajočih se besednih zvez v pesmi.
Osebno bi rekla, da me nekatere besedne zveze, ki lahko zvenijo kot klišeji v pesmi ne zmotijo.
Odvisno je od konteksta in načina, kako je umeščen med ostale verze.
Podobno kot z vulgarizmi. Če avtor ve, kdaj ga uporabiti in zakaj ga je uporabil, potem je »legitimen«. :) Če pa tega zavedanja ni, potem tudi za ostale besede ni zavedanja in seveda tudi za celotno pesem ga ni. To pa zmoti oz. bode v oči.

Če potegnem vzporednico z glasbo.
Imamo neobaročno, neoklasicistično, neoromantično… glasbo. Vračanje v barok in klasicizem, a vendar na sodoben način.
Lep primer je skladatelj Joseph Lauber (poznoromantičen, impresionističen slog), ki je za harfo in flavto napisal skladbo z naslovom Štirje srednjeveški plesi, ki so bili napisani stoletja kasneje kot se je rodil in dogajal srednji vek. Te 4 plese je poimenoval Rigaudon, Mascarada, Pavana in Gaillarde. In v njih se čuti ta duh takratnega časa, a so napisane na njemu sodoben način. Samo znano (ponavljajočo) obliko je postavil v drugačen kontekst in iz dela potegnil da rečem najboljše.

Torej bolj kot sam kliše se mi zdi bolj pomembno prepoznavanje njega samega ter če ga uporabiti, kdaj in kako ga napisati.
Sebe včasih zapazim, da se mi zdi iskati metafore za nekatere trenutke skoraj brezveze. Banalen primer bi bila lahko uporaba besede spolni odnos, seks ali fuk. Če hočem dobiti ostrino in stanje neke nizke čustvenosti, potem bi najbrž uporabila besedo fuk, ki je najbližje temu, kar sem hotela dodati k pesmi. Spet - kakšne besede in zakaj jih izberem.

In obratno. Imam kliše (več klišejev), ga prepoznam in ga nočem v pesmi.
Takrat pa iščem besede, metafore, drugačno izraznost. (Včasih cliché prav potrebujem) :)

Za vsako ceno se mi ne zdi potrebno, da bi se upirala klišejem.
Tako kot razmišljam o klasični glasbi, njenem dogajanju, zgodovini, dinamiki, rimtu, razumevanju komponista, … tako včasih rada poslušam skladbe in besedila s »preprostejšimi« besedami in zvoki.

Vsak sam išče svoje ravnovesje. :)

Kratko razmišljanje.

 

Lp S.

 

Serigala

Poslano:
22. 05. 2013 ob 20:11
Spremenjeno:
26. 05. 2013 ob 10:49

Vabljeni k razpravi. :)

lp S.

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 05. 2013 ob 17:13
Spremenjeno:
26. 05. 2013 ob 20:39

Ravno včaraj smo imeli zanimivo debato v literarni skupini v Ribnici, delamo sicer na kratkih zgodbah. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da klišeje dobro prenesemo v humornih besedilih, ker jih lahko interpretiramo kot dodatno ironijo ali kot gladek prehod od "običajnih" stvari v tiste manj običajne in bolj rahločutno humorne, zanimivo pa da v "resnih" zgodbah, po pravilu, delujejo kot nerodnost, zdrs, napaka.

Strinjam se s teboj, da je okolje / tema / konflikt / tempo ... tisto, ki odloča o stopnji uporabnosti klišejev za drame / zgodbe / pesmi, hkrati pa se mi zdijo ta literarna telesa  tako občutljiva, da pozornemu avtorju / bralcu  sama izvržejo ali ponotranjijo  klišeje - ga pogoltnejo in prebavijo v nekaj sprejemljivega (predvsem je odvisno tudi od sobesedila) ali izstrelijo v obličje bralca / avtorja kot nespretnost.

Lp, Ana

Zastavica

Lea199

Poslano:
25. 05. 2013 ob 16:36
Spremenjeno:
26. 05. 2013 ob 20:39

Že nekajkrat sem prišla sem, brala in jo ob pogledu na uro popihala, sem ter tja ima tudi Lea kakšno neodložljivo delo.;)

Torej moj prvi in največji problem je, da klišejev ne prepoznam. Seveda ni tako hudo, da ne bi vedela o srčkih, ljubezni in solzicah, pa še metulje in mavrico jim lahko dodam. Ko te prepovedane besede zložim v nepropustno vrečo, jo vodotesno zaprem in brez skrbi začnem s pisanjem. Takrat se mi začnejo vrivati, zame čisto sprejemljive besede, ki so v resnici klišeji. V tem primeru sem vesela, če se kdo spotakne ob njih. Potem vem za naslednjič in iščem ali prebavljam, da dobim nekaj bolj primernega. Morda je temu neznanju kriv moj način branja, veliko več berem iz knjig, kot z neta. Tako ne vem kaj pišejo novodobni poeti (in s prepogosto uporabo nekaterih besed ustvarjajo/mo vedno nove klišeje).

Nadalje mislim, da se klišeje precej težje prebavi v kratki pesmi, kot v nekoliko daljši kratki zgodbi. V zgodbah so mi najbolj moteči patetični opisi. Res, pa je, da o pisanju kratkih zgodb nimam ravno veliko teoretičnega znanja. Pisati skušam izvirno, vendar priznam, ob tem vede ali nevede posnemam pisatelje, ki jih prebiram in so mi všeč.

Za konec še moj pogled na tvojo zgornjo primerjavo Tea. Spolni odnos bi uporabila v zdravstvenem priročniku namenjenemu širšemu krogu, sex  v reviji ali še raje v rumenem tisku in fuk v pesmi ali zgodbi, seveda tam kamor bi sodil glede na vsebino.

Hvala za temo! In hvala Ani za komentar! 

Lp, Lea 

 

Zastavica

Mensur Ćatić

Poslano:
26. 05. 2013 ob 10:34
Spremenjeno:
26. 05. 2013 ob 20:38

Kliše u poeziji je nedostatak sopstvenog nadahnuća koji se svjesno ili podsvjesno
manifestira u ponavljanju ponavljanjem već istrošenih fraza, ideja i ritmova
što rezultira zamornim imitacijama  čak i kada se polazi od vlastitih pjesničkih
rješenja koja dugom i istrajnom eksploatacijom prerastaju u bezizražajni manirizam.
Drugim riječima nije pjesnik onaj koji želi i nastoji biti Jesenjin nego onaj što nastoji biti
onaj koji jeste, po rođenju i prirodi isti s drugim ljudima samo po činjenici da ne postoje
dva ista čovjeka na svijetu. Poezija je između ostalog i izraz svijesti o tome.

Zastavica

÷

÷

Poslano:
26. 05. 2013 ob 11:02
Spremenjeno:
27. 05. 2013 ob 16:37

kliše je vsaka beseda - lahko

kliše je tok med njimi

kliše je ves pogovorni jezik, potem?

kliše je način mišljenja, besedna zveza ni kliše - on se skriva v ničnem volumnu povedanega oz.:

kliše je vse kar povemo brez da bi se "dotikali besed". gre za ovire, ki nam stojijo na poti - ker svet ni soba odprta na stežaj. sami se moramo prebiti čez ukalupleni red vsega dogajanja in ustroja delovanja zakonitosti resnic. če bi vedeli koliko malo ljudi razmišlja bi vas postalo strah - nekaj takega je rekel Andrič. Si predstavljate svet, kjer ne bi bilo klišejev, kjer bi bil vsak docela živ. če si ga, potem verjetno verjamete, da je kliše nadloga in da bi jih osvobodili vseh misli ljudi. Joooj, jaz ne bi prehiteval - kliše se struži ena na ena - solo, v sebi in skozi sebe - opilki kažejo maske sveta, jedro zažari z barvo lastnega srca. Tako so klišeji lasten obramben mehanizem uma, ki se drži nazaj v zavesti trdega človeka, na tleh. Odmikanje teh je lahko nevarno. si predstavljate, da se vam razblinijo vsi, da zagledate ves svet.

ne bi zdržali, zato vsak naj ima rad svoje klišeje in naj dela z njimi kar se z njimi počne in naj jih ne uporablja navzven.

pozitivna plat klišeja -

* ˝če ga ne bi dali v prisilni jopič, bi vsem glave odšraufal˝

Zastavica

Timy

Poslano:
26. 05. 2013 ob 11:29
Spremenjeno:
26. 05. 2013 ob 22:29

KLIŠE

 

Kakor da se svet dandanes v drugo smer vrti (in)

Ljudje niso več to, kar so bili.

Incest je, če uporabiš par besednih zvez,

Še skriva se pomlad v "senci mladih brez".

Eh, res težko je biti "in" poet.

Zastavica

Vanja Čibej

Poslano:
27. 05. 2013 ob 10:38
Spremenjeno:
29. 05. 2013 ob 15:15

Moje skromno mnenje:

O klišejih ste na pesem.si veliko pisali in v marsičem se strinjam. Tudi sama sem imela na začetku odpor do klišejev, ampak ja, kaj je lepšega kot to, da nek izrek, ali citat ali karkoli postane kliše, ker pomeni, da ga je večina sprejela za svojo. Slednje naj bi bila tudi pobožna želja vseh tistih, ki pišemo, a ne? Se usesti, se umestiti med bralce in nanje vplivati, na kakršen koli način. Ali nam to v resnici uspeva ali ne, pa je druga zgodba.

 

Zastavica

Serigala

Poslano:
30. 05. 2013 ob 21:17
Spremenjeno:
30. 05. 2013 ob 21:52

Super, da ste se odzvali.

Veliko razmišljanj, nekaj niansic, ki so pri vsakem izmed nas in to se mi zdi super, da vsak košček v nas odkriva umetnost drugače.

Se mi zdi, da smo se z vsemi komentarji nekako že dvignili nad besedo kliše, ki sčasoma postane nepomembna beseda, ker se mišljenje usmeri v druge sfere. S pisanjem, branjem se ponotranji ta občutek že videnega, že prebranega ..., se izoblikujejo okusi, zanimanja za neko zvrst, temo, se ponotranji ta občutek za občutek. Potem se najbrž piše pesmi kot bi z jezika stresali besede na papir. Z iskrenostjo. To je mogoče tisto, kar kljub vsemu razmišljanju in poglabljanju daje pesmi svoj pečat. Iskrenost.

Nekoč sva se z Zalko pogovarjali in je rekla : "Brskaj tam, kjer najbolj boli."

V prvi vrsti iskren sam s sabo, da si lahko iskren pred drugimi (seveda več kot je znanja, več je prostora za plavanje).

Hecno, na nek način se oddaljiti od sebe, zato da si si potem lahko bližje in ko pride delo v javnost (naj bo to pesem, skladba, igra ...) se spet oddaljiti od sebe, a si ostati blizu. Te relacije se mi zdijo zanimive. Ta meja med avtorjem in delom samim je tanka, a je tam.
 

Malce sem zašla od teme, a namenoma razmišljam dalje, ker je kliše samo en utrinek v besedi. :)

lp S.

Zastavica

Y

Y

Poslano:
07. 06. 2013 ob 20:15
Spremenjeno:
17. 06. 2013 ob 23:37

Zgodovinsko gledano je po mojem človekova intelektualna aktivnost iskanje najboljših klišejev. Za začetek je potrebno vse klišeje poznati. Potem pa šele iskati nove. Ker je to nekje od DaVincija naprej za enega človeka preveliko dejanje, je fajn združiti moči (pa še Googla pocukati za brrrrrke). 

Zato se mi zdi pesem.si morda najsodobnejša oblika pesnjenja. 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!