Ena malo bolj dopustniška ideja mi je padla na misel. Odpiram delavnico, v kateri bi zbirali verze in pesmi, sestavljene iz samih utečenih besednih zvez, torej klišejev!
Osnovni namen je seveda ta, da bi v tej delavnici izrabili vse svoje zaloge znucanih besednih zvez in jih potem ne bi bilo več treba tlačit v prave objave
Inovativnost je dovoljena samo v smislu hudomušnosti ;)
Tako je, Kerstin! Res je pa, da tisti, ki se učijo rim, uporabljajo veliko klišejev. Ker so pač določene šablone že narejene in najlažje jih je kar uporabiti.
Recimo sanje ... vanje ....
Po moje bi skoraj vsak rimar, pesnik, no, našel v svojih začetkih to rimo :)))
Metuljčki najnežnejši nosijo sanje. Ko božajo dušo, me zibljejo vanje ;)
In jutri naj mavrica nov dan začne. V metuljeva krila se pesem upre, metulj jo ponese tja do obzorja, kjer modri valovi so širnega morja. Nad morjem presinjim jo v vodo spusti - tam pesem prelepa jadra dobi.
in brez rime:
Na večnem nebu prekrasna mavrica, nešteto barv, oh prečudiviti svet! Žametast sinje moder metulj ponese romantično pesem na obzoje sveta. Rdeče sonce že tone za horizontom. Jadrnica s prebelimi jadri se guga na penastih valovih. Pesem z nežnostjo metulja sede na poribano palubo.
Enooki gusar spi sanje pravičnega. Nad ....
...kar kdo drug naj nadaljuje, prosim, odprta pot ;)))
------------------------------------
oh, sorry malo me je zaneslo. Se vidi, da pogrešam morje ;) Glavno, da so metuljčki.
Niti ne izpade klišejsko, Jasna, saj je pri haikujih normalno, da uporabljamo preproste besede, take brez prispodob.
Če vidiš Rumeno sonce in Modro morje, potem to v haiku sodi!
Ne vem, če sem jasna, Jasna ;)), ampak oba haikuja sta čisto znosna (razen, da se eden rima, kar ga kvari), mi pa iščemo take klišeje, da od cukra kar zaskeli na jeziku :)))
Ja Lidija, vem, kaj mi hočeš povedati. Je pa res, da pisanje klišejev ni tako lahko delo kot zgleda.;) Mogoče tudi zato, ker pocukranost ni zame;) Sicer pa zanimiva delavnica ...
Ob zlati zori sonce se nasmeje, nebo je sinje, ptički žvrgolijo, nad modrim morjem žarki se bleščijo a mene vroč poljub večerni greje.
Ko polna luna nama je sijala in zvezd utrinkov sva nebroj preštela, ko srci goli sva v dlaneh imela, takrat sem večno ti ljubezen dala.
Ti ploveš zdaj po daljnem tujem svetu, jaz v roki stiskam rožmarin zeleni, a ti obljubljaš drugemu dekletu,
kar si nekoč na dušo pihal meni: da, ko bo ladja bela tu ob letu, mi prstan kupiš zlat, bleščeč, rumeni.
... heh, to je silno romantična zgodba, grenka, da boli duša, predvidljiva, da se para srček, grenke solze kar silijo iz (že tako) žalostnega, objokanega očesa ... Srčna bolečina neskončna, večna ljubezen na preizkušnji ...
Sonetisti, prosim za nadaljevanje, zgodba kliče po nadaljevanju, jaz ne morem več, ker mi solze zamakajo tipkovnico . :) :) :)
Life hurts, love sucks ;)...............še en K**** (ne, ni K****, =KLIŠE :)))
danes sanjam lepe sanje s srcem vsem verjamem vanje noč se v rimo mi zapleta jokam, ker sem prizadeta misli kakor val šumijo ker te ni, me ful bolijo Saj sem kakor rdeča roža ki brez trnov je kot koža belega devic telesa ... ... Konec. Zadja kaplja iz peresa
zadnja kaplja iz peresa na papir nemirno plane, slika tvojega telesa čist počasi leze vame. kdaj se bova spet objela, ustnice v poljub prižela? kje si zdaj, prelestna muza, da te brž napičim zguza?
Zadnje čase smo spet toliko obdelovali pesniške stereotipe (klišeje), da tam nekje v kotu kar jokajo od užaljenosti. Pa jih povabimo spet sem, tale delavnica je namenjena prav njim!
najlepši cvet utrgam zate da ga pritisneš na srce naj ti pove, da mislim nate da duša mi gori za té
ti pa mi mavrico nariši da pordeči mi bled obraz najlepšo pesem mi napiši če ljubiš me kot tebe jaz
kul, spet se kar raztapljam od romantičnega zanosa v ozadju pa nek vragec že zgečka:
ne bom ti lepih pesmi pisal saj afna si preguncana bom raje jo čez drn pobrisal da me ne boš več matrala
le kaj je tebi dekle drago da o ljubezni govoriš ne slutiš, da si le v pogubo ko meni prav povsod slediš?